Nedelje med letom – C


7. nedelja med letom, Lk, 6,28-38

Pred leti se je na neki katoliški šoli za otroke s posebnimi potrebami dogodila naslednja zgodba. Dobro znanega krajevnega politika, katerega sin je bil tudi v tej šoli, so ob praznovanju obletnice šole prosili za nagovor. Sprejel je in med drugim dejal:

“Rad bi se zahvalil vsemu osebju te šole. Samo starši in učitelji vedo kakšno veselje in kakšna srčna bolečina je imeti globoko prizadetega otroka. Vedno sem si želel popolnega otroka. Kje pa je popolnost pri mojem sinu Davidu? Rečeno nam je, da je Bog videl, kar je ustvaril in je bilo prav dobro. Toda, moj sin ne more dojeti stvari, ki jih dojamejo drugi otroci. Le s težavo hodi in ne more govoriti. Kako se Bog lahko veseli Davida?”

Poslušalce je to boleče vprašanje zaskrbljenega očeta zadelo v globinah. Po krajšem premolku je nadaljeval:

“Verjamem, da je popolnost sveta v katerem bo David sedaj živel več kot petdeset let, mogoče iskati in najti le v načinu, na katerega se ljudje odzivajo na takšne otroke. Nedavno tega sva se s sinom Davidom sprehajala po našem krajevnem parku. Šla sva mimo fantov, ki so skoraj ves dan igrali nogomet. Tekmo so vzeli zelo resno. Ko sva prišla do igrišča je David, moj sin, postal nemiren. Začutil sem s kakšnim veseljem bi se rad pridružil fantom na igrišču. David se težko giblje, zato sem za trenutek okleval. Vseeno sem stopil do fantov, ki so igrali in jih vpršaal, če bi moj sin, David, lahko igral z njimi. Spogledali so se med seboj. Nihče si ni upal odgovoriti. Eden je prevzel pobudo in v imenu vseh odločil, da ga sprejmejo. Moj David se je široko nasmejal. Sprejeli so ga in mu dali žogo. Vsi so dobro vedeli, da jim ne bo pomagal zmagati igre. Ni zmogel dobro brcniti žoge, niti zares hitro teči. Strelec mu je podal zelo počasno žogo, da jo je David lahko ujel in brcnil. Ob drugi podaji je že zgrešil. Tedaj se mu je eden od igralcev približal in mu pomagal ustaviti žogo ter mu jo pripravil za strel. Žoga je prišla in David je po svojih močeh tekel proti golu. Ko sem ga gledal nisem mogel verjeti, da tako hitro teče. Kaj takšnega pri njem prej še nisem nikdar opazil. Prišel je do gola in zadel. Ganjen sem bil od sreče, ko sem ga gledal skupaj z razumevajočimi fanti. Tistega dne so mi mladi fantje pokazali, zakaj Bog vedno skrbi za vsakega izmed nas in vse svoje stvarstvo. In kar naenkrat sem razumel, da je res prav dobro.”

Jezus v današnjem evangeliju dejansko pove naslednje: “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje vam gre? Bodite prijazni, usmiljeni, odpuščajte in ne obsojajte, kajti s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kakor dajete, tako boste tudi prejeli.”

8. nedelja med letom, Lk 6,39-45

V šestnajstem stoletju je bil najslavnejši spovednik v mestu Rimu prav sv. Filip Neri. Papeži in ljudstvo so pri njem iskali nasvetov in duhovnih usmeritev. Nekoč je prišla k njemu neka vovjvodinja in se izpovedala greha opravljanja. Filip ji je rekel, naj gre domov, vzame vzglavno blazino ter se vrne nazaj. Plemeniti ženi je dal nožič in ji naročil naj z njim razpara vzglavnik. Takoj ko je to storila je veter začel razpihovati kurje perje po vsem trgu in po cestah. Filip in plemkinja sta vse to nekaj časa tiho opazovala. Potem se svetnik obrne k njej in jo prosi: “Sedaj pojdite in poberite vsa ta peresa, ki jih je raznesel veter.” Žena se je razjezila in protestirala. “Ali ne vidite, da jih je veter raztepel po vsem Rimu in da jih nikdar ne bom mogla zbrati.” Filip ji odvrne: “Gospa prav tako je z vašim jezikom. Niti najmanj ne veste, kam vse gredo vaše besede in nikdar jih ne morete vzeti nazaj.”

