Samota


Iz izkušnje vemo, da imamo različne vrste samote in jih je mogoče živeti na različne načine. Še bolj pomembno je pa dejstvo, da se samote ne smemo bati.

Z veseljem in hvaležnostjo ugotavljam, da so ljudje, ki znajo spremljati ostarele v njihovi samoti. Vsak se mora naučiti živeti svojo samoto. Ena od stvari, ki jih lahko delamo v tej smeri je pisanje o samoti.

Samota je globoko človeška izkušnja. Večinoma je najprej povezujemo s celibatom. V resnici pa samota in osamljenost nista izrecno povezani s celibatom. Samota je del človeškega stanja in dogajanja, ne glede na življenjski stan. Freud je razlaga kot domotožje po gotovosti, kot željo po človeški toplini maternice. Ob rojstvu dete doživi travmo ločitve. Vse človekovo življenje je posledično neke vrste domotožje in iskanje te intimne združenosti v maternici.

Sv. Avguštin pa to teološko razloži: “fecisti nos ad te”. “Ustvaril si nas zase, Gospod. Nemirno je naše srce, dokler se ne odpočije v tebi, Gospod.” Celotne ignacijeve Dv so izraz Avguštinovega stavka zajetega v praktični metodi, ki je pomagala neštetim, da so se naučili biti v samoti z Bogom in zato tudi plodno skupaj s seboj in drugimi.

Poleg samote v celibatu obstaja tudi samota v zakonu (zaradi ločitve ali pomanjkanja pogovora in stika). Ni bolj žalostne samote kot je samota v dvoje. Potem je samota ostarelih. Kako osamljeni lahko ostanejo ostareli.

Je pa tudi samota zrelih odraslih let. Poseben trenutek je kriza polovice življenja. Tudi mladi doživljajo samoto in osamljenost. Je del adolescenčne krize. Mladostnik se počuti izgubljenega in velikokrat nima nikogar, ki bi mu to zaupal. Delno tudi zaradi tega se mladostniki povezujejo v skupine, klape, gange, bande. S tem se branijo pred svetom, ki se jim zdi sovražen in nepoznan. Otroci doživljajo samoto, ker so danes zaradi načina življenja starši skoraj ves dan odsotni, včasih pa tudi zaradi malomarnosti, ne samo zaradi dela.

Izkustvo samote je torej del človeškega življenja. Pomembno je, da to izkušnjo dojamemo in smo jo sposobni živeti na tak način, da nas ne razčloveči, ampak nam celo pomaga rasti in človeško ter duhovno dozorevati.

Sterilna samota (osamljenost)

Razčlovečuje. Je samota človeka, ki se je zaprl sam vase in svoj lastni svet, ter prekinil stike z drugimi. Odtenkov in značilnosti sterilne samote je mnogo.

Npr. Ljudomrznež je človek, ki zaradi mračnega razpoloženja izraža odpor do vsakega človeškega stika. Beži in zavrača stik z drugimi.

So tudi zelo introvertirani – vase obrnjeni ljudje, ki veliko živijo v svoji notranjosti, a so sposobni in veseli prijateljstva, običajno z nekaj drugimi ljudmi. Sposoben je iti iz sebe, kot to življenje od njega (npr. apostolat) zahteva.

So tudi plašni ljudje, ki ne uspejo imeti pobude v stiku z drugimi in so zaradi tega nekoliko samotarski. Ko pa drugi prevzame pobudo so sposobni splesti globoke odnose.

Sterilna samota na različne načine ovira človekovo rast. Človek namreč nastaja in se ne rodi dovršen. Nastaja pa v odnosih z drugimi. Človek je bitje za druge in z njimi. Če se človek zapre sam vase, se s tem odreče obogatitvi, ki mu jo Bog daje po potrditvi s strani drugih in tudi preko dejstva, da ga postavijo pod vprašaj.

Pretirana samota nas naredi manj občutljive za druge in omeji sposobnost človeškega in evangeljskega sočutja: zaznavati in deliti bolečino drugega. Omeji sposobnost ljubezni.

Ignacij (Dv 231) je ljubezen definiral kot voljo-odločitev, da gremo iz samega sebe in iščemo dobro ljubljenega človeka.

A samota nas, kakor katerakoli druga človeška izkušnja bolečine, trpljenja, težav, krize, nujno ne zapre v same sebe, niti nujno ne vodi v pesimizem ali obup, niti v sterilno in pasivno vdanost v usodo.

Vsaka človeška situacija je priložnost, da živimo v večji polnosti, da rastemo in smo še bolj človeški. Takšna je tudi samota. Da bi to res bila se moramo naučiti samoto živeti kot poseljeno ali polno življenja.

