Svoboda


2016-11-16-04-26-04 2016-11-05-03-28-55Če je svoboda prvo, kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Duhovne vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam, kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Sv. Avguštin je ob razlaganju Rim 5,5 zapisal: „Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, in ne po svobodni presoji, ki jo tudi imamo“ (De Spiritu et littera, 3, 5). Svobodno dejanje je vedno v tem, da sprejmem, da me Bog sprejema, in ga imam zato lahko rad. Svoboda je dar in dosežek. Človek je poklican, naj sprejme milost prizadevanja za osvoboditev svojih lastnih moči, da tako njegovo življenje postane slavljenje in služenje Bogu (Dv 23).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to, kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema, se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga, katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd.“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le-ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno, ni kaka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje, pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo, v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje, artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

  1. Avtobiografija, pot k svobodi.

V tem zapisu imamo dragocene sledi Ignacijevega rojstva v svobodo. V njej najdemo ključe, ki omogočajo dojeti genezo in globoko naravo Dv kot poti v svobodo, k svobodi.

Ignaciju je odprla pot svobode izkušnja razločevanja različnih duhov. Ko nekaj let pred smrtjo gleda nazaj na svoje okrevanje v Loyoli, zaznava prvo fazo, v kateri je bil predan posvetnim nečimrnostim (A 1). Užival je v sanjarjenju o slavi, časti, ljubezni, ki ga je podpihovalo, to kar je bral (A 5). A ta sanjarjenja so v njem znova oživila globoko frustracijo. Misli, ki so se začele porajati iz branja Kristusovega življenja in življenja svetnikov, so v njem prebudile tolažbo in veselje (A 8). V začetku se tega nasprotja ni zavedal. Končno je le pritegnilo njegovo pozornost. Tedaj so se mu oči nekoliko odprle (A 8). Ko je o tem premišljeval, je počasi začel prepoznavati različna duhova, ki sta ga vzgibavala, eden je bil od demona, drugi od Boga. Tedaj je sklenil, da mora nujno spremeniti svoje življenje (A 9).

Tako se je rodilo prvo spreobrnjenje, prva izbira življenja in svobode. Oči so se mu pričele odpirati. Ob rob je zapisal, da je ta prvotna izkušnja zelo pomembna. Ko je oblikoval Dv, je zapisal, da je iz te prvotne izkušnje dobil razsvetljenje glede različnih duhov (A 8, 99). Vemo, da je Dv začel pisati že v Manrezi, komaj leto dni po spreobrnjenju. Že od začetka spreobrnjenja je zapisoval svoja notranja izkustva. Ko je začel s študijem v Parizu, so bili vsi bistveni deli knjižice Dv že napisani.

Dokončen značaj prvega koraka k svobodi je potrdila tudi izredna milost videnja, ki mu je bilo dano. Videl je našo Gospo z detetom Jezusom in to ga je za vedno osvobodilo, da ni nič več popustil mesenim skušnjavam (A 10). V tem zelo občutljivem delu svoje osebnosti je doživel resnično osvoboditev.

Na tej poti osvobajanja sta še dva pomembna mejnika. Pojasnjujeta tudi naravo Dv. Namigujeta na način, kako je Gospod skrbel za to dušo, ki je bila še slepa (A 14).

Prvi dogodek, ki kaže čudovito Božjo naklonjenost do tega mladega in na sveže spreobrnjenega viteza, je srečanje z Mavrom, ki mu ga ni uspelo ubiti. Preden je Ignacij spregovoril o tej zaničevanja vredni dogodivščini, je malo okleval. S to zgodbo je ponazoril, kako je bil takrat še slep in je moral svobodo šele najti. O tem govori kar v treh odstavkih. Ali Ignacij s tem uprizori parodijo na svobodno dejanje? Tisti, ki se v tej dogodivščini resnično odloči, ni on, ampak mula. Gospod je uporabil mulo, da se je odločila namesto Ignacija. To je parodija na izbiro in odločitev. S tem pokaže, da je bila Ignacijeva svoboda velikodušna, ni pa imel nobene zrelosti in razsvetljenja.

