BOGAT SEM, KAKOR TIHI GLAS PIŠČALI
V zahvalo za Besedo
Viljem Lovše
-=-
V zemlji vseh src trpečih,
trdno stoji tvoj križ,
in razpetih rok
objema naše siromaštvo.
Ne vpije, ne očita, ne obsoja,
le tiho temnordeče
naše bele dni prosoja.
-=-
Črnina žalovanja? Ne žene,
ne jokajte nad njim ampak nad lastnimi otroki
razkropljenimi kot ovce brez pastirja.
Med kačami in v bolečinah temne groze mro.
Ozrite se na les
Povzdignjene Zvestobe
In v njenih modrih rokah
Slecite svoj krvavi smrtni ples.
Napijte se Krvi,
ki nora od ljubezni
našega sovraštva sad
ubila je v sebi
v krvavem ognju odrešenja
použila v mukah ga trpljenja
med nebom je in zemljo.
Omočite bleda usta z Vodo
iz Njegovih prebodenih prsi,
kjer našega življenja je belina
Skrivnost pila spremenjenja.
Žene ne jokajte nad Njim.
-=-
In Ti
tako si tih
in dober.
s križa
vrtnic rdečih
Tvoj je Dih.
-=-
Trije snežno beli golobi
v opečnati barvi sonca
skrivnostno zro v belo nebo
in na dežja žejno
zeleno zemljo.
Pšenica je ponosna
na svojo mlado rast
in hvaležna vetru,
ki nežno boža
njeno temnozeleno pokončnost,
da vsa vzvalovi
od tihega veselja
v vlažni ljubezni zemlje,
ki tiho objema
korenine njenega srca.
-=-
Gospod, odpusti mi,
ker usmiljen nisem,
kakor Ti.
Gospod, odpusti mi,
ker Tvojih rok razpetih
v meni ni.
Gospod, odpusti mi,
da strah mi v srcu,
zalego gadjo zdaj koti.
Gospod, odpusti mi,
da pijem tvojo Kri,
ko mi srce upor kriči.
Gospod, moj oče,
Ti v meni sužnost stri,
da Ogenj v meni ne ugasi
in da ljubezen Tvoja
bratom me meso stori,
da jedli bodo vsi
in se nasitili
Tvojih razpetih rok
objema večnega.
-=-
Vlažna mati zemlja iz tebe, Eve, se rodimo
in ko naše noge bogate Hrepenenja
v prahu romanja utrujeno onemijo,
Ti tiho sprejmeš nas v svoje krilo
med bel trepet grobov.
Med stvarjenja bolečino, ti Gospod,
na zemljo rodil si prazen grob.
Se Sonce skrilo v njem,
ki bi ga večno gledal.
Z njim zdaj mati zemlja nam pričuje,
da Sveti, Ti, v njem si ležal,
da naša pot ni
iz trpljenja solz v grozo smrti,
Sinú, Lepoti, nisi dal trohnenja
in zgodovina znojna greha
se v njem odžeja spremenjenja,
njen obraz krvav,
pijan je od vstajenja.
-=-
Počivam in žarim
v rdečem oglju hrepenenja
na dnu mojega srca,
ki Veter razplamti ga
in Voda ga odžeja.
Ves tih sem in bel
v zrenju Tišine
srečen v žeji po Sreči,
ki križ je v meni
in rdeča Kri
in zvestoba,
da me v trpljenju
spremeni
v zlato vstajenja
novega Jeruzalema.
-=-
Težko je hrepenenje
izsušene vroče zemlje,
ki ječi pod težo
težkega koraka.
Drobi se krik moj
težko iz usahlega studenca
vali se žejen in robat
v Tvoje naročje,
da bi pil
v Tvojih očeh
in odpočil si objet
v Tvojih dlaneh
Kruha in Vina
in ga Tišina Žive Vode
bi z besedo utešila.
Žejen sem
in žejne gledam brate.
Ti pa zelen pašnik si,
studenca čistega izvir.
-=-
Tistega dne, prvega v tednu
je belec ubil črnca
tistega dne, prvega v tednu
je žena splavila
porajajoč se sad ljubezni
tistega dne, prvega v tednu
si prištet med morilce
povzdignjen
na križu vstajenja
spil brezno smrti
zadnjega izmed človeških src
tistega dne, prvega v tednu
šla sva po poti v Emavs
nasičena z bridkostjo
in žalostnih oči
metala težke misli predse
v neprehoden zid teme
tistega dne, prvega v tednu
si tiho stopal za nama
in naju objel
v ponižnem poslušanju.