Samota polna življenja

To najprej pomeni, da se samoto naučimo vsaj tolerirati ter jo dostojanstveno in mirno nosimo. Lahko pa naredimo še več. Naučiti se moramo obogatiti s pomočjo izkustva samote, rasti ne samoti navkljub, ampak prav z njeno pomočjo.

Samota je povezana z izkustvi, ki človeško in duhovno zelo obogatijo. Ponavljam, da ne odpravijo tega, kar je v samoti bolečega, ampak nam pomagajo, da jo presežemo in osmislimo. Bolečina samote postane seme za rast v ljubezni in polnosti tega, kar smo.

  1. Povezava med samoto in izkustvom Boga

V trenutkih samote, kakor v katerikoli drugi življenjski preizkušnji, se obračamo k Bogu in ga prosimo za moč, pomoč in modrost, da jo dobro prenesemo in se iz nje kaj naučimo, dozorimo. Takšna molitev ni nujno osredotočena le nase. Samota je velikokrat povezana tudi z odnosi z drugimi. Molitev bo prošnja za druge, izročanje, zahvaljevanje. Lahko prosimo za milost odpuščanja ali prosimo odpuščanja. Molitev v času samote lahko odpre srce za druge. Iti moramo še dlje.

Če hočemo doživeti Boga moramo v svojem življenju ustvarjati prostorja samote.

Dv nas učijo prav tega. Paziti moramo, da ne razumemo narobe glavnih značilnosti ignacijanske duhovnosti: iskati in najti Boga v vseh stvareh – v delu, apostolatu, v stiku z ljudmi. Biti kontemplativen v delovanju.

Nadal ta stavek zapiše takole: kontemplativen tudi v delovanju – etiam in actione contemplativus. To je posebna milost jezuitskega poklica. Molitev apostola se mora prilagoditi zahtevam in ritmom poslanstva. Na človeški ravni se tudi ne moreš popolnoma prepustiti, da te okoliščine in delo popolnoma ne vsrkajo v svoj vrtinec. Vse to te lahko zelo razčloveči. Uniči zdravje in skupno življenje družine ali skupnosti.

Zato si vsak določi tudi čas počitka in prostorja samote.

Danes gredo mnogi nekristjani v kak kontemplativen samostan ali pa na romanje k sv. Jakobu v Kompostelo, kjer hodijo sami. Naša duhovnost, ki je osredotočena na pomoč bližnjim, poslanstvo s svetom in ljudmi, zahteva vsak dan in vsak mesec in leto trenutke in prostorja samote.

Gospod je poklical apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal v poslanstvo. Jezuit je poslan k drugim, a ne sme pozabiti, da mora biti z Njim. Potrebuje trenutke intimnega sožitja z Gospodom, kakor Jezus, ki je hodil na goro in na samo na osebno srečanje z Očetom. Zato je lahko rekel, da govori to kar je slišal od Očeta in da dela to kar dela Oče.

Jezus je bil človek za druge, ker je bil Očetov, z Očetom in zanj.

Apostolskega in evangeljskega življenja ni mogoče živeti brez trenutkov in prostorij molitve. Molitev pa ni mogoča brez samote.

2. Samota je nujna za rast v sposobnosti oblikovanja zrelih odnosov

Če hočem izreči vredno in trdno besedo drugim, moram biti najprej sposoben takšno besedo izreči tudi sebi. Zato je samota priložnost za spoznanje samega sebe in oblikovanje lastnega smisla življenja. Nekateri to počnejo s pomočjo dnevnika (Etty Hillesum, Ana Frank). Drugi s pomočjo Dv ali s pomočjo duhovnega spremljanja. Tako izrekajo svoje samote v katerih dozoreva smisel iz katerega vzpostavljajo svoje odnose z drugimi.

Proces človeške rasti se odvija v zdravi medsebojni odvisnosti in v zdravi samostojnosti. Dober zakon je mogoč le med dvema osebama, ki sta močni in neodvisni. Za razvoj zdrave samostojnosti je nujno potrebno preseči osredotočenost na svoje čustvene potrebe: potrebo po priznanju, nežnosti, potrditvi. Vsi imamo te potrebe. Če jih ne bi imeli bi bili kosi ledu ali pošasti. Toda eno je te potrebe doživljati in jih zadovoljiti na zdrav način, drugo pa je, da se te potrebe spremenijo v središče našega življenja in temeljna skrb in tema.

Če hočemo tem potrebam dati mesto, ki jim pripada, se moramo naučiti biti sami s seboj v samoti. Viktor Frankl je zapisal, da tisti, ki ni sposoben biti sam s seboj, pristopi k drugemu vedno zgolj iz potrebe – nuje, da bi z njim zapolnil svojo praznino. Kdor zna biti sam s seboj je sposoben iti k drugemu iz polnosti in podariti samega sebe, ne samo jemati.

