Dnevi med letom – C


Torek, 8.10.2019, Jona 3,1-10

Hvala ti, Gospod, da me spoštuješ in mi podarjaš sedanji trenutek. Ti si sedaj navzoč in jaz lahko sedaj živim s teboj in iz tebe tako, da imam rad druge in sebe kot tvojega ljubljenega sina/hči. Preberem odlomek:

Gospod je govoril Jonu: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu oznanjuj, kar ti povem.« Jona se dvigne in gre v Ninive, kakor mu je naročil Gospod. Ninive pa so bile velikansko mesto, tri dni hoda. Jona se je odpravil po mestu en dan hoda in je klical: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« Ninivljani so verovali Bogu. Razglasili so post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na ukaz kralja in njegovih veljakov je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino in naj močno vpijejo k Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok. Morebiti se Bog pomiri in odpusti; morebiti se odvrne od svoje plamteče jeze, da ne poginemo. Ko je Gospod videl, kako si prizadevajo, da zapustijo svojo hudobno pot, mu je bilo žal grožnje, s katero je zagrozil, in je ni izvršil.

Reklame želijo šokirati, da bi videli in kupili. Tudi stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Jona ničesar ne prodaja, ve pa kako mora svoje sporočilo posredovati in ustaviti slepi tok večine, ki bezi v smrt. Kaj pritegne mojo pozornost in me ustavi, da začnem premišljevati in morda spremenim smer? Zakaj me je zadelo in sem slišal? Spreobrnjenje Ninivljanov je dramatična zgodba. Pri nekaterih se spreobrnjenje dogaja zelo počasi. Navade in napačna prepričanja je namreč zelo težko spremeniti. Če se zavedamo, da nam bo to najbolj pomagalo, potem nam morda uspe izstopiti iz navajenosti in rutinske skoraj robotske notranje drže zaspanosti v ustaljenem in navajanem. Kaj v v svojem življenju rad spremenil? Kje želim sprejeti preobrazbo v katero me vabi in mi jo omogoča Bog po Kristusu?

Sreda, 9.10.2019, Lk 11,1-4

Oče naš, v molitvi želim zajemati iz tvoje brezpogojne ljubezni. Vsak hip mi omogočaš, da sem drugačen, da sem novi človek po podobi Kristusa. Lahko pa si izberem tudi starega človeka, ki je ujetnik preteklosti in begunec pred prihodhostjo. Preberem odlomek:

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil in, ko je nehal, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In rekel jim je: »Kadar molite, recite: ›Oče, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne; in odpusti nam naše grehe; saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan; in ne vpelji nas v skušnjavo!‹«

Katerih pesmi se spomnim iz svojega otroštva in so globoko zapisane v meni? Molitev, ki jo je Jezus naučil učence verjetno že iz mladosti molim avtomatsko, ne da bi se zavedal, kaj sploh izgovarjam. Zdi se mi, da nič ne vpliva na moje življenje. Kako so učenci doživljali Jezusa, ki je molil in jim potem povedal kako naj molijo? Ali se lahko postavim v njihovo kožo in sem zraven, ko jih Jezus nagovarja? Kaj pri tem čutim in doživljam? Katere besede Očenaša mi dajejo moč in tolažbo, katere pa me vznemirjajo? Ali pa se me nobena ne dotakne? Zakaj? Zmolim na glas Očenaš in okušam njegov odme v sebi. Kaj bi rekel Jezusu o tej molitvi? Izrazim mu svoje doživljanje, upanje, tesnobe in strahove.

Četrtek, 10.10.2019, Mal 3,13-20

Gospod, hvala ti, ker ti vodiš moje misli, če ti dovolim in si to želim. Preberem odlomek:

Predrzno je vaše govorjenje zoper mene, govori Gospod vsega stvarstva. Pa pravite: »Kaj smo vendar govorili proti tebi?« Govorili ste: »Prazno je služiti Bogu! Kaj imamo od tega, da spolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom vsega stvarstva? Zdaj smo na tem, da blagrujemo hudobneže, kajti uspevajo tisti, ki ravnajo brezvestno. Čeprav skušajo Boga, vendar uspevajo!« Tako so se bogaboječi pogovarjali med seboj: Gospod je prisluhnil in slišal. In pred njim so napisali spominsko knjigo za tiste, ki se ga bojijo in spoštujejo njegovo ime. Ti bodo ob dnevu, ki ga pripravim, moj zaklad, govori Gospod vsega stvarstva. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je človek usmiljen do lastnega sina, ki mu služi. Tedaj boste zopet videli razliko med pravičnim in grešnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi. Glej, pride namreč dan, razžarjen kakor peč; in vsi prevzetneži in vsi malopridneži bodo strnišče; dan, ki pride, jih bo sežgal, govorí Gospod vsega stvarstva, tako da ne pusti od njih ne koreninice ne vejice! Toda vam, ki se mojega imena bojite, zasveti sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih.

Boga imeti rad in mi služiti ni prav nič lahko. Dejstvo, da sem veren, mi ne omogoča lahkih odgovorov in poti brez ovir. Morda je duhovni boj še bolj intenziven. Bog pa me s svojo besedo tolaži in krepi. On nas posluša. Njegova posebna in osebna lastnina smo. Pripadamo Bogu. Kaj jaz čutim ob tem dejstvu? Kakšna vprašanja se mi porajajo v odnosu do Boga? Vsi veliki preroki so ga tako spraševali. Pošteno so mu izražali svoja neprijetna čustva in notranje boje. Kaj bi rekel Bogu glede svojih izzivov? Ali se mi zdi, da moram biti pri pogovoru z Bogom zelo olikan in poštirkan? Ali pa mu moram dati več prostora, da mi lahko odgovori. Morda mi ne odgovarj z besedo, ampak z življenjem, ki ga čutim v sebi in ga zmorem spremeniti v sodelovanje z Njegovo ljubeznijo.

Petek, 11.10.2019, Lk 11,15-26

Gospod, v meni so tudi temni prostori, kjer imajo različni demoni veliko moči. Če sem sam, se mi zdijo nepremagljivi, če pa dam besedo tebi, pa so smešni. Preberem odlomek:

Ko je Jezus izgnal hudega duha, so nekateri izmed množice govorili: »Z Beelzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« Drugi pa so ga skušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. Toda on je poznal njih misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če je torej tudi satan zoper sebe razdeljen, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ker pravite, da z Beelzebulom izganjam hude duhove? Če pa jaz z Beelzebulom izganjam hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam hude duhove, tedaj je prišlo k vam Božje kraljestvo. Kadar močni z orožjem varuje svoj dom, je na varnem njegovo premoženje; če pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli njegov plen. Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja in, ko ga ne najde, pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, od koder sem odšel.‹ In ko pride, jo najde pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si privzame sedem hudih duhov, hujših, kot je sam, in gredo vanjo in tam prebivajo; in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.«

Danes nočemo več govoriti o demonih in hudobnih duhovih. Izjema so grozljivke. Gre za notranje prisile in uničujoče nagone, ki lahko gospodujejo našemu življenju in nam onemogočajo rasti in zoreti. Motnje, ki jih povzročajo demoni, so resnične. Jezus izzove vse, ki dvomijo v njegovo moč in svojih besed umetno ne mehča. Ali si lahko predstavljam ta prizor. Jezusu nasprotujejo ljudje, ki verjamejo, da je On zlagan. Prepričani so, da Jezus ne bo naredil nobene spremembe v boju proti zlu. On se kremenito brani. Oni so nasilni. Kako se jaz odzivam na to? Kakšna vprašanja prebujajo v meni Jezusove besede? Pogovorim se z Njim iz srca v srce.

Sobota, 12.10.2019, 18. nedelja, 13.10.2019, Lk 17,11-19

Gospod, moja sebičnost je kakor gobovost. Trpim in ustvarjam trpljenje zaradi svoje sebičnosti. V sebi živim brez tebe in neštetokrat tudi brez sebe in drugih. Preberem odlomek:

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Izobčenci, gobavci nikdar več nimajo dostopa do svojih družinskih članov, prijateljev ali skupnosti. Obsojeni so na osamljenost in obup. Ali si lahko predstavljam sebe kot enega izmed njih? Jezus pride, da nas ozdravi gobavosti. Njegova brezpogojna ljubezen me ozdravi, me objame v Očetovo odpuščanje, znova omogoča povezanost z vsemi in me objame v ljubezen po kateri hrepenim. Dobro se poskušam vživeti v izobčenca? Šele potem bom lahko sprejel Jezusa, ki me hoče ozdraviti in mu zaupal, da je to že storil. Kaj bi storil za tistega, ki bi mi odprl krsto v katero so me živega zaprli? Jezus prepoznava moje potrebe gobavca in v skladu s tem ukrepa. On me je ozdravil. Kaj bi mu rekel? Ali želim živeti svoje življenje kot zahvaljevanje za ozdravitev od gobavosti?