Drugi dogodek pokaže, kako je bil Ignacij dokončno ozdravljen svoje duhovne slepote in uveden v resnično svobodo, ki mu je omogočila, da je od tedaj naprej vedno izbiral in se odločal za to, kar hoče Bog. To je čas, ko se je v Manrezi dolgo časa boril proti škrupuloznosti. Bilo je tako hudo, da je pomislil tudi na samomor (A 24). Vse se je začelo s pozornost vzbujajočimi spremembami med tolažbo in potrtostjo, ko je razmišljal o novem življenju, h kateremu se je prisilil (A 21). Spomin na njegove pretekle grehe ga je porušil za več mesecev in boril se je z divjimi škrupuli. Ali sem se res dobro spovedal ali ne? Karkoli mu je rekel spovednik, mu ni prav nič pomagalo. Ni si mogel pomagati niti s številnimi posti. Prišel je tako daleč, da je Boga prosil, naj mu pošlje ptička, če je treba, da mu pokaže zdravilo za njegovo trpljenje (A 23). Ali je mogoče, da ni bil ustvarjen za življenje, ki si ga je izbral? Toda Gospod je hotel, da se prebudi kakor iz sna. „Ker je že imel nekaj izkustva o različnosti duhov iz naukov, ki mu jih je podelil Bog, je začel pazljivo opazovati različne načine, kako je oni duh prihajal. Z veliko jasnostjo se je tedaj odločil, da se ne bo nobene od minulih stvari več spovedoval. Tako je bil od tistega dne dalje rešen skrupulov in bil je prepričan, da ga je naš Gospod po svojem usmiljenju tega osvobodil.“ (A 25)

Gospod ga je osvobodil. Od takrat naprej ni Ignacij doživel več tako trde preizkušnje. Svoboda, ki mu je dana je dokončna. Dejanje, ki to svobodo kaže (odločitev, da se ne bo več spovedoval za nazaj) imamo lahko v celoti za njegovo lastno odločitev (on se je odločil) in v celoti za Božji dar, ki je v skladu z Božjo voljo (Gospod ga je hotel osvoboditi). Ali je mogoče izreči boljšo definicijo izbire v duhu Dv? Gre za odločitev v drugem času (Dv 176) s pomočjo pravil razločevanja duhov za drugi teden (Dv 333-334). Ko je preverjal verigo misli v luči izkustva različnih duhov, je Ignacij dojel, da so njegove velike želje, da bi zapustil svoje novo življenje, vezane na obsedenost s tem, da bi se spovedal svojega preteklega življenja. Zato se z veliko jasnostjo odloči, da se bo tej obsedenosti odpovedal in ji nič več dajal prostora. Prav ta luč ga osvobodi. Prepričan je, da ne prihaja od njega, ampak da je v tistem času Bog z njim postopal na enak način kakor učitelj z učencem (A 27). Njegove oči so se dokončno odprle.

Nikdar več ne bo podlegel skušnjavi, da bi se vračal v preteklost. Njegova svoboda se bo od tega trenutka dalje pripravljena strinjati z Božjo svobodo. Utemeljevalno in dokončno vrednost tega izkustva izbire in osvoboditev pogleda (v vseh treh omenjenih dogodkih imamo podobo odpiranja oči) takoj potrdi pripoved o petih velikih videnjih, ki so strukturirala njegovo bitje in delovanje: videl je Trojico, stvarjenje, evharistično prisotnost Kristusa, njegovo človeškost in na koncu je imel še videnje ob reki Cardoner (A 28-30).

Preden se posvetimo razumevanju dozorevanja v svobodi znotraj Dv, je bilo nujno potrebno, da smo pozorno preverili, na kakšen način se je Ignacij rodil za svobodo. Razvoj njegove rasti v svobodi pojasni Ignacijev smisel bivanja in njegovo naravo. Vajenca v Dv povabi, naj gre po isti poti, po kateri je šel prej že sam. Duhovne vaje so uspešne zato, ker Ignacij vabi v izkustvo, ki ga je sam doživel. V srcu sodobnega dojemanja je tudi pojem izkustva.

  1. Vaja v svobodi.

Če gremo v celotne Dv, tako kot Ignacij v Manresi, vstopimo v duhovni boj. V moči razločevanja duhov znotraj bojišča lastnega srca bo lahko dozorela odločitev, ki bo svobodna in odprta glasu Božjega Duha. Beseda svoboda se v knjižici Dv pojavi 7-krat (Dv 5, 23, 32, 50, 234, 346, 369). Dvakrat se pojavi kot pridevnik svoboden (Dv 23, 369). Trikrat se pojavi kot „svobodno“ (libremente) (Dv 20, 177, 346). Vedno pa v strateško pomembnih trenutkih.