V današnjem evageliju nam Jezus pove, da naše besede odražajo notranje drže našega srca. Psihologi nam povedo, da so trije glavni razlogi zaradi katerih ljudje običajno opravljamo druge ali “delimo novice”, kakor rajši rečejo moški: moč (oblast), zavist in dolgčas.

Če o nekom nekaj vemo imamo pred prijatelji ali kolegi nad njim določeno oblast. Če tudi drugim povemo, kar smo slišali o določenem človeku, nas smatrajo za razgledane in zanimive. A takšen način moči je v resnici uničujoč. Prijatelji ali kolegi s katerimi opravljamo skupaj se dobro zavedajo, da bomo v njihovi odsotnosti opravljali tudi njih. Opravljivci imajo namreč več zaveznikov kakor pa prijateljev.

Najbolj hudobna opravljanja so običajno posledica zavisti. Opravljanje iz zavisti običajno o drugih ustvarja izmišljene zgodbe, ki pa jih smatramo za resnične. Najslabši rumeni tisk, televizija in radijo zaslužijo točno na račun zavistnega opravljanja. V krščanskem življenju ne more biti prostora za takšne govorice. Lažne obtožbe in opravljanja so razdrla že prenekatere družine, skupnosti in podjetja. Zaradi tega so srednjeveški teologi smatrali zavist in zavistno opravljanje za smrtni greh.

Zagotovo pa je danes glavni razlog za opravljanje prav moderni dolgčas. Naši odnosi in načini, kako drug v drugem prebujamo vzajemno zaupanje in dobro ime, klonijo pred medijskimi podobami razburljivega življenja za vse. Nešteto romanov, filmskih prizorov in televizijskih zgodb prikazuje izdaje zaupanja, prevare ter vsemogoča škodljiva obnašanja, ki se prikazujejo kot dobra in dobičkonosna. Prikazujejo pretežno strte in sebične odnose in obnašanja. Bolj kot medijem, verjamemo njihovo opravljivo “resnico” o nas, ki jo sprejemamo kot golo dejstvo. Bolj to podobo (in opravljanje) vzamemo za svojo, več jo bomo izražali v svojem lastnem življenju in vedenju.

Jezus ne trdi, da med kristjani ni prostora za kritiko, izziv, soočenje in bratsko popravljanje. On nam kaže našo odgovornost, da skrbno pazimo kaj o kom govorimo, ga kritiziramo ali ga obsojamo. Jezus nas spomni, da je večina našega obsojanja drugih posledica projekcije naših lastnih slabosti na druge. Podobno zlo v sebi spregledamo, pri drugih ga pa z vso glasnostjo in odločnostjo obsojamo.

Naj evharistija vsem nam pomaga, da se rešimo potrebe po zunanji moči, smrtnega greha zavisti in si upamo bolj ustvarjalno preživljati svoj dolgčas. Sveti Duh, na priprošnjo sv. Filipa Nerija, nam pomagaj sprejemati boljše odločitve o tem kako, komu in kaj govorimo o sebi in o drugih. Večinoma ne moremo vedeti za posledice svojih besed in nikdar jih ne moremo vzeti nazaj.

