Kaj nas kristjane ovira, da bi bili kristjani? Zakaj se kljub ogromnim prizadevanjem za evangelizacijo nič ne premakne? Zakaj se kristjani ne zanimamo za svet? Aleksander Šmeman trdi, da je razlog v tem, da Boga postavljamo nasproti življenju in ga pojmujemo zgolj s pojmi religije. Posledica je mislenost, ki krščansko vero dvakrat zreducira. Na eni strani so tisti, ki so prepričani, da naše konkretno življenje nima popolnoma nobene povezave z življenjem, ki nam ga Bog obljublja. Sedanje življenje naj bi bila le vaja in preizkušnja za dosego onostranstva. Na drugi strani so prepričani, da je to življenje edino življenje in mu moramo zato sami dati smisel in čim več sreče. V obeh primerih kristjani svet doživljajo kot nekaj neprozornega, namesto da bi ga preobražali v življenje v Bogu.
Islam, kam greš? Evropa tudi ti ne veš, kam greš
O islamu, religiji polmeseca, se v medijih ogromno govori. Lahko bi mislili, da je islam v vojni z opulentnim zahodom, pa ni res. V islamu samem vre notranja debata, kako naj posamezniki in večinsko muslimanske družbe živijo v XXI stoletju. Nekaterim je zmanjkalo argumentov. Imajo le še orožje, bombe in ostre besede. Večina žrtev terorizma v muslimanskih državah so muslimani sami, čeprav preganjajo in zatirajo tudi vse druge verske manjšine, še posebej kristjane. Podobno kot je Evropa je v globoki krizi identitete ter ne ve točno kdo je in kaj hoče biti, so tudi muslimani v globoki ideološki krizi. Zahtevajo, da je njihova religija javno vidna, kot civilizacija pa ne vedo kaj bi, čeprav se zdi, da se širijo (Jaume Flaquer, Islam. La media luna… creciente).
Proti – na referendumu
Mi smo za življenje in ne za samomor.
Najmočnejše orodje za delovanje
»Molitev ni zabava starih ženic. Če jo prav razumemo in uporabljamo je molitev najmočnejše orodje za delovanje!« (Mohandas »Mahatma« Gandhi)
Molitev ni čas v katerem prosiš za to kar nimaš. Je čas, ko prosiš za vodstvo, da bi dojel kaj potrebuješ. Ni zahtevanje uslišanja in izpolnitve. Je čas, ko se spomniš in pogledaš okrog sebe in izklopiš svoj ego zato, da so drugi izpolnjeni. Ni fehtarjenje za srečo in ugodje. Je učenje razumevanja, da ti bo pozitivna drža dialoga pomagala v življenju.
Molitev ni prošnja za to, da bi se vsi tvoji problemi rešili. Je učenje, kako sam odkriješ rešitve zanje. Ni prošnja za odpuščanje, ampak razumevanje lastnih napak in šola odpuščanja samemu sebi. Ni čas za ustvarjanje seznama zahtev, ampak čas tihega sedenja v miru in poslušanju. Ni čas za obljube, ampak priložnost, da premislim, katere obljube lahko uresničim.
Molitev ni čas v katerem Boga prosiš, da misli nate, ampak je čas v katerem ti premišljuješ o Bogu in se učiš osebnega stika z njim. Molitev je največja bližina in priložnost, da se približaš Bogu, sebi in bližnjim.
Danes bom molil in premišljeval zato, da se povežem z Bogom in globlje dojamem smoter svojega življenja.
Ljubimci ali hladni obredarji?
Večinoma smo glede teme spolnosti v velikem neravnovesju. Celo ob užitku in sladostrastju podaritve doživljamo občutek krivde, čeprav Jezus ni nikdar nakazal, da je to kaj slabega. Hkrati pa smo sredi vsakdana za svoje užitke in zadovoljitev popolnoma obrnjeni v materialno. Zelo redko jim dovolimo, da bi nas približali Bogu, nam samim in drug drugemu. Čutna izkustva so za nas bolj odvrnitev in raztresanje, namesto, da bi bili trenutki povezanosti in občestva z Bogom, seboj in drugimi.
Ko se telo in duh odpirata hkrati, pride do resničnega spolnega odnosa, do resnično ljubečega skupnega kosila ali večerje. Počasen skupen sprehod s povezanimi in toplimi srci sredi parka je lahko veliko bolj Božji, kakor popolnoma pravoverno versko bogoslužje, ki ga opravimo hladno, neosebno in z oddaljenim srcem.