O svobodi najprej govorita peta in dvajseta opomba na začetku Dv. Obe opombi, kakor pravi Direktorij sv. Ignacija (D1, 1) je dobro predstaviti vajencu takoj po predstavitvi prve opombe. Na pragu Dv in zato, da bi dale čim več sadov, je vajenec povabljen „ponuditi Bogu vse svoje hotenje in vso svojo svobodo“ ter se osvoboditi svojega običajnega vsakdanjega okolja (Dv 20).

Načelo in temelj (NT) (Dv 23) vabi k svobodi volje, naj postane indiferentna do vsega tistega, kar bi jo lahko legitimno pritegovalo.

V prvem tednu Dv je greh angelov zavrnitev, da bi odkrili svobodo v tem, da smo Bogu dolžni čaščenje in poslušnost (Dv 50).

Svoboda se znova pojavi na vrhuncu Dv v kontemplaciji za dosego ljubezni (KDL): Vzemi in sprejmi vso mojo svobodo … (Dv 234). Ta odgovor je odziv na molitev podaritve v meditaciji o kralju (Dv 98): hočem in želim … Beseda se pojavi v prvem zapisu o škrupulih (Dv 346), kar lahko razumemo na podlagi omenjenega Ignacijevega izkustva.

Končno se svoboda pojavi spet v 17. pravilu za čutenje s Cerkvijo, ki je predzadnji odstavek Dv (Dv 369). Ignacij na koncu priporoči: „Prav tako ne smemo tako dolgo siliti k milosti, da pride do strupa, ki vzame svobodo“. Obstaja namreč tveganje, da ne upoštevamo dovolj človekovih dejanj in svobodne volje. Ignacij opozarja, naj bomo pozorni. A ne iz strahu, da bi ga utišali kot luterana, ampak zaradi njegovega pojmovanja človeka.

Teh nekaj podatkov seveda ne zadošča, da bi razčistili ignacijansko pojmovanje svobode.

V povezavi z Ignacijevo izkušnjo in splošno dinamiko Dv in razločevanja duhov pa vsa omenjena izkustva dobijo globok smisel.

Razločevanje služi odločitvi za človeka, ki bo izbiral. Ves napor je v tem, da sprejme to, kar prihaja od Boga, in se resnično odloči. Izbira je skupno delo. Ima dvojni pomen. Je aktivna in pasivna. Človek je izbran od Boga in mora samega sebe tudi izbrati. To, da lahko izbere, dokazuje, da ima človekova svoboda izvor v nekom Drugem (Robert 1997, 333).

Knjižica Dv organizira pogoje za življenjsko izbiro, ki bo v celoti svobodna in s tem v skladu z Božjo voljo. Gre za izbiro dokončnega življenjskega stanu (to je prava izbira) ali za potrditev določene izbire življenjskega sloga, ki ga že živimo, da bi reformirali, kar je potrebno reformirati. V središču poteka Dv je vedno odločitev za zveličanje svoje duše in večjo slavo in večjo službo Bogu v duhu NiT (Dv 23) in premislekov o izbiri (Dv 169-189).

Ta vizija Dv skozi stoletja ni bila vedno tako jasna. Na začetku 20. stoletja so določeni razlagalci v najslabšem primeru v knjižici Dv videli asketični priročnik za oblikovanje (kaljenje) človekove volje (H. Bremond). V najboljšem primeru pa so Dv smatrali za metodo, s katero ostajamo združeni z Bogom (L. Peeters). Danes se vsi strinjamo z mnenjem J. De Guiberta: „Izbira je resnično središče perspektive Dv“ (Guibert 1953, 115). Podobnega mnenja je M. Giuliani: „Svoje življenje je potrebno izbrati. Privilegiran primer, pri katerem Dv dobijo svojo polno učinkovitost, je, ko želi človek določiti svoj življenjski stan, razpolagati s svojim življenjem in ga urediti“ (Giuliani 1956, 185). Giuliani se sklicuje na Nadala: „Naše Dv nas zagotovo vodijo v izbiro enega od stanov krščanskega življenja“ (Mnad IV, 840). Že sam naslov Dv na negativen način definira svobodo: „Da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnem koli neurejenem nagnjenju“ (Dv 21). Svobodo je namreč zelo težko pozitivno definirati, ne da bi bilo to zelo abstraktno.

