Nedelje med letom – C


Velika noč

Verujem, pomagaj mojemu nezaupanju

Velikonočna hvalnica prepeva: »Gospod razlij na svojo Cerkev tvoje velikonočno veselje, vse prerojene v krstu pridruži svoji zmagi.« Resnično in trdno veselje je lahko le velikonočno veselje. A ne le zato, ker je posledica velikonočnih dogodkov, ki dajejo srcu gotovost in neizpodbitne razloge, da se spet lahko veseli, ampak tudi zato, ker je to veselje tesno povezano s trpljenjem, naporom in zvestobo ljubezni, ki nama razodene skrivnost življenja in se s tem, ko nama pokaže moč domačnosti z Očetom, avtorjem življenja, tudi razodeva. Midva doživiva veselje v odpuščanju, ki nama ga Jezus podarja: »Ti, Kristus, si naše odpuščanje. Pomagaj mi, da se bom vsak trenutek znal obleči s Teboj in me tako ne bo obvladal moj občutek bede, ki ga doživljam v odnosu do sebe in gledanju nase. Ozdravi me s svojimi ranami. Naj diham in živim od tvojega pogleda na Očeta. Skrij me v svoje rane. Naj občutek malodušja ne premaga v mojem srcu tvoje veličine. Dovoli mi vstopiti v tvoje srce. Naj se ovijem s tvojo dobrotljivostjo. Ko se konča groza noči, naj me prerodi jutro tvoje navzočnosti.«

Pripoved o Jezusovem vstajenju, kakor ga je popisal Janez v 20. poglavju, skriva v sebi izredno teološko bogastvo. Ob zori sva povabljena pred prazen grob (20,1–10); zjutraj se Jezus prikaže Mariji (20, 11–18); proti večeru se pokaže učencem (20,19–23) in za zaključek osmega dne se prikaže še nevernemu Tomažu (20,24–29). Na koncu poglavja spet ponovi cilj in smisel evangelija (20,30–31).

Na prvi dan v tednu je čas, v katerem se vse, kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo, pokaže kakor nekaj novega. Prva nas vodi v to novost Marija Magdalena. Povabljena sva, da se potopiva v njene globoke in notranje razloge, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nama šepeta današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi midva rasla v spoznavanju skrivnosti in prišla do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva.

Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo, v kateri v trenutku dojameva dogodek in vse to, kar je bilo pred njim, vse besede iz Sv. pisma, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nama vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si lahko predstavljava, kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti, kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, dejstvo je, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre vrata do večnega časa, sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa; v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi tvoje in moje oči in srce.

Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame tvoje in moje oči in srce. Omogoča nama, da lahko zaživiva v Njegovi navzočnosti, ki naju potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal!

2. velikonočna, bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja

Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!

»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Če hočeva verovati, Jezusa Kristusa živega in vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa.

Povabim te, da počasi, korak za korakom, skupaj prehodiva pripoved evangelista Janeza. Če sva poštena, si vstajenja v moči najine pameti ne moreva niti malo predstavljati. Presega najino človeško dojemanje. Zato je v vseh pripovedih o vstajenju Jezus tisti, ki ima pobudo. On vstopi pri zaprtih vratih. Zaprta vrata so znamenje strahu, ki ga imajo apostoli v odnosu do sveta, ki jih sovraži. Prav ta zaprta vrata postanejo znamenje novega sveta, postanejo znamenje Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Od sedaj naprej lahko živiva v moči tega kraljestva.

Mir, ki ga podari vstali Jezus, je značilen za prihod Božjega kraljestva. Tega miru ne more nihče ukrasti. Nihče namreč od zunaj ne more doseči prostorja, v katerem tvoje in moje srce najde življenje in moč. Nihče. V moči tega miru Jezus učence pošlje v svet. V moči tega miru jim podari Svetega Duha. Bog jim podari nedolžnost in mir, da so lahko z njim. Ta mir potrjuje, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Prav to bratstvo in sestrstvo pa je znamenje, da je Bog navzoč in da smo ga mi prepoznali in priznali med nami.