Pričakoval bi, da bi bil nam kristjanom veliko bližji arhetip ljubimca, kakor pa bojevnika, modreca in kralja. Iz nekega čudnega razloga pa tudi kristjani ne zaupamo arhetipu ljubimca in se od njega oddaljujemo, hkrati pa se ves čas trudimo, da bi uživali njegove sadove.
Kontemplativec (tisti, ki v vseh stvareh in v vsem odkriva Boga) je najvišja raven ljubimca. Kamor koli se obrne je sposoben najti veselje in ljubezen.
Kako si predstavljam, da Bog gleda na mojo spolnost?
Najboljše molitve imajo pogosto več vzdihov kakor besed
Včasih se nam zdi skoraj nemogoče spraviti v besede misli, ki bi jih radi izrekli Bogu Očetu. Po dnevu polnem najrazličnejših čustev in doživetij, se nam lahko zvečer zdi ubesedovanje svojih najglobljih čutenj pravi boj. Namesto da se mučimo in poskušamo najti primerne besede, lahko Bogu sporočamo svoje dogajanje z dejanji in gestami. Ni nam treba premišljevati lastnih predstav o tem, kako bi radi, da bi stvari bile. Veliko bolj je učinkovito, da se razjokamo in vzdihujemo. Kajti ne glede na naše počutje, ni pravil za pravo obliko molitve. Ni nam treba reči: “Bog Oče vse me boli.” Dovolj je, da jokamo in tako Bogu sporočamo svojo ranjenost in bolečino. Nasprotno kot mi ljudje, zna naš nebeški Oče brati misli in čustva vsakega izmed nas. Vedno čuti kar čutimo in ve kaj mislimo in kaj v resnici potrebujemo. Nocoj se mi v molitvi ni treba boriti za prave besede. To kar čutim, naj bo moja najboljša molitev.
Če boš prisluhnil, boš slišal
Če bi šli na nek tečaj z zamaški v ušesih, ali bi kaj slišali? Lahko bi prebrali gradivo, ne bi se pa mogli od drugih učiti o moči, upanju in njihovi izkušnji. “Poslušaj in se uči” je za mnoge verjetno ena najtežjih nalog. Velikokrat pridemo na razna srečanja pripravljeni, da bomo svojo goro težav ali “znanja” stresli na druge v skupini. Vendar imamo, ne glede na naša ozadja, vsi nekaj skupnega. Vsak lahko nekaj pomembnega razdeli z drugimi: preprosto, s humorjem, žalostno ali zgovorno. Preden spregovorimo je dobro, da sami prisluhnemo drugim vsaj toliko časa, kolikor bomo sami govorili. Ko odpremo svoja ušesa, odpremo svoje srce, da se uči o sebi skozi besede drugih.
Ali sem sposoben poslušati ljudi, ki so z menoj? Ali se od njih lahko naučim česa, kar mi bo v pomoč?
Nenehno biti skupaj je dobro le za siamske dvojčke
Zlitje ali simbioza je v medosebnih odnosih lahko samouničevalno. Tako močna povezanost z nekom, da sva lahko narazen le malo časa, je odlična zemlja za odvisnost. Ko postanemo odvisni od človeka, smo lahko tako obupani in trpimo, kakor narkoman, ki ne dobi droge.
Med svojim odraščanjem smo morda ure in ure fantazirali o tem kako so odnosi čudoviti. V svojih sanjah smo morda vse upanje stavili na popolne odnose, ki jih bomo nekoč imeli z nekom. Podzavestno smo si sebe in drugega predstavljali skupaj. Morda smo bili celo prepričani, da nas naš partner ne bo ljubil, kadar ne bomo skupaj ali da mu bo vseeno za nas.
Poglejmo si rože na vrtu: vsaka ima svoje lastne korenine, lastne liste in svoje cvetove. Čeprav so iste vrste, je vsaka roža edinstvena in drugačna od druge. Podobno tudi mi s svojim najbližjim rastemo kot dve ločeni roži, ki pa si delita med seboj isti vrt. Naše korenine se lahko tudi malo prepletejo, listi se morda dotaknejo, a še vedno rastemo in cvetimo ločeno od drugega.
