5. IGNACIANA


SEDEM PRIPOROČENIH NOTRANJIH DRŽ JEZUITA

Ignacijanska duhovnost je antropološka ker vedno gradi na človeku, takšnem kot je v resnici, z vsemi časovno prostorskimi pogojenostmi (fizicno, psihično, socialno). Je pa hkrati tudi duhovnost za poslanstvo, torej misijonska. Dialektična sinteza obeh sestavin je dobro izražena v Pravilih ohranjenih v Dodatku dvanajstega zvezka Ignacijevih pisem in navodil (Epp. XII, 678-9).

Pravila opisujejo drže, ki se ne morejo prevesti v konkretne norme za obnašanje. Lahko bi jih imenovali Predpostavka (DV 22) vsakega jezuita, če hoče biti vredno orodje v Božjih rokah za poslanstvo. Saj vemo, da ne služimo mi Bogu, ampak je bistvo našega poslanstva, da se on poslužuje nas za svoje poslanstvo. Ne gre torej za pravila za reševanje česarkoli, ampak za ustvarjanje določene drže v jezuitu “preparar y disponer”. So osnovne smernice za ohranjanje notranje svobode, ki ni naravna danost. Omogočajo odprt in oseben dostop do stvarnosti, brez projekcij in identifikacij, in s tem primeren in ne iluzoren odgovor na stvarnost.

1. Nikdar nikomur ne oporekaj (“contradigas“), niti če imaš prav, niti če nimaš; ne predstojniku, ne enakemu, ne nižjemu. Sprejmi, kar je drugi dokazal, ne da bi se opravičeval, četudi bi se po pravici lahko opravičeval.

2. Slepo ubogaj v vsem, naj bo pomembno ali manj pomembno, predstojnike, enake in nižje, zavedajoč se, da si to obljubil z zaobljubami Kristusu.

3. Nikdar ne glej napak drugih, ampak bodi vedno pripravljen, da jih oprostiš. Bodi pripravljen, da boš ti obsojen. Še več želi si, da bi te vsi poznali, od znotraj in na zunaj.

4. Ne govori, ne odgovarjaj, ne premišljuj, ne hodi in zagotovo nikoli ne stori ničesar, če nisi prej premislil ali je všeč Bogu ter služi za vzor in rast bližnjega (Kaj bi storil Kristus?).

5. Ohrani svobodo, kjerkoli si in pred komerkoli, in ne glej na osebo; ampak imej vedno svobodo duha do tistega, ki je pred teboj. Nikoli je ne izgubi.

6. Ne bodi indiferenten ali domač z vsemi, ampak se posvetuj z Duhom, h komu te bolj nagiba in vleče. Predvsem pa skrbno presodi kakšni vzgibi te vodijo k drugim.

7. Nenehno se vadi v Duhovnih vajah; želi si, da bi te imeli ljudje za norega in nevedneža, da boš zvest in moder pred Gospodom Jezusom Kristusom, in tako zaničuj vse drugo, da bo tvoja edina nagrada Kristus.

To naj zaposljuje tvoj dan; ko greš spat in si ta pravila prebral, zmoli Usmili se me Bog in Zdrava Marija.

SVOBODA

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

NAŠ NAČIN RAVNANJA

(povzeto po 34. GK, 26. odlok)

Primer našega načina ravnanja je sv. Ignacij.

Značilnosti:

  1. Globoka osebna predanost in ljubezen do Jezusa Kristusa: »Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj naj bi storil z Kristusa? (Dv 53). Posledica hvaležnosti in ljubezni spokorjenega grešnika. Jezusov tovariš, kljub vsej svoji grešnosti. Zastonj daješ, kar si zastonj prejel: dar Kristusove odrešujoče ljubezni.
  2. Iskati in najdevati Boga v vseh stvareh v duhu Ad amorem = razločevanje v molitvi. On vabi, da se mu pridružimo pri njegovem delu, kakor ga razume on in na njegov način. Izkustvo, razmišljanje, odličanje in delovanje. Osebno in skupno apostolsko razločevanje v pokorščini.
  3. Apostolsko telo v Cerkvi – prijatelji v Gospodu, ki sodelujejo pri Kristusovem poslanstvu v Cerkvi. Razkropljeni, v pokorščini papežu – predstojnikom, vzajemni molitvi, pogovorih in slavljenju evharistije.
  4. Solidarni s tistimi, ki so v stiski. Služba močnim naj bo povezana s potrebami slabotnih, obrobnih, brez glasu. Oni nas učijo našega uboštva.
  5. Sodelovanje z drugimi – širimo mrežo spoštljivih in rodovitnih odnosov za graditev BK.
  6. Intelektualni apostolat in izobraževanje – ponižni in v Kristusu modri možje, ki uprabljajo vsa dobra človeška sredstva in popolnoma zaupajo v Božjo milost. Premagovati nevednost in predsodke, da bo evangelij »veselo oznanilo« v zmedenem svetu.
  7. Poslani in vedno razpoložljivi. Gremo tja, kjer na potrebe nihče ne odgovarja – gibljivost. Jezuit je poslan v dejavni svobodi. Odprt in željan vsakega poslanstva. Brezpogojna posvetitev poslanstvu. Misijonski duh zastonjskosti in svobode za službo vsem.
  8. Nenehno iskanje magisa = vedno večje slave Božje in polnejše službe bližnjemu – prežema vse življenje. Nenehno odkrivanje in preseganje že obstoječega. Meje so izzivi in priložnost. Apostolski nemir in sveta drznost.