Pepelnica, Mt 6,1–6.16–18

Danes je večina pogrebov z žaro. Telesa upepelimo. To je v skladu s pepelnico, začetkom postnega časa. Kar čudno se nam zdi, da je bilo sežiganje tako dolgo prepovedano. Pri pepelu gre namreč za nekaj prvinskega in osnovnega. V svoji duhovniški zgodbi sem doživel tudi raztros pepela pokojnega po krajih, ki so mu bili dragi. Ta način se je še bolj dotaknil mojega srca kakor pa pogreb s krsto. Zemlji izročeni pepel človeka poudari pomemben vidik pepelnice. Najprej nas spomni na naš odnos do zemlje. Narejeni smo iz istih sestavin kakor naša mati zemlja. Seveda smo krona stvarstva, vendar ne mimo, ampak iz stvarstva. Naše telo je iz finih sestavin naravnih elementov in reda. Dobro je, da se tega vsaj enkrat na leto spomnimo, saj nas hitro lahko premaga skušnjava, da smo zaradi Božje podobe drugačni od narave. Naša skrb za svet je notranje povezana z dostojanstvom, ki ga zahtevamo zase. Če skrbimo za naravo, skrbimo tudi zase in obratno. Če uničujemo sebe, uničujemo tudi naravo in obratno.

Pepel nas spomni na našo smrt. Živimo v kulturi, ki smrt zanika in jo namenoma prezre. Prav zato je vsepovsod navzoča. Mrtva telesa skrivamo pred otroki. Lepotna industrija in lepotna kirurgija sta v službi bega pred staranjem in smrtjo. Nočemo se postarati, nočemo se sprijazniti s propadom našega telesa in lastno smrtjo.

Pepelnica nas sooči z lastno umrljivostjo. Iz oči v oči. Povabljeni smo, da premislimo, kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi vedeli, da moramo čez nekaj dni ali tednov umreti. Če bi imeli na razpolago samo še 24 ur življenja, bi se verjetno posvetili svojim odnosom z najbližjimi. Povedali bi jim, da jih imamo radi. Prosili bi jih odpuščanja in jim sami vse odpustili. Verjetno. Številni bi se usmerili k Bogu in mu izročili svoje življenje.

Sobrat, paleontolog Theilard de Chardin, je smrt opisal kot “drugačen način bivanja”, trenutek, ko gremo iz tega sveta v naslednjega. Zaradi tega je govorica našega srca tako pomembna. Duša preživi naše telo. Živa je za Boga in vse, ki nas ljubijo.

Pepelnica je vhod v štirideset dni, v katerih lahko presodimo, ali je naše sedanje življenje táko, da bi ob morebitni smrti lahko prešli iz tega načina bivanja v drugega. Ali bomo pripravljeni zapustiti svoje telo, da se bo duša lahko dokončno in v celoti znašla v Očetovi ljubezni? Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa nam odpirata življenje v večno ljubezen Očeta.

1. postna nedelja, Lk 4,1–13

V jezuitskem noviciatu je med preizkušnjami mladega kandidata na vrsti tudi desetdnevno pešromanje s prosjačenjem za kruh, vodo in prenočišče. Učitelj novincev nas je poslal po dva in dva. Dva sva šla iz Maribora na Sveto goro pri Gorici. Pot je bila res nepozabna. Odzivi so bili najrazličnejši – od izrazito neprijetnih z grožnjami do izrazito ugodnih, ko sva vsak dobila svojo sobo za spanje in obilno kosilo. Dejstva, da sva jezuitska novinca, nisva smela izrabljati za izboljšanje svojega materialnega položaja. Če pa so naju vprašali, kdo sva in od kod, sva smela povedati po pravici. Nekdo na Celjskem naju je ob prošnji za prenočišče nagnal kar z vilami in kletvijo. V idrijskih hribih pa naju je neka babica sprejela kakor svoja sinova in sva bila deležna vsak svoje sobe. Slišala sva različne utrinke iz življenja ljudi ter se učila ponižno prositi in se prepustiti odgovoru sočloveka. Tudi lakote in žeje ni manjkalo. Kako sem razočarano pogledal, če je kakšna preplašena gospa iz hiše prinesla res samo vodo in kos kruha. Danes vem, da so mi k rasti bolj pomagale zavrnitve kakor pa sprejemi in potrditve.