Izbiro in s tem svobodo ima za osrednjo točko Dv tudi G. Fessard (La Dialectique …, 1956). On vidi v Dv fenomenologijo svobode. Na podlagi svoje filološko filozofske in teološke analize pokaže na logiko duhovnega izkustva. Prepričan je, da so se Dv porodile neposredno iz Ignacijeve izkušnje, s katero je pri sebi razrešil vprašanje svobode znotraj zgodovine (Fessard I, 7). Na enak način kot Ignacij je tudi vajenec voden, da bi na svoji poti prepoznal, kako se njegova svoboda poraja za Božjo svobodo. To se dogaja še toliko bolj, če človek v sebi prilagaja in sinhronizira obe dogajanji (Fessard I, 10). Fessard je prepričan, da so Dv zelo konkreten sad razmišljanja o svobodnem dejanju. Dv imajo vesoljno vrednost zato, ker na dialektičen način izražajo bistvene trenutke in elemente človeško-božje drame svobode“. Isti avtor dodaja: V najmanjšem dejanju svobode je navzoč ves Duh. To bi lahko Ignacij napisal na naslovnico svojih Dv, če bi hotel napisati filozofsko delo (Fessard I, 24-25). Bistveni trenutki in elementi Dv se organizirajo okrog svobodnega dejanja izbire iz ne biti v biti, iz suženjstva v svobodo.

Bistvena elementa sta NT (Dv 23) in KDL (Dv 230-234).

  1. v načelu in temelju je svoboda premoljena, da ne bi ničesar hotela zase na samoljuben način.

  2. v KDL se pokaže svoboda Boga, ki hoče dati samega sebe zato, da bi bil človek po njegovi podobi = svoboden v svojem hotenju.

Ves proces štirih tednov Dv se dogaja med NT (Načelo in Temelj) in KDL (Kontemplacija za Dosego Ljubezni).

Ignacijev genij je bil ta, da je klasično „objektivno“ shemo treh poti (začetek: via purificativa: očiščenje, pokora; sredina: via illuminativa: razsvetljenje, kreposti; cilj: via unitiva: združitev, pasivnost) zamenjal za „subjektivno“ shemo štirih tednov, ki jo ves čas in v celoti vodi odnos med Bogom in človekom, med milostjo in svobodo. Njena goriščna točka pa je izbira.

Še verjetneje pa je, da je Ignacij združil obe shemi in s tem s svojimi Dv ustvaril nekaj zelo izvirnega. Namesto klasične trojne strukture imajo Dv četverno strukturo. Njen glavni in odločilni trenutek je izbira, ki pride na vrsto koncem drugega tedna. Trenutek izbire je potopljen v fazo razsvetljenja. Znotraj tega pride do pretrganja in ustvarjalne prekinitve. Znotraj četverne strukture je ta trenutek ključ vseh štirih tednov.

Upoštevati moramo, da je izbiro potrebno opraviti pred kontemplacijo zadnje večerje, tik pred začetkom tretjega tedna. Fessard uporabi priliko iz arhitekture in z njo povzame Dv. Primerja jih s katedralo, kajti Ignacij je v svojih Dv znal določiti božji trenutek človeka, njegov trenutek svobode, ki iz izbire kakor iz tabernaklja sije in izžareva na vse dele zgradbe. Po temnem začetnem hodniku skesane duše in pod pritiskom prvih resnic, ki so trdne kot obrambni stolpi, se človek očisti preteklih stvari storjenih v strahu, nato v svetlem dvigovanju ladje in njenih vitražih sprejme poduk, ki mu ga dajejo skrivnosti Kristusovega življenja. V središču cerkve in križa ga čaka oltar, oltar izbire. Poklican pristopi k oltarju. V svojih rokah drži sedanjost, v kateri se odloči za podaritev samega sebe. Preden s Križanim razpne svoje roke na križ, ponovi še Hoc est enim Corpus meum. Združen z žrtvijo Sina se lahko pridruži tudi njegovemu zmagoslavju. Za seboj pusti grob. Lahko se usede na kor in okusi predokus prihodnje slave. Ko Kristus izgine, se duša končno, kakor katedrala, okrona s puščico, ki jo izstreli proti nebu, da bi dosegla Ogenj, ad Amorem obtinendum“ (Fessard I, 33).

