Nedelje med letom – C


Binkošti

Govorica, ki jo vsak razume

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«

Kaj te besede v resnici pomenijo? Sveti Duh nama omogoča prepoznati Jezusa kot Božjega Sina. V njegovi moči srce prepozna skrivnost njegove osebe. Hkrati odkrijeva, kako velika je Božja ljubezen do vsakega izmed nas. Duh nama omogoča, da živiva znotraj Božje ljubezni. Ne želiva si več drugačnega življenja, kot tistega, ki izvira iz Božje ljubezni. V tem je glavni dar binkošti.

Binkoštni praznik je torej točno nasprotje babilonskega stolpa iz 1 Mz 11. Mi se ne zavedamo in nočemo priznati, da naše sanje v sebi nosijo strašen propad, če niso v skladu z načrtom Božje ljubezni do ljudi. Če ignoriramo načrt Božje zaveze za ljudi, potem drug drugemu povzročamo zmedo in zatiranje. To je cena prazne slave tega sveta. Naše sanje o slavi in veličini niso napačne in pokvarjene. Vsak človek in tudi ti in jaz morava hrepeneti po slavi in veličini. A strašno ceno moramo plačati, če ta slava in veličina ne vodita v smeri Božje zaveze z ljudmi.

Bog naju svari: zlo nikdar ne poraja vzajemnega razumevanja. Če zavračava Boga, ne moreva, da ne bi zatirala človeka. Zgolj če sva zvesta zavezi z Bogom, se lahko povzdigneva do nebes, kajti takrat upoštevava hrepenenja vsakega človeka po Božji slavi. Le če upoštevaš Boga, nikogar ne zatiraš zato, da bi bil sam velik. Gospodov nasvet, ki ostane na veke, je oseba Jezusa Kristusa. Edino on je pokazal, kako Bog ljubi vsakega človeka in uspel držati skupaj – povezano – človeško družino.

Toda vse kar je Božjega, ima tudi svoj »toda«. Zato nadaljujva. Toda Božji načrt ne spregovori človeškemu srcu pod kakršnimi koli pogoji. Če ti in jaz tega nočeva, če nočeva in ne želiva biti preroka, kako nama bo Bog lahko dal svojega Duha? Res je, da Bog daje svojega Duha in za to ni potrebna noben zasluga s človeške strani. On ne postavlja pogojev. A dá ga lahko le, če ga človek želi sprejeti. Ali znamo danes še jemati resno obljubo, ki jo je Bog dal? Velja tudi zate in zame. Ali jo slišiva?

Biti prerok namreč pomeni razglašati slavo Božjega imena. Apostolska dela pravijo, da je vsak slišal oznanjati velika Božja dela v svojem jeziku. Le ko ti ali jaz oznanjava velika Božja dela, naju drugi slišijo v svojem jeziku. In katero je največje delo Božje ljubezni, če ne učlovečenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki nas poveže in vsakemu razodene Božje obličje?

Duh, ki vse združuje, pozna vse govorice, kajti vse odpira slavi in resničnosti Božje ljubezni. In dokler ti in jaz, ali pa kateri koli človek, nisva odprta za Božjo slavo, ne bova sposobna prepoznati govorice svojega bližnjega. Zato prosiva za duha preroštva in si želiva, da bi bil izlit na vse in na vso zemljo. V Jezusovem Duhu preroštva bova pred Jezusovo besedo, pred evharistijo, pri vsakdanjih opravilih, pred našimi bližnjimi in pred vsemi dogodki zgodovine vedno znova vzklikala: »Bog, naš Oče, varuj v nas dar, ki si ga dal, da bo moč Svetega Duha v nas vedno delovala.« S tem v resnici prosiva: »Gospod, naj vedno učinkovito in z močjo prevlada tvoj večni načrt, ki je ta, da spoznamo tvojega Sina, ki nam kaže tvojo ljubezen do nas in da v moči tvojega Duha živimo znotraj te tvoje ljubezni, ki nas usposablja, da govorimo isto govorico in se med seboj razumemo, sprejemamo in soustvarjamo.«

Sveta Trojica

Podarjen in zato uresničen

»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

 

Advertisements