Preden zaspim, dopustim Bogu, da rastem iz Njega po svoje. Sprostim se in mirno zaspim, kot Njegov/a in edinstven/a.
Nestanovitni smo
Čas je človeški le, če se odpira nad grob. Čas je neko nenehno zaporedje rojstev in smrti. Vsako obdobje naše rasti gre skozi prepade, ki jih opazimo šele, ko smo jih prebredli. Ostaja dejstvo, da je naše življenje v nenehnem gibanju, stkano iz prelomov, popačenj in sprememb, kot če bi se zaporedoma oblekli v več različnih oseb. Vsako obdobje ima svojo vlogo, glas, držo, okus in njegovo pomanjkanje.
Pirandello pravi, da ne le v vsakem obdobju, ampak »umiram in se ponovno rojevam vsak trenutek, nov in opran spominov«. »Seveda, pomislite malo. Minuto, preden se je zgodilo dejanje, ki vas tare, ste bili ne le nekdo drug, temveč sto drugih, sto tisoč drugih … Nad tem ne smemo biti presenečeni. Ste prepričani, da boste jutri ta, za katerega trdite, da ste danes?« Tolikšna je naša nestanovitnost in samo moč obljube ter prizadevanje za zvestobo jo lahko prebredeta.
Tukaj in sedaj sem lahko resnično navzoč le v zaupanju v Boga
Preteklost, sedanjost in prihodnost so neločljive in danes se lahko nabira le z rokami spomina in pričakovanja. Takoj ko hočemo ločiti sedanjost od preteklosti in prihodnosti, takoj ko cvet utrgamo s stebla, kot bi ga odtrgali od pričakovanja njegovega sadu, ostane le bled in izsušen dan, ki se skuša mukoma nadomestiti z neonskimi lučmi na policah.
Ce hočem logično ločiti preteklost, sedanjost in prihodnost, ne ostane nič. Kajti preteklosti ni več; prihodnosti še ni; sedanjost pa polzi hitreje kot voda skozi cedilo – dovolj je, da o njej govorim, in že postane preteklost, iz prihodnosti pa stopi nova sedanjost.
Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« Preteklost, prihodnost in sedanjost dobijo trdnost le v duhu. Vsi trije časi hkrati tvorijo naše živeto trajanje. Drug drugega kličejo. V sedanjosti sem navzoč le zaradi svoje pozornosti, ki jo hranita moja zgodovina in moji načrti. Prav tako se neke stvari spomnim le glede na nekaj, kar živim v tem trenutku in kar nameravam potem. Moja pričakovanja pa so posledica tega, kar sem, kar sem že doživel in česar sedanjost ne zanika popolnoma.
Dan lahko torej resnično užijem šele, če sprejmem neko zgodovino in ohranim neko upanje. Objem z ženo je močnejši, če je doživet kot krona neke skupne zgodovine, ki prepleta usodi, pa čeprav v njem sprejemamo preizkušnje in veselje, ki jih hrani prihodnost. Zaradi misli na smrt objem ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati.
»Užij dan,« torej ne pomeni, »ne misli na bližnjo smrt.« Evangeljske besede: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase,« ne podpirajo te laži. Tako zlagan je pogosto recept za srečo, ki ga ponuja trgovina. Užij dan moramo razumeti kot: kupi novo stvar, ki je danes v akciji in jo nujno potrebuješ za življenje, ne dovoli, da bi tvoj potrošniški vzgib ugasnil, odkrij nove in brezmejne možnosti in ne misli na prekoračen limit.
Ko evangelij govori, naj ne skrbimo za jutri, ne hvali brezbrižnosti. Spomni nas le, da je naša navzočnost v sedanjosti lahko popolna le v zaupanju, v prepustitvi neki previdnosti. Govori nam, da lahko dan užijemo v vsej polnosti in svetlobi le, če se v njem spominjamo obljube, ki je bila dana našim očetom in v upanju na rešitev. Ta spomin in upanje mu dajeta smisel in težo. Kaj se sicer zgodi? Živimo kot avtomati. Nismo več v človeškem času.