-=-
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
Iz njega vabi ljubezen materinih žuljavih dlani,
ki gnetle so testo in nadenj blagoslov izgovorile.
Iz njega izžareva Ogenj Darovanja:
vzemite me in jejte vsi,
ki lačni ste in žalostni.
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
V njem Marijin “Zgodi se”
objema mrzlo noč votline zunaj Nazareta
in beg v Egipt in tiho sije
svoje sveto materinstvo.
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
V njem krvavi pot
Rdečega morja
Tvojega sinovstva
umivanje nog
Getsemani
in Judežev poljub
v uri teme in laži
Ti povzdignjen si
na lesu dopolnitve.
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
nad njim počiva Duh
praznega groba
in mir: “Ne bojte se!”
“Jaz sem z vami”
vse dni do konca sveta.
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
zastonjski dar
za vse
za nas
zame.
Hleb črnega kruha na oltarju
razklan kot tvoja srčna stran.
ki hrani nase siromaštvo
v razpeto vlažno dlan
jaz rešen sem cigan.
-=-
Trojica Sveta, Ti
iz srca skrivnosti bivanja
zreš v jok
življenja žejnih src,
ki romajo v Jeruzalem.
Trojica človekoljubna, Ti
v tvoji brezmejni nežnosti
do Abrahama in Izaka in Jakoba
v Tvoji obljubi Davidu
v tvoji plodnosti
Sarine starosti
in Marijine deviškosti
pošlješ Sina
v naš Egipt
da bi romal
v zadnjo zemljo
zadnjega zapuščenega
človeškega srca
in tam dal svoje Meso in Kri
umrl v pšenico in trto
se zmlel v Kruh in Vino
in se dal jesti in piti
vsem utrujenim romarjem
novega Jeruzalema.
-=-
Umaknem večkrat iz srca se
rožičev lačen in umazan
slep sedim v prahu ceste
sveta ropot in želja zlaganih časo
prevečkrat nesem k pobledelim ustom.
Jezus, Božji sin
izpelji me iz Egipta
kjer sam sedim
ob polnih loncih zatajitve.
Naj pridem k Tebi
kot slepi Bartimaj
ves lačen ozdravitve.
Naj vržem s sebe
plašč pregrehe
in vso slepoto
v Tvojih rokah naj pustim.
-=-
Kot preorana rjava zemlja
ob Božicu pijem Sonce.
Bela marjetica v samoti
tiho hrepeni z menoj:
Zgodi se po tvoji mi Besedi.
-=-
Zagledal sem obličje matere
prišel neveren sem v ta svet
in brž objela me je moč Besede.
Kot sončni žarki roso
srce je pilo materno besedo
in se je oklenilo je
kot bel pijanec plota.
Če ti prisluhnem v veri
z Besedo vsemogočno
Ti, Ljubezen, me ustvarjaš
in kot beli lokvanj v soncu
mojega srca je cvet.
Govori! Izgovori me
kot Sina tvojega Besedo
na križ in v prazen grob me deni
in v Tvojega srca skrivnost
vse moje siromaštvo
mi razkleni.
-=-
Beli golobi:
nežnost tvojega obiskanja
bele breze:
potrpežljiva vztrajnost tvojega Sina
upognjena vrba žalujka:
zaprtost zakrknjenega srca
beli lokvanj:
zastonjska ljubezen Tvojega kriza
bel dan v belem soncu:
veselje in radost praznega groba
belo hrepenenje tretjega dne:
jaz sem z vami, vse dni, do konca sveta
belo veličastvo novega Jeruzalema:
vsi eno.
-=-
V procesiji
k Tvojemu oltarju
med donenjem orgel
v belih oblačilih
novega Jeruzalema
izvoljeni
iz vseh narodov so bratje
izbrani
kot Melkizedek
so za daritev sebe
da bratom
na prehodu
skozi Rdeče morje
noge umivajo
in v svoji krvi
o Tebi pričajo.
V Ognjenem stebru
dišečega kadila
Tvoj Duh
med vse narode
jih posvečuje
da oprali bodo
v rdeči Jagnjetovi krvi
svoja bela oblačila.