Evangelij prve postne nedelje govori o štiridesetih dneh Jezusovega posta in skušnjav v divjini. Sveto pismo ne uporablja števil naključno. Ena, tri, sedem, dvanajst in štirideset. Vsaka številka ima svoj posebni pomen. Štirideset označuje čas, ki omogoča, da se človek preobrazi in spremeni. V divjini se je Jezus srečal z vsemi skušnjavami, ki napadajo vsakega izmed nas.

Ko smo postavljeni pred težke izbire in skušnjave, se večkrat čutimo same. A prav v teh trenutkih ne smemo pozabiti, da skušnjava ni greh. Šele ko svobodno in zavestno izberemo, kar nam skušnjava predlaga, pride do greha. Duhovniki pa ne smemo nikomur povedati za skušnjave, ki jih je nekdo povedal pri spovedi, čeprav niso greh.

Če pogledamo svoje skušnjave, vidimo, da so običajno zdijo dobre, a imajo strupen rep, ki je vedno uničevalen. Na posledice svojega govorjenja in delovanja moramo biti vedno zelo pozorni in se učiti iz svojih izkušenj. Bolj se skušnjavi prepustimo, težje bomo prepoznali, da je s tem, kar počnemo, kar koli narobe. Če skušnjavi vedno ustrežemo, postane navada, ki nas preslepi, češ da naše početje ni tako slabo.

Številni duhovni pisatelji skozi stoletja so nam povedali, da so najhujše skušnjave pohlep, napuh in bogatenje. Morda lahko ta vrstni red preseneti kakšnega katoličana, saj so nas ves čas učili, da je na prvem mestu skušnjav seks. Mistiki nas učijo kako modro ravnati s skušnjavami: zavedanje, poimenovanje dogajanja, hitra in natančna odzivnost na vzorec skušnjave.

Jezus premaga tri skušnjave vsakega izmed nas. Satan se najbolj boji Božje nemoči v človeškosti, ki jo je vzel Jezus za svojo. Zato se sklicuje na Jezusovo božanstvo in hoče, da Bog ostane Bog. Toda Jezus se podredi našemu trpljenju in se odloči za nas, take, kakršni smo.

To naj bi nam dajalo veliko tolažbe. Jezus gre pred nami po poti vseh skušnjav in nam kaže, da lahko izberemo življenje namesto smrti. Prav za to gre v postnem času: objeti in v polnosti živeti za vedno dragoceni dar Življenja.

2. postna nedelja, Lk 9,28b–36

Neki starejši sobrat, ki je že pokojen, je imel veliko stika z mladimi študenti. Med temi je bil tudi Tomaž, bister mladenič, ki se je razglašal za ateista in iskalca. Ko je končeval študij ter odhajal domov in v službo, je vprašal patra: “Kaj se vam zdi, ali bom kdaj našel Boga?” “Ne boš,” mu odvrne pater, “on bo našel tebe.” In tako se je tudi zgodilo.

Čez nekaj let se je Tomaž vrnil k patru in mu povedal, da so mu diagnosticirali zadnjo fazo raka. Dejal je, da si najbolj želi najti Boga ali vsaj biti v pravem času na pravem kraju, da ga bo Bog lahko našel. Pater mu je svetoval, naj gre in vsem, ki jih ima rad, pove, da jih ima zelo rad. Tomaž ga je ubogal. Po nekaj tednih se je vrnil k patru in mu povedal, da je imel med temi obiski pristno in pomembno osebno srečanje z Bogom. Povedal mu je, da sta se z Bogom končno našla. Umrl je tri mesece pozneje. Pater pravi, da bi zadnje Tomaževe mesece življenja lahko opisal kot proces spremenjenja. Medtem ko je drugim pripovedoval, da jih ima rad, se je sam spremenil in začel živeti iz ljubezni. Njegovo obličje je vedno bolj žarelo in iz njega je sijal vedno večji mir.

Spremenjenje ni predstava na vrhu gore ali na svetlečem odru. Zgodba iz evangelija si izposoja različne odlomke iz Stare zaveze. Dramatično poskuša opisati, kako je bil Jezus močno ljubljen od Boga, hkrati pa tudi, kako so to doživljali in razumeli njegovi učenci.