Fessardova zasluga je, da je pokazal, kako KDL rekapitulira – povzame celoten potek Dv: človek se odpove vsem svojim predstavam, da bi tako lahko vstopil v čisto in neizrekljivo posedovanje Sebe (Boga), ki je Vse (Fessard II, 147). Na enak način, kakor je Ignacij povezal in postavil drugo vrh druge shemo štirih tednov in treh poti (tako da je izbira goriščna točka na vrhuncu drugega tedna in v srcu druge poti), se v KDL tri zmožnosti (spomin, razum in volja) razdelijo na štiri točke (Dv 234-237), ki ustrezajo štirim tednom, kjer druga in tretja točka ustrezata inteligenci. Na koncu druge točke se pokaže odločilna eksplozija: kontemplacija v trenutku preide iz zrenja tega kako Bog prebiva v seh stvareh, na zrenje tega, kar Bog dela. Človekovi svobodi, ki je v izbiri na koncu drugega tedna potrjena, v KDL ustreza Božja svoboda. Bog nam želi podariti samega sebe, (ne le sebe v dobrinah), da bi človek postajal po njegovi podobi. Kar je bilo v Načelu in Temelju implicitno vključeno, je sedaj razvidno: Ko je Božja svoboda mene z darom bivanja naredila za stvarjenino po svoji podobi, mi je dala samo sebe. V enem samem dejanju mi je dala možnost, da preobrazi mojo svobodo po podobi njegove in iz mene naredi svoje svetišče … Popolna sprememba gledišča: iz stvarjenine, ki je v celoti urejena in obrnjena k Bogu, je človek postal tisti, h kateremu se Bog ves in v celoti uredi in obrne (Fessard II, 157). To pojasni drugo opombo pred KDL: „Ljubezen je v komunikaciji obeh“ (Dv 231). Korenitost te komunikacije je ta, da izmenjava ne poteka na ravni imetja (tener), ampak na ravni bitja (esse) in delovanja (agere), na ravni svobode.

To je v resnici zadnja stava in odprtost izbire. Ni najbolj pomembno to, da se odločimo brez vseh neurejenih navezanosti (nagnjenj – afeciones), kakor skrajno trezno naznanja naslov Dv. Najbolj pomembno je to, da od Boga sprejmemo svojo svobodo, kar pomeni samega sebe. S tem postajamo eno z božjo svobodo in samim Bogom.

S pomočjo izbire je vsak človek, ki se odloči in izbere, izbran kot združen z Bogom. Kako smo lahko v Dv videli zgolj asketski priročnik, če pa v resnici predlagajo mistiko svobode, ki spoštuje človekovo svobodo? Ali človek na koncu Dv lahko izreče kaj drugega, kot je izpovedala Hadewijch: „Duša je za Boga prosta pot, kamor se poda iz svojih zadnjih globin. Za dušo, ki se vrača, je Bog pot svobode do globine Božjega bitja. Božje globine se ne more dotakniti nič drugega kot le globina človeške duše. Če Bog ne bi bil ves v duši, ji ne bi mogel zadoščati.“ (Cartas Espirituales XVIII)

Ignacijev način izražanja ni tako liričen, kot je izraz Janeza od Križa. Vendar človeku, ki živi KDL, ni potrebno posvojiti naslednjih verzov Janeza od Križa: „Kakor se ji Bog podari z vso svobodo in iz vsega srca, tako je duša toliko bolj svobodna in velikodušna, kolikor bolj je združena z Bogom, od Boga k Bogu preko Boga.“ (Plamen žive ljubezni, 3, v5)

Jasno je, da področje svobode ni omejeno na Dv, niti na trenutek izbire. Dv le uvajajo v življenje svobode sredi dela in tekov dni. Ni trenutka v življenju, ko ne bi potrebovali razločevanja duhov. Nobena okoliščina, niti najmanjša, ne more pogasiti Duha. Duh je ves navzoč v najmanjšem dejanju svobode.

Advertisements