Vsak človeški odnos ima obe razsežnosti. Toda rastemo in dozorevamo le, če prehajamo iz odnosov, ki v glavnem temeljijo na potrebah in nujah, v odnose, ki temeljijo na hvaležnosti in zastonjskosti. Dojenček je čista nuja in potreba. Brez skrbi in nege drugih ne more preživeti. Hoče biti edino središče svoje matere. Raste le, če sprejme, da mora to pozornost svoje matere, deliti z drugimi. Če hoče mati pomagati otroku rasti, se mora odpovedati temu, da je potrebna in pustiti, da se otrok osamosvoji. Rasti pomeni prehajati vedno bolj od ljubezni, ki je nuja ali potreba k ljubezni, ki je zastonjskost in podarjenost.

Sposobnost hvaležnosti in zastonjskosti se še na poseben način oblikuje v samoti.

Ali je v trenutkih samote zdravo, zrelo iskati družbo, da si samoto olajšaš? Seveda. To je del prijateljstva. Toda ta »seveda« je potrebno osvetliti.

V nobenem primeru, niti v trenutkih samote, iskanje drugega ne sme biti beg od samega sebe. Zdravo je naslednje. Najprej se učim sprejemati trenutke samote. Vzamem si čas, da jo začutim in tudi sebe ter svoje dogajanje v tej samoti. Odkod prihaja vse, kar se v meni dogaja, zakaj in kaj pomeni? Kaj me Bog po mojem doživljanju (mislih in čustvih) želi v tem hipu naučiti ali v kaj me vabi?

Dobro se je naučiti odložiti takojšnjo zadovoljitev potrebe po družbi, čeprav je legitimno. Ne takoj popustiti kompulziji po sms, klicu, srečanju z nekom, ampak zdržati občutje samote in biti v njem skupaj z Bogom, z njim opazovati in mu povedati, pokazati in izročiti svoje notranje dogajanje sredi samote.

S tem ustvarim prostorje svobode znotraj katerega se lahko odločim ali se bom obrnil k drugim ali ne. Prav ta prostor notranje svobode mi bo pomagal, da se ne bom zapletal v čustvene odvisnosti. Trenutke samote lahko namreč zlorabim za to, da se začnem čustveno navezovati na druge in jih posedovati.

3. Samota in delo. Delo zahteva in nosi s seboj določeno samoto.

Enako tudi študij. Z drugim se lahko skupaj pripravljam za določen izpit. Resni študij pa zahteva mojo osebno poglobitev v samoti. V samoti lahko premišljujem, asimiliram in nekaj osebnega ustvarjam. Včasih te kakšna stvar tako prevzame, da minejo ure, ne da bi se zavedal, da si sam in se poglabljaš. Včasih pa zahteve dela in študija prisilijo, da se odpovemo trenutkom podeljevanja in skupne sprostitve. Omejijo naše družabno življenje.

To še toliko bolj velja v če imaš raziskovalno delo ali pa takšno službo.

Lahko rečemo, da izrazito čredni značaj človeka težko zdrži takšno raziskovalno službo.

SAmotarski in introvertirani značaji pa lahko prav s pomočjo takšne služba sublimirajo, bežijo od sebe in stvarnosti življenja v takšno delo.

Samota ni le del intelektualnega poslanstva, ampak je del tudi mnogih drugih poklicev. Tudi vsi resni apostolati (socialni, vzgojni, pastoralni) zahtevajo trenutke samote.

V krizi še posebej doživljamo veliko samoto. Katerikoli apostolat, ki ga resno opravljamo, zahteva študij, premislek, načrtovanje in s tem samoto. So trenutki, ko je preprosto potrebno pobegniti in se skriti, da lahko nekaj narediš, preštudiraš, načrtuješ, ovrednotiš, moliš… Če tega ne delamo, potem dajemo danes včerajšnje odgovore na jutrišnja vprašanja.

Pomanjkanje sposobnosti prenašanja samote v apostolatu nas lahko žene v aktivizem. Vendar moramo to trditev osvetliti. Velikokrat gre tudi za preveliko količino dela, ne le aktivizem ali deloholizem, ki nam ga vsilijo današnje življenjske okoliščine, potrebe poslanstva ali pomanjkanje osebja (zaradi dobička). Z vsem tem se moramo naučiti organizirati svoj čas, delegirati druge in preprosto reči ne. Ne moremo vedno živeti na robu izčrpanosti. Potreben je čas za molitev in premislek…

Seveda prihaja tudi do aktivizma, ki je eden od načinov pobega od samega sebe. Človek se zapolni z delom, večkrat nepotrebnim ali takšnim, ki bi ga zlahka opravil kdo drugi. So ljudje, ki jih je strah, če niso ves čas z nečim zaposleni in prezaposleni. Včasih je to zaradi strahu pred soočenjem s samim seboj, včasih pa zato, ker jim javna podoba prezaposlenega daje priznanje in ugled pred drugimi brez katerega bi se večinoma počutili prazni.