Neštetokrat slišim koga reči, da še ni doživel ali da ne more doživeti Božje navzočnosti in je začutiti. Zato mnogi zanikajo Boga. Današnja berila nam pokažejo, da je za srečanje z Bogom treba doživljati ljubezen. To ne velja samo za kristjane, ampak za vsakega človeka vseh časov. “Če rečemo, da ljubimo Boga, pa sovražimo brata ali sestro, smo lažnivci,” pravi evangelist Janez. Spremenjenje ni enkraten dogodek, namenjen samo Jezusu. Dogodek spremenjenja pokaže vzorec za vsakogar izmed nas: Božjo ljubezen lahko okušamo in doživljamo le kot sinovi in hčere v Kristusu. Težava je, da smo danes pojmovanje ljubezni zelo razvrednotili. Prevečkrat izgovorimo besedo ljubezen, še posebno za stvari, ki jih nimamo ali ne moremo imeti radi. Ljudem, ki jih ne maramo, govorimo, da jih ljubimo ali imamo radi. Hkrati pa smo se naučili, da resnico povedo dejanja in ne besede. Zato ne verjamemo zlahka nekomu, ki pravi, da nas ima rad ali nas ljubi. Zlahka se počutimo neljubljene in cinične do vsega življenjskega izkustva.

Lahko pa smo gotovi glede treh reči:

1. Če se počutimo od Boga oddaljeni, je treba samo ugotoviti, kdo se je od koga oddaljil. Boga od njegove ljubezni do nas ne more oddaljiti nobeno naše dejanje.

2. Bog nas ljubi take, kakršni smo, ne take, kakšni bi radi bili. Ni treba biti dober, da je Bog s teboj, toda če hočeš biti dober, moraš biti z Bogom.

3. Nič nisem, dokler me nekdo ne ljubi.

Povedati in pokazati bližnjim, da jih imamo radi, za kristjane ni sentimentalna vaja, ampak sodelovanje z Božjim srcem, ki bije v slehernem izmed nas. Če upamo tvegati in imamo radi, bodo drugi po nas lahko jasno slišali Božji glas, sami pa bomo odkrili, da nas je osebna ljubezen Boga do nas preobrazila. V tem procesu bo Bog za nas prenehal biti abstraktna misel ali predmet zanimanja. Postal bo srčika ljubečega življenjskega izkustva, ki bo naše življenje osmislilo ter mu dalo smer, cilj in upanje.

Zato se skupaj odpravimo na goro in poslušajmo, kako Bog vsakomur od nas govori: Ti si moja ljubljena hči. Ti si moj ljubljeni sin. Ljubim te.

3. postna nedelja, Lk 13,1–9

Za pripravo na zakon uporabljam vprašanja, ob katerih se bodoča zakonca pogovarjata, podobno kakor v šoli za zakon p. Vitala Vidra. Med vprašanji je tudi tole: “Kakšen vpliv bi imelo na vajin zakon varanje?”

Tako hipotetično vprašanje se zdi absurdno. Za sprejemanje posledic katerega koli greha je vedno potreben čas in prostor, okolje in kesanje. Predstavljati si posledice uničujočega vedenja v zakonu, preden se sploh poročiš, je še težje. Pa vendar sem vedno znova presenečen, kako ploden in iskren pogovor se ob zgornjem vprašanju običajno razvije med pari. Ne pogovarjata se o prevari, ampak o svojih vrednotah, družinski zgodovini, zavezanosti, zvestobi in kako se skupaj postarati.

Čedalje večkrat pa sem tudi presenečen, ko nekateri bodoči ženini ali neveste svojemu bodočemu sozakoncu dajo zeleno luč, rekoč: “Verjetno bom sam/a kriv/a, če bo ona/on začel/a gledati drugam” ali “Tako jo/ga imam rad/a, da vem, da bi šel/šla lahko naprej kljub prevari.” Drugi pa jasno povedo, da bi prevara tako prizadela njihovo vzajemno spoštovanje in zaupanje v odnos, da ne vedo, kaj bi storili. Upajo, da bi lahko upoštevali vse okoliščine in obnovili medsebojni odnos.