Jezus poudarja, da pošilja apostole na enak način, kakor je Bog Oče med nas poslal njega. »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« To pomeni: »Kakor je Oče Bog poslal mene Boga, tako jaz človek pošljem vas ljudi.« Oče je poslal Sina zato, da bi se ta učlovečil in odrešil človeštvo. Hotel je, da vstopi v svet in vzame nase trpljenje. Sina ljubi. A ga pošlje, da se sooči s smrtjo. Tudi Jezus svojih apostolov ni poslal, da bi na svetu iskali užitke zase, ampak jih je poslal, da bi bili deležni bolečine, kakor je je bil deležen sam. Oče Jezusa ljubi in ga kljub temu pošlje v trpljenje. Tudi Jezus ljubi učence, a jih pošlje v svet, da bi se soočili s trpljenjem. Zato pravi: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« Kar pomeni: »Ko vas pustim, da trpite krivico zaradi svojih preganjalcev, takrat vas ljubim z isto ljubeznijo, ki jo ima do mene Oče, ki je tudi mene poslal, da sem vzel nase neskončne bolečine.«

Ko apostol Tomaž sliši, da se je ostalim apostolom prikazal Jezus, protestira. Pri tem očitno pretirava. A to ne zaradi premajhne vere, ampak zaradi prevelike želje. Z vsem svojim srcem si želi, da bi bil Jezus, za katerim je s takšnim navdušenjem hodil in si želel z njim tudi umreti, resnično živ in ni neka prikazen, ki jih prihaja strašit skozi zaprta vrata. Še enega tako hudega razočaranja, kot je bila smrt na križu, ne bi uspel prenesti. V trenutku, ko se Jezus skozi zaprta vrata znova pojavi in ga povabi, naj položi svojo roko v njegove rane in stran, Tomaž ne potrebuje več dokazov. Takoj ga prepozna. V trenutku ves pade pred Jezusa in neskončno srečen izgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Njegova izpoved je zaključek evangelija. Povzame vse, kar je bilo prej povedanega.

Ko pri maši skupaj z vsemi kristjani obhajava navzočnost vstalega Jezusa, naju prav to potrjuje v veri in življenju iz njegovega vstajenja. Tudi midva ne moreva zaradi svoje nevere protestirati dlje kot do evharistije. Pri obhajanju evharistije in v zakramentu bratstva in sestrstva do ljudi prepoznava Vstalega in sva deležna njegove moči, novega življenja iz njegove moči, ne iz lastnih strahov. Še enkrat ti želim velikonočnega veselja.

3. velikonočna nedelja

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem prikaže na enak način, kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo skrivnost, v katero jih vabi.

Enako velja za zakramentalna znamenja Cerkve. Zakramenti so dogodki, v katerih se pokaže vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj, ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegova dejanja in besede povežejo. Oči našega srca počasi prepoznajo to, kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo veselje. Ko obhajamo evharistijo, lahko slišimo vstalega Jezusa, ki vabi: »Pridite jest!« Nihče ga ne vpraša: »Kdo si?«, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih nezvestobah slišiva njegovo povabilo: »Ali me ljubiš?« in je tudi najino srce lahko ozdravljeno in okrepljeno v njegovem veselju. Vstali Jezus tudi tebi in meni želi dati svojo moč, da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, posebej pa v zadnji uri.

Peter se Jezusu ni opravičeval in se delal lepega ali nedolžnega. Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori. Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Jezus se nanj obrne šele potem, ko so skupaj jedli in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče. Peter je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce, ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetajoče. V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce, ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega ali drugačnega, kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. »Pasi moje ovce!« Kakor Peter sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak posebej pripadajo vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in v njem našli moč in počitek. Tudi ti in jaz.

4. velikonočna nedelja

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove roke

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

5. velikonočna nedelja

Kako sem lahko resnično človek?

Jezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4).

Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja.

Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«.

Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov.

Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni. Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni.

Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Božje veličine, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen v moči govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Božje veličine, ne more živeti iz Božje ljubezni.«

6. velikonočna nedelja

Nikdar nisem sam, tudi ti nisi

Glavna mašna prošnja povzame molitveno držo Cerkve, ki prosi, da bi z dejanji in sredi življenja pričevala za Jezusovo veliko noč, kajti Bog je osvobodil svoje ljudstvo. Pri maši praznujemo dejstvo, da nas je Jezus osvobodil in da to svobodo lahko živimo v drobnih stvareh vsakdanjika. Zaradi tega sva lahko vesela. Značilno velikonočno znamenje te Božje svobode je veselje. Veselje, katerega cilj in smisel je v tem, da med nami ustvarja sožitje in povezanost. Veselje, ki v tebi in meni ne obrodi hrepenenja po sožitju in povezanosti z drugimi, ni velikonočno veselje in verjetno tudi pravo veselje ni. Je lažno.

