Kdo sem


»Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9)

P. dr. Viljem Lovše DJ se je rodil 8. junija 1962. Na Topolah pri Mengšu je preživel otroška leta v petčlanski družini kot prvorojeni sin poleg dveh mlajših sester. Po srednji strojni tehnični šoli v Ljubljani se je na evharističnem kongresu v Lurdu odločil za duhovniški poklic. Po služenju vojaškega roka je bil dve leti v ljubljanskem bogoslovju in študiral filozofijo, potem pa vstopil k jezuitom. Po noviciatu v Mariboru so ga poslali v Rim. Tam je najprej študiral družbeno obveščanje in delal na Radiu Vatikan kot redaktor in bralec. Nato je nadaljeval osnovni študij teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Leta 1992 je bil v Rimu, v jezuitski cerkvi Al Gesu, posvečen v diakona, 29. junija istega leta pa ga je pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar v Ljubljani posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 12. julija Mengšu. Dogodek je še posebej zaznamovala materina smrt.

Dve leti je deloval kot kaplan v Dravljah, štiri leta pa opravljal tudi službo duhovnega asistenta slovenske Skupnosti krščanskega življenja. Podiplomski študij duhovne teologije je opravil v Madridu v Španiji, kjer je magistriral na temo Vzgoja želje v Duhovnih vajah sv. Ignacija Lojolskega in doktoriral na temo Pogovor za razločevanje in odločanje (Conversar para discernir y deliberar) na Papeški univerzi Comillas. Po končanem študiju je bil duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije in Gibanja za življenje.

Na božični večer leta 2002 se je kot prvi jezuit naselil v jezuitsko rezidenco na Ulici Janeza Pavla II. 13, ki jo je izpraznila Viba. Že skoraj od ustanovitve leta 2003 pa do 2016 je duhovno spremljal skupino SRCE (Skupnost Razvezanih v CErkvi). Sodeloval je tudi pri nastanku skupin za samopomoč ločenim Srce ob srcu, ki delujejo po metodi poslušanja in podelitve osebne izkušnje ob tematskem gradivu in se od leta 2016 širijo po Sloveniji. Leta 2008 si je s p. Damjanom Ristićem zamislil odmike za moške, pri vodstvu katerih ga še vedno navdihuje spoznanje, da je Slovenija žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj veliki dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Skupaj z možmi je ustanovil skupino Možje sv. Jožefa, ki deluje že od leta 2011. Piše in pripravlja gradivo ter pomaga pri ustanovitvi novih skupin za može po vsej Sloveniji. Od leta 2011 sovodi duhovne vaje s postenjem, ki udeležencem prinašajo ozdravljenje na telesu, duši in duhu. »S postom in molitvijo Gospodu dovolimo, da pride potešit najglobljo lakoto, ki jo doživljamo v notranjosti: lakoto in žejo po Bogu.« Vsako poletje organizira romarske duhovne vaje po Ignacijevih stopinjah v Španijo, kjer mnogi odkrijejo ali poglobijo svojo vero. Deluje kot voditelj duhovnih vaj, duhovni spremljevalec, spovednik, ljudski misijonar, predavatelj. Sodeluje pri izobraževanju duhovnih spremljevalcev in različnih programih na področju duhovne formacije, ignacijanske duhovnosti, izobraževanja in pomoči. Piše tudi svoj blog (https://jn159.wordpress.com/) in besedila za spletni strani Moška duhovnost (http://moskaduhovnost.si/) in Srce (http://srcerazvezani.si/).

Sam o sebi pravi takole:

Zanima me skrivnost človeka sredi tega ogromnega vesolja. Majhen v primerjavi z vsem, a v sebi nosi neskončno Vesolje. Ali ni nepojmljivo, da smo rojeni prav v tem času in ne pred petsto ali več leti? Ali ni občudovanja vredno, da naše telo, ki je največji čudež, deluje, dokler ne dozori za nesmrtnost? Bog nas je našel v Kristusu, zdaj pa vsakega posebej potrpežljivo osvaja. Lovi korak z nami, s teboj in menoj. Imava pa res srečo. Lepota, ki odrešuje svet, se ne pusti kar tako odgnati.

Jaz živim in delam v Radljah ob Dravi, na Koroškem. Lepo je, valovito, zeleno in gostoljubno. Kot majhen otrok sem pa najprej gledal kamniške planine. Tistega leta, ko so mojo mamo peljali v Ljubljano rodit mene, se je ravno začenjal Drugi vatikanski cerkveni zbor. Povila me je prav v tisti hiši, kjer sem delal in živel od leta 2002 – 2016. Na mojem rojstnem mestu je sedaj kapela Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, ki niso imeli enake sreče kot jaz. Ostal sem živ. Prav nekaj posebnega je maševati na prostoru, kjer si zapustil materino telo in vstopil v skrivnost Življenja.

Že kot otrok sem se navduševal nad branjem knjig. Odkar pomnim. Kot smrkavec sem bral Antona Trstenjaka in Črne bukve, seveda poleg Vinetuja in Pod svobodnim soncem. Na strojni tehnični srednji šoli se mi je odprl svet vrstnikov, ki hrepenijo in iščejo Srečo, tako kot sem jo iskal sam. To nas je močno povezalo. Še danes smo povezani. Skupaj smo odkrivali Kristusa in njegovo vabilo, da bi bili ljudje po Božji podobi. Takrat še nismo razumeli, da je za to treba iti skozi ogenj različnih preizkušenj in težav … Kakor mati Terezija iz Kalkute, ki je rekla, da nikdar ne hodi okrog sama, ampak vedno z Jezusom. Nisem mogel pozabiti. »To bi pa tudi jaz rad,« me je prešinilo.

Stična, Taize in Lurd pa hribi in neskončno zvezdnato nebo, ko smo kot študentje ležali na tleh in se držali za roke. Druženje. Odkrivanje globokih hrepenenj in medsebojne privlačnosti. Kam zastaviti svoje življenje? Za kaj je vredno živeti? Nekateri smo začutili željo po hoji za Njim v redovniškem poklicu. Pot se je počasi prečiščevala. Služenje v JNA je bilo dobra iniciacija. Ni jim uspelo, da bi me zlomili, ravno nasprotno.

Kako neverjetno je v navajenosti na strojniško govorico prvič poslušati filozofsko govorico kozmologije in ontologije. Kakor da se učiš kitajščine. Pa te vseeno potegne vase. Iskanje Resnice. Dokler ne začneš slutiti, da Ona išče tebe in da se moraš pustiti najti. Kako dolga in bogata je zgodovina človeškega iskanja, čudenja in odkrivanja Dobrote, v katere skrivnost Resnice in Lepote smo povabljeni. Kot majhen prašek se počutiš sredi dolge vrste iskalcev, ki jim srce gori ob srečanju z Življenjem in Vstajenjem.

Srečaš sorodno dušo izpred petsto let: Ignacija iz Lojole. Prevzame te njegovo hrepenenje, da bi v vseh stvareh iskal, najdeval in ljubil Začetnika Življenja. Počasi te osvoji. Tvoj pogled se začne spreminjati. Usmeri te h Kristusu. V njem, po njem in zanj je vse. To odkrivaš med brati, ki jih žene ista žeja, sredi krhkosti in moči, ki ni naša. Njegova je. Lojolski romar je samega sebe doživljal kot veliko oviro za Božje delovanje. V tem sva si zelo podobna.

 

Advertisements