Najbolj zreli pari ne govorijo toliko o resnosti grešne prevare, ampak hočejo živeti sočutje, odpuščanje in prizadevanje, da se še ena prevara ne bi več zgodila.

Taki pari so jasno dojeli moč današnjih beril. Tretja postna nedelja v celoti govori o ponovnih priložnostih. V drugi Mojzesovi knjigi je omenjena podoba grma, ki gori in ne zgori, v Lukovem evangeliju pa nerodovitno smokvo, namenjeno poseku, reši vrtnar. V obeh primerih bi pričakovali uničenje, a naletimo na priložnost za rast, na poglobitev, krepitev in razcvet.

Brezpogojne Božje dobrote, ki vedno znova ponudi novo priložnost, skozi dolga stoletja državno priznane religije nismo oznanjali tako zavzeto, kakor bi jo morali. Osredotočali smo se na Božjo pravičnost, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Zdi se, da apostol Pavel v današnjem drugem berilu govori prav o kazni: Bog naj bi izvoljeno ljudstvo uničil zaradi pritoževanja in nezvestobe. Pavel je bil trd možak – zanj krščanska zaveza in prizadevanje nista nedeljski piknik. Zavedal se je, da ljudje trpijo in umirajo zaradi evangelija. Korinčanom z bolečino v srcu pove, da zavzetost za evangelij od njih lahko zahteva vse, tudi življenje. Na njegov način razumevanja, zakaj so Izraelci v puščavi pomrli, je treba gledati v duhu ponovne priložnosti, ki jim jo je, če upoštevamo vse zgodbe Nove zaveze, še posebno evangelijev, Bog vedno znova dajal.

Verjamemo, da med postnim časom vstopimo v sveti čas, ki nam omogoča znova zajeti iz svetega prostora našega srca. V skriti kamrici srca slehernega izmed nas gori večna lučka Božje brezpogojne ljubezni, ki je ne more ugasniti nobeno zlo tega sveta. V teh tednih smo povabljeni, da znova pogledamo na vse skozi Njegov plamen, ki gori v nas: na svoj odnos do sebe, do drugih, do stvari, do narave in do Boga Očeta, ki je naš Očka. Povabljeni smo k taki usmeritvi, da se bomo skupaj z Bogom, ki je naš ženin, postarali. Za to se moramo spogledati tudi s svojimi grešnimi notranjimi držami in obnašanjem. Lahko sicer izberemo in se odločimo drugače. Toda le Bog lahko spreminja naše življenje. Njegov Ogenj v nas ne gori zato, da bi nas uničil, ampak je Ogenj sočutja, odpuščanja in novih priložnosti za rast v ljubezni.

Naj evharistija hrani temelje našega življenja. Naj nam pomaga k večji poštenosti in plodovitosti v naših odnosih: v zakonu, družini, domu, službi in svetu. Da tudi drugi odkrijejo Kristusovo luč, ki gori v vsakem izmed nas!

4. postna nedelja, Lk 15,1–3.11–32

Ali se vam ne zdi zgodba o izgubljenem sinu osupljiva? Če upoštevamo židovsko kulturo v Palestini prvega stoletja, je fant storil vse za svoj propad: pohlepno je hotel imeti delež po očetu in s tem želel, da bi ta čim prej umrl; zapustil je obljubljeno deželo in odšel v drugo, tam pa vse zapravil in se prepustil uživaštvu; končal je med svinjami, lačen in osamljen; in potem si je drznil priti nazaj in prositi očeta odpuščanja. Nepredstavljive stvari za židovsko dojemanje takratnega časa!