Kljub naporom, da bi onemogočil grožnjo smrti, me slej ko prej ujame tesnoba. Hujša je v uživanju kakor v bolečini. Bolj ko se veselim navzočnosti te, ki jo ljubim, bolj se bojim, da mi bo odvzeta (če se je ne veselim, se to ne bi zgodilo). Bolj ko se moja sreča veča, bolj sem nesrečen, če bi jo izgubil. Ta tesnoba hitro pogoltne vse veselje. Odrinil bom od sebe tisto, po čemer hrepenim, odločim se, da se ne bom vezal, da bi se izognil nemiru, ki je že tukaj, in žalosti, ki bo še prišla zaradi nepopravljive ločitve. Carpe diem se ne more upreti memento mori. Razen če se odpre upanju. Pristno upanje namreč ni pobeg v neki nejasen onstran. Je sam pogoj, da lahko sprejmemo sedanjost (primerjaj Hadjadj, 50-53).
O resnici, uspavanosti in terorizmu
Mahatma Gandi, apostol nenasilja, je rekel: »Abstraktna resnica je brez vrednosti, če je ne utelešajo ljudje, ki jo predstavljajo tako, da so zanjo pripravljeni umreti.«
Ljudje delamo samomore, ker nam nihče ne ponudi Resnice, za katero bi lahko dali svoje življenje. Ker se ne žrtvujemo, drug drugega plenimo. Nekateri odkrijemo svojo bedo na preveč krut način in zato na hitro pograbimo katero koli stvar in postanemo teroristi. Moderni terorist je sin udobja. Rekli so mu: »Ni Boga, za katerega bi živel, umrl in veličastno vstal, ni zahtev, ki bi se jim moral podrediti, lahko si miren, nič se ne bo zahtevalo od tebe, samo da boš proizvajal in trošil naše izdelke, da bi pozabil na svoj obup.« Vendar se obup nenadoma pojavi in sin se zave norosti tega sveta, ki je pozabil na smisel, in zapade v drugo norost. Iz same skrbi nastavlja bombe, da bi prebudil bližnjega, ki so ga iz neke druge skrbi uspavali.
Uspavanje in bomba sta v bistvu dve veliki skrbi stoletja. Druga z drugo se spopadata, opravičujeta in medsebojno zastrupljata. Prva je v zanikanju smrti, druga v njenem praznem občudovanju. Vivarij na cevkah sproža reakcijo človeka bombe in obratno. Noben tabor pa ne ve za klic resničnega mučeništva (prim. Hadjadj, 40).
Resnica te najde
Če iščeš resnico, je ne boš našel. Resnica bo našla tebe, ti pa se odloči, da boš doslej Zanjo delal in živel. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo.
Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga (prim. Hadjadj, 39).
Objektivno dostojanstvo – vsakomur dano
Lažni preroki danes trdijo: »Občutek, ki ga vsakdo ima glede svojega dostojanstva, ni odvisen ne od pogleda drugega ne od pozornosti, s katero ga oskrbujemo. Ta občutek je popolnoma subjektiven.”
Tovrstni relativizem v pojmovanju dostojanstva ustreza smrtni dozi injekcije v naš razum. Samomor se je že zgodil, vse drugo je le zunanja formalnost. Reči, da objektivnega dostojanstva ni, je isto, kot reči, da nikdar ne morem biti prepričan o resničnosti stvari. To je tako, kot bi trdili, da o človeškem dostojanstvu ni resnice. Ne vemo zagotovo, ali je naše življenje kaj vredno ali ne. Taka trditev uniči vsak smisel obstoja. In če jo vzamemo resno, kako ne bi bili obupani? Kako naj si ne poženemo krogle v glavo? Mogoče si s tem, da odidemo na ples, da se s telesom in dušo predamo neprekinjeni zabavi svoje spektakularne družbe, priborimo odlog. A takoj, ko omama popusti, se moramo soočiti z usodnim sklepom. (Hadjadj, 36)
Kaj bi delal, če bi vedel, da moram čez tri ure umreti?
Na cesti srečate osebo, ki je prezaposlena in ki ima svojim staršem ali bratom navado reči: »Nimam časa.« Povejte tej osebi, da bo v treh dneh umrla, in to podkrepite z dokazi. Opazujte spremembo.