Človek si lahko zapolni svoj beg pred samim seboj tako, da vse življenje beži pred zdravo in plodno samoto. Ta skušnjava še posebej rada premaga posvetne duhovnike, ki si zapolnijo dan z družbenimi dogodki in obiski (včasih z lažnimi apostolskimi motivi, včasih pa preprosto zaradi pomanjkanja globine v svoji poklicanosti). Duhovnik se ne zaveda, da postaja nadležen in v breme. Razpuščeno življenje ni način za soočanje s svojo samoto, ampak le ubog poskus, da bi se anastetizirali.

4. Hobiji

Hobi ni le polnjenje trenutkov samote, ampak kaže na nekaj globoko človeškega in ustvarjalnega. Freud je rekel, da je človek ustvarjen za ljubezen in delo. Ignacij je to v Dv zapisal že davno pred njim Dv 23. Nekdo je dodal ljubiti, delati in igrati. Potrebno je razviti tudi to zadnjo razsežnost naše osebe – sposobnost igrivosti. To nam omogočajo hobiji.

Lahko je vrtnarjenje, slikanje, glasba, kuhanje, branje, modelarstvo itd itd. Tisoč stvari, ki so nam prijetne, nas očarajo in s katerimi lahko zapolnimo številne trenutke svojega življenja. Trenutke samote lahko iščemo prav za to, da bi se posvetili svojim hobijem.

A pri hobijih gre še za nekaj več.

Nekateri so z določenimi stvarmi pričeli kot hobij in na koncu postali veliki strokovnjaki na tistem področju. Mnoge zbirke jezuitov, ki so danes v javnem dosegu, so nastale na tak način: zbirke kamenin, metuljev, botanični vrtovi (orhidej) ali pa so postali turistična zanimivost. Hobi ne le, da samoto olajša, ampak ji podeli tudi velik smisel in bogastvo.

Zaključek

Ko se učenci vrnejo s poslanstva na katerega jih je poslal Jezus, so polni navdušenja. Pripovedujejo mu o vseh čudesih, ki so jih doživeli. On pa jih povabi, naj se umaknejo na samoten kraj, molijo in premišljujejo. Zdi se, kot da bi jim rekel, da bodo lahko le v samoti odkrili globok pomeni in smisel vsega, kar so doživeli in okušali.

Čemu ta potreba po samoti? Mislim, da jo sv. Ignacij zelo dobro analizira v Dv 20 opombi.

Dv 20: »Tistemu, ki je bolj preprost in bi rad napredoval, kolikor je le mogoče, naj se predložijo vse duhovne vaje, kakor so tu razporejene. V njih bo navadno toliko bolj napredoval, koliko bolj bo pustil vse prijatelje in znance ter vse zemeljske skrbi, ko se bo na primer preselil iz hiše, kjer je stanoval in si izbral drug dom ali drugo sobo, da bo tam živel kolikor mogoče skrito, tako da bo po želji lahko zahajal vsak dan k maši in večernicam, ne da bi se moral bati, da bi ga znanci pri tem ovirali. Od te osamitve bo imel med mnogimi drugimi tele glavne koristi:

Prva: Če se človek oddalji od mnogih prijateljev in znancev ter prav tako od mnogih neurejenih opravil z namenom, da služi Bogu, našemu Gospodu, in ga tako hvali, nima majhnega zasluženja pred božjim veličastvom.

Druga: Tako oddaljen od sveta njegov duh ni več tako razdeljen na mnoge stvari, ampak bolj obrača vso pozornost na eno samo stvar, namreč da služi Stvarniku in dela za napredek lastne duše; z večjo svobodo uporablja naravne sposobnosti v zavzetem iskanju tega, po čemer toliko hrepeni.

Tretja: Čimbolj je naša duša sama zase in ločena od stvari, tem bolj se usposablja, da se približa svojemu Stvarniku in Gospodu ter ga doseže. Čimbolj se mu lahko približa, tembolj se razpoloži za sprejem milosti in darov njegove božanske in najvišje dobrote.«

Samota nam omogoča prostor svobode za iskanje in stik z najglobljimi hrepenenji svojega srca pri katerih je v igri zadnji smisel našega življenja.

Advertisements