Molitev p. Arrupeja:

»Gospod, ko sem razmišljal o ‘našem načinu ravnanja’, sem odkril, da je bil ideal našega načina delovanja tvoj način delovanja. Podari mi tisti sensus Christi, da bom mogel doživljati s tvojimi čustvi in čutenji tvojega srca, ki v bistvu pomenijo ljubezen do tvojega Očeta in ljubezen do vseh ljudi. Nauči me sočustvovati s trpečimi, ubogimi, slepimi, hromimi in gobavimi. Nauči nas svojega načina ravnanja, da bo danes postal naš. Tako se bomo približali velikemu idealu sv. Ignacija: biti Jezusovi tovariši, njegovi sodelavci pri delu za odrešenje« (Arrupe, Naš način ravnanja, št. 12, AR 17 (1979) str. 697.

Sic Deo FIDE:

“Tako zaupaj  (veruj) Bogu, kakor bi bil vsak uspeh odvisen od tebe in nič od Boga; vendar pa se vsakega dela tako loti, kakor da ti ne bi nič, Bog pa bi sam vse naredil”.

Na njegov dar odgovori tako vestno, kot da je vse odvisno od tebe; in pri tem, ko boš svoj odgovor živel, tako zaupaj in računaj nanj, kot da je vse odvisno od Njega.

Ignacijanska pedagogika

Vera v Boga in stvarstvo, kot nekaj dobrega

  • sprejema svet;
  • pomaga vsakemu posamezniku, da se polno razvije znotraj človeške skupnosti;
  • vsebuje versko razsežnost, ki preveva celotno vzgojo;
  • je apostolsko sredstvo;
  • pospešuje dialog med vero in kulturo.

Zavzetost za osebnostno rast vsakega posameznika

  • poudarja osebno skrb in zavzetost za vsako osebo;
  • poudarja dejavnost učencev;
  • vzpodbuja k odprtosti za rast, ki traja vse življenje.

Rast v znanju in svobodi

  • je usmerjena k vrednotam;
  • vzpodbuja resnično poznavanje, sprejemanje in ljubezen do samega sebe;
  • omogoča stvarno poznavanje sveta, v katerem živimo.

Dejavna vera v Jezusa Kristusa

  • postavlja Kristusa kot merilo človeškega življenja;
  • omogoči ustrezno pastoralno skrb;
  • izpoveduje vero v osebni in skupni molitvi, slavljenju in bogoslužju.

Prizadevanje za pravičnost

  • je priprava na dejavno življenjsko odločitev;
  • je v službi vere, ki si prizadeva za pravičnost;
  • se trudi oblikovati “ljudi za druge”;
  • izraža posebno skrb ubogim.

Služenje Cerkvi

  • je apostolsko sredstvo v službi Cerkve, ki služi človeški skupnosti;
  • pripravlja učence za dejavno življenje v Cerkvi in v skupnosti kraja, kjer bodo služili drugim.

Odličnost v vsem

  • želi izvrstnost v vzgojnem delu;
  • spričuje izvrstnost.

Sodelovanje v skupnosti

  • poudarja sodelovanje med laiki in jezuiti;
  • sloni na čuti skupnosti med učitelji in uslužbenci;
  • privzame tako strukturo, ki oblikuje skupnost.

Premišljena vizija prihodnosti

  • prilagaja sredstva in metode, da bi čim učinkoviteje dosegla svoje smotre;
  • je omrežje šol s skupno vizijo in skupnimi cilji;
  • predvsem učiteljem pomaga preskbeti potrebno strokovno usposabljanje in nenehno izobraževanje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s