Osvoboditev je vir veselja, veselje pa omogoča skupno sožitje. V tem je bistvo krščanske velikonočne dinamike.

Evangelij, ki ga beremo pri maši, odgovarja na Judovo vprašanje: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Božje delovanje ni očitno. Nikogar ne postavi na glavo in ne šokira. Le tistemu, ki bo uresničeval Jezusovo besedo, se bo lahko razodelo Božje kraljestvo. Le tistemu in nikomur drugemu. Zakaj? Zato ker je njegova beseda beseda ljubezni. Kdor Jezusove ljubezni ne sprejme, njegove besede sploh ne more razumeti. Njegova beseda skriva v sebi moč Očetove ljubezni do vseh ljudi. Šele ko se ti ali jaz osebno odločiva, da bova Jezusovo besedo poslušala in tudi midva kakor otrok, ki uboga mamino besedo, ubogala njegovo, šele takrat se tudi nama pokaže resnična Božja moč Jezusovih besed. Ker se Jezus s svojo besedo obrača na vse, s tem omogoča tudi sožitje in povezanost med nami.

Zato Jezus poudari: če sprejmeva njegovo besedo, sva deležna njegove življenjske intimnosti z Bogom Očetom v Svetem Duhu, ki nama ga je podaril. Sveti Duh nama kaže, da je Jezus resnična priča Očetove ljubezni do ljudi. Na dnu tvoje in moje duhovne rasti je torej vedno zakoreninjenost v intimen odnos z Bogom, ki srcu omogoča, da se odpre in sebe in druge zazna takšne, kot v resnici smo, ljubljeni. Jezus se nama jasno pokaže. Vse govori o njem, vse sije zaradi njega. Življenje nama razodeva svojo najglobljo skrivnost, v katero sva povabljena.

Kasneje, ko bo Jezus govoril o sebi kot trti in o naju kot mladikah, bo spet poudaril: Ostanite v moji ljubezni. Te besede niso najprej ukaz, naj bomo zvesti njegovi besedi. Pravi nama, če sprejmeva njegovo besedo, bova uživala ljubezen, ki Boga Očeta veže nanj in njega na Očeta. To je za najina ušesa nekaj nezaslišanega, morda celo neverjetnega in nesprejemljivega. Hkrati pa si najino srce prav tega najbolj želi. Ko je Jezusa ob njegovem krstu in spremenjenju Božji glas razglasil za ljubljenega sina, je s tem zajel tudi tebe in mene. Tudi ti in jaz, če verujeva in zaupava Jezusu ter sprejemava njegovo besedo zato, da bi jo uresničevala, s tem vstopava v blagoslov ljubljenosti. V blagoslovljeno ljubljenost hoče Bog zajeti vse. Njegovo razodetje je zato vedno namenjeno tebi in meni. Govori nama o njegovi ljubezni do človeka. Ko torej moliva besede očenaša »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji«, ne prosiva najprej za to, da bi bila zvesta Božji volji, ampak neposredno prosiva, da bi lahko okušala njegovo ljubečo voljo do vsakega izmed nas in nadvse uživala v sožitju z Njim. Prav to nama podarja delovanje Svetega Duha, ki naju nenehno živo spominja na Jezusa Kristusa in njegovo poslanstvo na tem svetu.

7. velikonočna nedelja

Pričevanje: Hvala ti, ker me brezpogojno ljubiš, tukaj in sedaj

Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.

Povedal jim je, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa lahko dosegel vse. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek dokončne dopolnitve, za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč, da bi bili vsi eno, Bog v nas in mi v njem.

Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas, v katerem naj bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra. Ti in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva za svoje pričevanje lahko zajemava le iz Božjega upanja. Ničesar več se nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo, po čemer hrepeni vsako človeško srce, čeprav tega ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko v moči Svetega Duha deliva tudi z drugimi.

Čeprav ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim, Vstalim, tudi midva nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav to je vir največje sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava, koliko je pri tem notranjih in zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še moli: zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno v ljubezni in tako pričevali o Njem.

Evangelist Janez v 17. poglavju zapiše vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Posebej danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš, postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova, med seboj pa brata. Na tak način posvečujeva njegovo ime na zemlji.