Kot začarana bo taista oseba našla čas za tisto, za kar ga prej ni imela, in gotovo ne bo imela več trenutka časa za to, kar ji je dotlej jemalo ves čas. Stvar je nenavadna in nam razkriva, da imeti čas ne pomeni nujno imeti veliko časa pred seboj. Nekateri nimajo nikoli časa, pa jim je obljubljeno že skoraj strašno dolgo življenje. Drugi vedo, da imajo zelo malo časa, a so vedno na razpolago svojim bližnjim. Zdi se, da nam neposredna bližina smrti omogoča, da preidemo k bistvenemu. Življenje, ki nam ga ponuja, je bolj polno od tistega, za katerega se zdi, da je smrt za vedno prestavljena. Zato je lahko kratko življenje večje od dolgega življenja. Statistično pričakovana življenjska doba nas ne sme zavesti. Štiriindevetdeset let ničevosti je manj vredno kot devetnajst let ljubezni.
Po Kierkegaardu je misel na smrt preizkušnja. Postavlja nas pred radikalno izbiro. Pred smrtjo se bodo s tremi različnimi odzivi razkrili trije različni tipi ljudi: meseni tip, ki se zateka v čutne užitke, razumski tip, ki je ohromljen, in resni tip, ki odkrije svoj življenjski zagon: »Smrt mesenega človeka spodbudi, da reče: ,Pijmo in jejmo, ker bomo jutri umrli. Vendar gre le za strahopetno željo, da bi živeli od čutnosti, v tem prezira vrednem vrstnem redu, po katerem ne jemo in ne pijemo, da bi živeli, temveč živimo, da bi jedli in pili. Ideja smrti bo globljega duha morda privedla do občutka nemoči, kjer bi podlegel. Resnobnemu človeku bo misel na smrt dala možnost, da bo v življenju hodil v točnem tempu, in mu pokazala cilj, kamor naj usmeri svoj korak. Noben lok ne more biti tako napet in ne dati puščici take hitrosti, kot misel na smrt spodbudi živega človeka, ki mu energijo napenja resnost.«
Živeti v neposredni bližini konca ne pomeni, da se ne smemo več zabavati, posaditi drevesa ali delati v banki na primer. To zahteva le, da svoje delo opravljamo resno. Da prioritete postavimo skladno s koncem. Takrat bomo košarko igrali kot z angeli. Posadili drevo, kot bi zasejali molitev. Sprejmemo klienta, ki pride odpret račun, kot Mesijo, ki prihaja odpirat naše duše. (prim. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 44.47-48)
MOŽJE ZBUDIMO SE!!!
Klic mučeništva ni klic nekega starega otožnega duha, ki zaničuje lepoto zemeljskega. Nasprotno, gre za klic duha iz otroštva. Dečki se igrajo viteze, deklice pa princeske. Želijo si Gospoda, ki bi mu lahko zaprisegli zvestobo. Želijo si kraljestvo, da ga bodo branili, damo, za katero bodo tvegali življenje, princa na belem konju, ki se mu bodo popolnoma predale. Želijo biti bitko, naj bo z vojaško silo ali materinsko potrpežljivostjo, do konca dokazati svoj pogum. Otrokom dopovedujejo, da gospod, kraljestvo, dama, princ in izredni boj proti zmaju ne obstajajo, da so plod domišljije. Vendar se motimo. Cisto lepo obstajajo in morali bi jim slediti. Pravljica ni dovolj čudežna, viteški roman ni dovolj poln podvigov v primerjavi s tem, kamor nas vodi resničnost.
Naivno verjamem, da se od ljudi ne zahteva dovolj. V svoji preprostosti mislim, da pod nesnago povprečnosti dremajo junaki in svetniki. Marsikdo se krčevito oprijema nekaj evrov in bi, če bi mu dokončno predlagali, naj da svoje življenje, bil pripravljen to storiti. Marsikdo se vrže skozi okno, a če bi mu ponudili grmado, razčetverjenje ali smrt na križu z glavo navzdol za ljubezen do Boga in do ljudi, bi gotovo našel pot do vrat. Dovolj je, da malo postrgamo lak z ubogega poštnega uradnička, da v njem odkrijemo drznega Don Kihota. Ce godrnjavi blagajničarki namenimo kanček nežnosti in globine, se takoj spomni, da je nekoč želela postati misijonarka in da bi se še zdaj od glave do pet darovala za nekaj velikega. A njihove najgloblje otroške sanje? Ob koncu življenja me bo sodil otrok, ki sem nekoč bil in me bo vprašal: »Kaj si storil z mojimi upi?« Glas najhujšega sodnika ne bo nič v primerjavi z glasom tega otroka (Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 40).
