Za vsakim odpuščanjem je mogoče odkriti rano izdaje; bolečina, ki jo povzroči izdaja, pa se ne poleže tako zlahka. Nezasluženost in nepravičnost marsikoga spravlja ob pamet. Zakaj bi Bog zahteval od nas nekaj tako nenaravnega, nekaj, kar nasprotuje vsakršnemu naravnemu nagonu? Zakaj je odpuščanje tako pomembno, da naj bi bilo srčika naše vere?
Če ne presežemo narave, ostanemo zvezani z ljudmi, ki jim ne moremo odpustiti, ujeti v njihovem primežu. To velja tudi takrat, ko eden nosi večji delež krivde; “nedolžni” bo namreč nosil rane, dokler ne najde poti iz tega primeža – in odpuščanje je, kot rečeno, edina pot.
Če ne odpuščamo, se zapiramo v ječo preteklosti in izključujemo možnost sprememb. Tako prepuščamo oblast sovražniku in se obsodimo na prenašanje posledic krivice.
Ne odpuščamo zato, da bi zadostili nekemu višjemu zakonu, temveč to počnemo zase. Prvi in običajno tudi edini človek, ki ga odpuščanje ozdravi, je tisti, ki odpušča. Ko resnično odpustimo, osvobodimo zapornika in obenem odkrijemo, da smo bili ta zapornik mi.”
Več o odpuščanju:
Odmik za moške ODPUŠČAM, TOREJ SEM.
Nazarje, 25. do 27. oktober 2019
Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ
PRIJAVA
VEČ O ODMIKIH ZA MOŠKE: https://jn159.wordpress.com/2-mozje/odmik-za-moske/
Jn 15,9 - p. dr. Viljem Lovše SJ 