V moči te molitve bova tudi midva lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu. Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina do vsakega človeka in vsega, kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega človeka vseh časov. Uči in omogoča nama, da lahko darujeva, kar sva prejela od Njega: sebe in njega. V tem je večno življenje, ki sva ga prejela, da ga podarjava naprej. Zato, da bomo na koncu lahko vsi skupaj izrekli: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. V tem je večno življenje. In vanj sva danes znova povabljena.

Binkošti

Govorica, ki jo vsak razume

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«

Kaj te besede v resnici pomenijo? Sveti Duh nama omogoča prepoznati Jezusa kot Božjega Sina. V njegovi moči srce prepozna skrivnost njegove osebe. Hkrati odkrijeva, kako velika je Božja ljubezen do vsakega izmed nas. Duh nama omogoča, da živiva znotraj Božje ljubezni. Ne želiva si več drugačnega življenja, kot tistega, ki izvira iz Božje ljubezni. V tem je glavni dar binkošti.

Binkoštni praznik je torej točno nasprotje babilonskega stolpa iz 1 Mz 11. Mi se ne zavedamo in nočemo priznati, da naše sanje v sebi nosijo strašen propad, če niso v skladu z načrtom Božje ljubezni do ljudi. Če ignoriramo načrt Božje zaveze za ljudi, potem drug drugemu povzročamo zmedo in zatiranje. To je cena prazne slave tega sveta. Naše sanje o slavi in veličini niso napačne in pokvarjene. Vsak človek in tudi ti in jaz morava hrepeneti po slavi in veličini. A strašno ceno moramo plačati, če ta slava in veličina ne vodita v smeri Božje zaveze z ljudmi.

Bog naju svari: zlo nikdar ne poraja vzajemnega razumevanja. Če zavračava Boga, ne moreva, da ne bi zatirala človeka. Zgolj če sva zvesta zavezi z Bogom, se lahko povzdigneva do nebes, kajti takrat upoštevava hrepenenja vsakega človeka po Božji slavi. Le če upoštevaš Boga, nikogar ne zatiraš zato, da bi bil sam velik. Gospodov nasvet, ki ostane na veke, je oseba Jezusa Kristusa. Edino on je pokazal, kako Bog ljubi vsakega človeka in uspel držati skupaj – povezano – človeško družino.

Toda vse kar je Božjega, ima tudi svoj »toda«. Zato nadaljujva. Toda Božji načrt ne spregovori človeškemu srcu pod kakršnimi koli pogoji. Če ti in jaz tega nočeva, če nočeva in ne želiva biti preroka, kako nama bo Bog lahko dal svojega Duha? Res je, da Bog daje svojega Duha in za to ni potrebna noben zasluga s človeške strani. On ne postavlja pogojev. A dá ga lahko le, če ga človek želi sprejeti. Ali znamo danes še jemati resno obljubo, ki jo je Bog dal? Velja tudi zate in zame. Ali jo slišiva?

Biti prerok namreč pomeni razglašati slavo Božjega imena. Apostolska dela pravijo, da je vsak slišal oznanjati velika Božja dela v svojem jeziku. Le ko ti ali jaz oznanjava velika Božja dela, naju drugi slišijo v svojem jeziku. In katero je največje delo Božje ljubezni, če ne učlovečenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki nas poveže in vsakemu razodene Božje obličje?

Duh, ki vse združuje, pozna vse govorice, kajti vse odpira slavi in resničnosti Božje ljubezni. In dokler ti in jaz, ali pa kateri koli človek, nisva odprta za Božjo slavo, ne bova sposobna prepoznati govorice svojega bližnjega. Zato prosiva za duha preroštva in si želiva, da bi bil izlit na vse in na vso zemljo. V Jezusovem Duhu preroštva bova pred Jezusovo besedo, pred evharistijo, pri vsakdanjih opravilih, pred našimi bližnjimi in pred vsemi dogodki zgodovine vedno znova vzklikala: »Bog, naš Oče, varuj v nas dar, ki si ga dal, da bo moč Svetega Duha v nas vedno delovala.« S tem v resnici prosiva: »Gospod, naj vedno učinkovito in z močjo prevlada tvoj večni načrt, ki je ta, da spoznamo tvojega Sina, ki nam kaže tvojo ljubezen do nas in da v moči tvojega Duha živimo znotraj te tvoje ljubezni, ki nas usposablja, da govorimo isto govorico in se med seboj razumemo, sprejemamo in soustvarjamo.«

Sveta Trojica

Podarjen in zato uresničen

»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

 

Advertisements