Moje pesmi

BOGAT SEM, KAKOR TIHI GLAS PIŠČALI

V zahvalo za Besedo

Viljem Lovše

-=-

V zemlji vseh src trpečih,

trdno stoji tvoj križ,

in razpetih rok

objema naše siromaštvo.

Ne vpije, ne očita, ne obsoja,

le tiho temnordeče

naše bele dni prosoja.

-=-

Črnina žalovanja? Ne žene,

ne jokajte nad njim ampak nad lastnimi otroki

razkropljenimi kot ovce brez pastirja.

Med kačami in v bolečinah temne groze mro.

 

Ozrite se na les

Povzdignjene Zvestobe

In v njenih modrih rokah

Slecite svoj krvavi smrtni ples.

 

Napijte se Krvi,

ki nora od ljubezni

našega sovraštva sad

ubila je v sebi

v krvavem ognju odrešenja

použila v mukah ga trpljenja

med nebom je in zemljo.

 

Omočite bleda usta z Vodo

iz Njegovih prebodenih prsi,

kjer našega življenja je belina

Skrivnost pila spremenjenja.

Žene ne jokajte nad Njim.

-=-

In Ti

tako si tih

in dober.

s križa

vrtnic rdečih

Tvoj je Dih.

-=-

Trije snežno beli golobi

v opečnati barvi sonca

skrivnostno zro v belo nebo

in na dežja žejno

zeleno zemljo.

 

Pšenica je ponosna

na svojo mlado rast

in hvaležna vetru,

ki nežno boža

njeno temnozeleno pokončnost,

da vsa vzvalovi

od tihega veselja

v vlažni ljubezni zemlje,

ki tiho objema

korenine njenega srca.

-=-

Gospod, odpusti mi,

ker usmiljen nisem,

kakor Ti.

 

Gospod, odpusti mi,

ker Tvojih rok razpetih

v meni ni.

 

Gospod, odpusti mi,

da strah mi v srcu,

zalego gadjo zdaj koti.

 

Gospod, odpusti mi,

da pijem tvojo Kri,

ko mi srce upor kriči.

 

Gospod, moj oče,

Ti v meni sužnost stri,

da Ogenj v meni ne ugasi

in da ljubezen Tvoja

bratom me meso stori,

da jedli bodo vsi

in se nasitili

Tvojih razpetih rok

objema večnega.

-=-

Vlažna mati zemlja iz tebe, Eve, se rodimo

in ko naše noge bogate Hrepenenja

v prahu romanja utrujeno onemijo,

Ti tiho sprejmeš nas v svoje krilo

med bel trepet grobov.

 

Med stvarjenja bolečino, ti Gospod,

na zemljo rodil si prazen grob.

Se Sonce skrilo v njem,

ki bi ga večno gledal.

 

Z njim zdaj mati zemlja nam pričuje,

da Sveti, Ti, v njem si ležal,

da naša pot ni

iz trpljenja solz v grozo smrti,

Sinú, Lepoti, nisi dal trohnenja

in zgodovina znojna greha

se v njem odžeja spremenjenja,

njen obraz krvav,

pijan je od vstajenja.

-=-

Počivam in žarim

v rdečem oglju hrepenenja

na dnu mojega srca,

ki Veter razplamti ga

in Voda ga odžeja.

 

Ves tih sem in bel

v zrenju Tišine

srečen v žeji po Sreči,

ki križ je v meni

in rdeča Kri

in zvestoba,

da me v trpljenju

spremeni

v zlato vstajenja

novega Jeruzalema.

-=-

Težko je hrepenenje

izsušene vroče zemlje,

ki ječi pod težo

težkega koraka.

 

Drobi se krik moj

težko iz usahlega studenca

vali se žejen in robat

v Tvoje naročje,

da bi pil

v Tvojih očeh

in odpočil si objet

v Tvojih dlaneh

Kruha in Vina

in ga Tišina Žive Vode

bi z besedo utešila.

 

Žejen sem

in žejne gledam brate.

Ti pa zelen pašnik si,

studenca čistega izvir.

-=-

Tistega dne, prvega v tednu

je belec ubil črnca

tistega dne, prvega v tednu

je žena splavila

porajajoč se sad ljubezni

tistega dne, prvega v tednu

si prištet med morilce

povzdignjen

na križu vstajenja

spil brezno smrti

zadnjega izmed človeških src

tistega dne, prvega v tednu

šla sva po poti v Emavs

nasičena z bridkostjo

in žalostnih oči

metala težke misli predse

v neprehoden zid teme

tistega dne, prvega v tednu

si tiho stopal za nama

in naju objel

v ponižnem poslušanju.