To je bil najbolj izgubljeni mladenič tedanjega časa, ki ga nihče ne bi hotel imeti za svojega sina. Zaslužil si je, da bi se z njim ravnalo slabše kakor s sužnjem. Če z vsem tem kulturnim odzivom primerjamo očetov odziv na sinovo vrnitev, potem nam Jezus z zgodbo predstavi mogočno in čudovito očetovsko ljubezen. Ni čudno, da ga je zvesti starejši sin potem zasmehoval in zaničeval. Vsem sosedom in sinu se je zdel oče popolnoma nor in neprišteven. A prav tak zgled sočutja nam Jezus predlaga za ideal, h kateremu naj dozorevamo. Tak je Bog do nas, do slehernega izmed nas!

Otroci zapuščajo družino na različne načine, ne le telesno. Prisluhnimo poeziji z naslovom Pogrešani avstralske avtorice. Spomni nas, da starševsko upanje na vrnitev njihovih otrok kaže na upanje, ki ga ima Bog Očka za vrnitev vsakogar izmed nas:

Pogrešani?

Izpuhteli v prostorje pozabe

na zemlji, morju ali nebu?

Kdo ve?

Odšli v divjino

neznanega.

Za seboj pustili

očete, matere,

brate, sestre.

Zmedene prijatelje.

Gledajoč, čakajoč,

bolečih src,

gledajoč v daljavo,

napetih ušes,

upajoč.

Vrata se bodo odprla,

izpuhteli se bodo vrnili

kakor izgubljeni sin,

bo oče dejal:

Pridi v moj objem,

o, otrok, kako smo te pogrešali.

V zgodbi je pomemben kontekst. Jezus odgovarja obtožbam, da se druži s slabimi ljudmi in jé z njimi. Takrat so namreč jedli le z najbližjimi, Jezus pa je delil mizo z zgubami in poraženci. S tremi prilikami razlaga svoje ravnanje: o izgubljeni ovci, izgubljenem denarju in izgubljenem sinu. V vseh treh primerih gredo pastir, žena in oče do norih skrajnosti, da bi le rešili izgubljeno.

Lukova skupnost je bila v močnem prerekanju glede tega, koga se sme povabiti k mizi in koga ne. Zdi se, da se nekatere stvari nikdar ne spremenijo. Mi delamo isto (begunci, drugačni itd. itd.). Jezusove besede in ravnanje nam omogočijo spoznati, da je njegova miza za tiste izmed nas, ki se dovolj zavedajo svoje šibkosti in krhkosti, da lahko prepoznajo svojo lakoto in žejo po Kruhu in Vinu odrešenja.

Evangelij ne govori le o tem, da je vsak izmed nas dobrodošel v objemu sočutnega in usmiljenega Očka (Boga). Evangelij nas tudi izziva, da bi branili pravice izključenih, izločenih, javnih grešnikov in zgubarjev, ki poskušajo svoje življenje obrniti v pravo smer. Sv. maša nas spodbuja, da lahko pripomoremo h gostoljubnosti naše dežele glede najbolj ranljivih, revnih in preganjanih ter vseh žrtev bogatih.

Bog me ne bo vprašal, kakšen avto sem vozil, ampak koliko ljudi, ki niso imeli avtomobila, sem peljal. Bog me ne bo vprašal, na koliko kvadratnih metrih sem živel, ampak koliko ljudi sem sprejel v svoj dom. Bog me ne bo vprašal, koliko oblek sem imel v omari, ampak koliko ljudi sem oblekel. Bog me ne bo vprašal, kako visoko plačo sem imel, ampak ali sem se odpovedal svoji človeškosti, da sem jo dobil. Bog me ne bo vprašal, kakšne nazive sem imel v službi, ampak ali sem svoje delo opravljal pošteno in po svojih najboljših močeh. Bog me ne bo vprašal, koliko prijateljev sem imel, ampak kolikim sem bil prijatelj. Ne bo me vprašal, v kakšni soseski sem živel, ampak kakšen sem bil do svojih sosedov. Ne bo me vprašal za barvo kože, ampak ga bo zanimalo moje srce in kaj sem naredil iz sebe.

Naj nam evharistija pomaga živeti Božji objem iz prilike o sočutju in usmiljenju, ki smo ju najprej deležni in ju zato lahko delimo z drugimi.

Advertisements