-=-

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

Iz njega vabi ljubezen materinih žuljavih dlani,

ki gnetle so testo in nadenj blagoslov izgovorile.

Iz njega izžareva Ogenj Darovanja:

vzemite me in jejte vsi,

ki lačni ste in žalostni.

 

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

V njem Marijin “Zgodi se”

objema mrzlo noč votline zunaj Nazareta

in beg v Egipt in tiho sije

svoje sveto materinstvo.

 

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

V njem krvavi pot

Rdečega morja

Tvojega sinovstva

umivanje nog

Getsemani

in Judežev poljub

v uri teme in laži

Ti povzdignjen si

na lesu dopolnitve.

 

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

nad njim počiva Duh

praznega groba

in mir: “Ne bojte se!”

“Jaz sem z vami”

vse dni do konca sveta.

 

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

zastonjski dar

za vse

za nas

zame.

 

Hleb črnega kruha na oltarju

razklan kot tvoja srčna stran.

ki hrani nase siromaštvo

v razpeto vlažno dlan

jaz rešen sem cigan.

-=-

Trojica Sveta, Ti

iz srca skrivnosti bivanja

zreš v jok

življenja žejnih src,

ki romajo v Jeruzalem.

 

Trojica človekoljubna, Ti

v tvoji brezmejni nežnosti

do Abrahama in Izaka in Jakoba

v Tvoji obljubi Davidu

v tvoji plodnosti

Sarine starosti

in Marijine deviškosti

pošlješ Sina

v naš Egipt

da bi romal

v zadnjo zemljo

zadnjega zapuščenega

človeškega srca

in tam dal svoje Meso in Kri

umrl v pšenico in trto

se zmlel v Kruh in Vino

in se dal jesti in piti

vsem utrujenim romarjem

novega Jeruzalema.

-=-

 

 

 

Umaknem večkrat iz srca se

rožičev lačen in umazan

slep sedim v prahu ceste

sveta ropot in želja zlaganih časo

prevečkrat nesem k pobledelim ustom.

 

Jezus, Božji sin

izpelji me iz Egipta

kjer sam sedim

ob polnih loncih zatajitve.

 

Naj pridem k Tebi

kot slepi Bartimaj

ves lačen ozdravitve.

 

Naj vržem s sebe

plašč pregrehe

in vso slepoto

v Tvojih rokah naj pustim.

-=-

 

 

 

Kot preorana rjava zemlja

ob Božicu pijem Sonce.

Bela marjetica v samoti

tiho hrepeni z menoj:

Zgodi se po tvoji mi Besedi.

-=-

 

 

 

Zagledal sem obličje matere

prišel neveren sem v ta svet

in brž objela me je moč Besede.

 

Kot sončni žarki roso

srce je pilo materno besedo

in se je oklenilo je

kot bel pijanec plota.

 

Če ti prisluhnem v veri

z Besedo vsemogočno

Ti, Ljubezen, me ustvarjaš

in kot beli lokvanj v soncu

mojega srca je cvet.

 

Govori! Izgovori me

kot Sina tvojega Besedo

na križ in v prazen grob me deni

in v Tvojega srca skrivnost

vse moje siromaštvo

mi razkleni.

-=-

 

 

 

Beli golobi:

nežnost tvojega obiskanja

bele breze:

potrpežljiva vztrajnost tvojega Sina

upognjena vrba žalujka:

zaprtost zakrknjenega srca

beli lokvanj:

zastonjska ljubezen Tvojega kriza

bel dan v belem soncu:

veselje in radost praznega groba

belo hrepenenje tretjega dne:

jaz sem z vami, vse dni, do konca sveta

belo veličastvo novega Jeruzalema:

vsi eno.

-=-

V procesiji

k Tvojemu oltarju

med donenjem orgel

v belih oblačilih

novega Jeruzalema

izvoljeni

iz vseh narodov so bratje

izbrani

kot Melkizedek

so za daritev sebe

da bratom

na prehodu

skozi Rdeče morje

noge umivajo

in v svoji krvi

o Tebi pričajo.

V Ognjenem stebru

dišečega kadila

Tvoj Duh

med vse narode

jih posvečuje

da oprali bodo

v rdeči Jagnjetovi krvi

svoja bela oblačila.