Ponedeljek, 14.10.2019, Rim 1,1-7

Dobri naš Oče, tvoji smo, sinovi in hčere, brezpogojno ljubljeni. Naj danes zajemam iz tvoje zvestobe. Preberem odlomek:

Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odbran za Božjo blagovest, ki jo je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih pismih, o svojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je po telesu rojen iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa določen za mogočnega Božjega Sina po vstajenju mrtvih; po njem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi bili za njegovo ime veri poslušni vsi narodi; med katerimi ste tudi vi poklicani po Jezusu Kristusu; vsem ki so v Rimu, Bogu ljubim, po poklicu svetim: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!

Pavel se rimskim kristjanom na kratko predstavi. Pravi, da je Jezusov službanik, poklican za apostola in odbran za evangelij. Ali kakšna od teh lastnosti velja tudi zame? Ljudi, ki jim piše imenuje Božji ljubljenci, poklicani, da postanejo svetniki. Ali to velja tudi zame? Kako bi jaz opisal sebe in svoj način običajnega odnosa do Boga? Kaj bi rekel Bogu, ki mi vse podarja?

Torek, 15.10.2019, sv. Terezija Avilska, Rim 1,16-25

Božji Duh, Duh Jezusa Kristusa, odpri moje srce, da bom danes živel iz tebe in zate, tako, da se podarim vsem, ki mi jih boš poslal na pot. Preberem odlomek:

Bratje, ne sramujem se evangelija, Božja moč je namreč, v rešenje vsakemu, ki veruje, najprej Judu, potem Grku. Kajti Božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: »Pravični bo živel iz vere.« Božja jeza z neba se namreč razodeva nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki resnico ovirajo s krivico; kajti kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel. To, kar je v njem nevidno, se namreč od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo, tako da so neopravičljivi; čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali ga zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneúmili in so zamenjali veličastvo ne- minljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku in pticam in četveronožcem in plazilcem. Zato jih je Bog v željah njih src prepustil nečistosti, da so sami skrunili svoja telesa, oni, ki so zamenjali Božjo resnico z lažjo in so častili ter molili raje stvari ko Stvarnika, ki je slavljen na veke. Amen.

Pavel trdi, da lahko Boga zaznavamo po stvarstvu, ki je njegova stvaritev. Kaj meni govori o Bogu ustvarjeni svet, ki me obdaja in sem ga do sedaj že doživel? Pavel se zaveda, da vsak človek ni sposoben zaznavati Boga preko stvarstva. Kaj se meni zdi zakaj je temu tako? Zdi se, da Pavel vse, ki ne verujejo smatra za norce ali pokvarjence. Pomislim na ljudi, ki ne verujejo in jih poznam. Ali bi tudi jaz za njih lahko trdil to kar sv. Pavel za nevernike? Kako Pavel opiše evangelij? Z Bogom se prijateljsko pogovorim o svojem lastnem odzivanju na njegovo stvarstvo.

Sreda, 16.10.2019, Rim 2,1-11

Dobri naš Oče, neštetokrat sem zelo trd in strog sodnik drugih. Ozdravi moje srce, da bom tudi pri sebi prepoznaval iste bolezni, ki me motijo pri drugih. Preberem odlomek:

Neopravičljiv si, o človek, kdor koli si, ki sodiš. V čemer namreč sodiš drugega, obsojaš sebe samega; ti, ki sodiš, namreč delaš isto. Vemo pa, da je Božja sodba prava nad tistimi, ki delajo taka dela. Mar meniš, o človek, kateri sodiš tiste, ki delajo taka dela, pa jih sam tudi delaš, da ubežiš Božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne vedoč, da te Božja dobrota vodi k pokori? Toda s svojo trdovratnostjo in z nepokornim srcem si nakopavaš jezo na dan jeze, ko se bo razodela pravična sodba Boga, ki bo povrnil vsakemu po njegovih delih: z večnim življenjem tistim, ki vztrajno v dobrih delih iščejo slave in časti in neminljivosti; z jezo in srdom pa tistim, ki so prepirljivi in se ne uklonijo resnici, vdani pa so krivici. Bridkost in stiska nad dušo vsakega človeka, ki dela húdo, najprej nad Juda, potem nad Grka; slava in čast in mir pa nad vsakega, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka; Bog namreč ne gleda na zunanjo veljavo ljudi.

Ne sodite, da ne boste sojeni, je rekel Jezus. Pavel pove isto s svojimi besedami. Kako meni zvenijo njegove besede? Ali doživljam sebe kot tistega, ki veliko in rad sodi druge? Božja dobrotljivost in potrpežljivost vsakemu izmed nas daje na razpolago čas in prostor, da se počasi preobražamo iz obsojevalcev v usmiljene. Ali se spomnim izkušenj v zadnjem času, ki so mi dale okušati Božjo dobrotljivost in potrpežljivost? Pavel nas opozraja naj Božje potrpežljvosti ne zlorabljamo in ne jemljemo preveč na lahko. Ali se mi zdi Pavlova skrb upravičena? Kaj pa čaka tiste, ki se vsak dan odločajo, da delajo dobro? Kaj pa so posledice hudobije? Usoda obeh je lahko zelo različna in nasprotujoča. Kaj bi ob koncu rekel Bogu?

Četrtek, 17.10.2019, sv. Ignacij Antiohijski, Rim 3,21-30

Oholost je zelo hitra. Ohol sem lahko tudi v imenu Boga. V oholosti sebe postavljam za Boga. Hvala ti, OČka, da si odpuščanje, tvoj edini način maščevanja. Preberem odlomek:

Bratje, zdaj se je brez postave razodela Božja pravičnost, izpričevana s postavo in preroki, Božja pravičnost po veri v Jezusa Kristusa za vse in nad vsemi, kateri verujejo; ni namreč razločka. Zakaj vsi so grešili in so brez Božje slave, opravičenje pa jim daruje njegova milost po odrešitvi, ki je v Kristusu Jezusu. Njega je Bog postavil kot spravo po veri v njegovi krvi, da bi pokazal svojo pravičnost, ker je prizanašal prej storjenim grehom v času Božje potrpežljivosti, da bi pokazal svojo pravičnost v sedanjem času: da je sam pravičen in da opravičuje tistega, ki je iz vere v Jezusa. S čem naj bi se torej ponašali? Z ničemer. Po kakšni postavi? Po postavi del? Ne, po postavi vere. Sklepamo namreč, da se človek opraviči po veri brez del postave. Ali je Bog samo Bog Judov? Ne tudi poganov? Dà, tudi poganov, kajti en sam Bog je.

Vsi smo grešili in smo brez Božje slave. Ali ta opis velja tudi zame? Kako? Dobra novica ali evangelij pa je naslednji: Bog je poskrbel za to nerešljivo stanje in dogajanje vsakega človeškega srca, tudi mojega. Ne tako, da bi nas silil v popolnost, ampak tako, da je poslal svojega Sina, da nas je do konca ljubil in nam pokazal kdo je in kakšen v resnici Bog. Pavel našo resnično identiteto opiše takole: smo ljubljeni grešniki. Za trenutek se umirim in se zavedam, da me Bog v vsakem grehu brezpogojno od znotraj in od zunaj ljubi. Kakšno vlogo ima vera pri Pavlovem opisu načina Božjega delovanja? Ostajam in počivam v podobi ljubljenega grešnika. To sem jaz, to si ti. To smo mi. V kaj me vabi Bog, naš Očka?

Petek, 18.10.2019, sv. Luka, evangelist, 2 Tim 4,10-17

Gospod, verjamem in verujem vate, vsemogočnega in vseusmiljenega Boga Očeta. Preberem odlomek:

Preljubi, Dema me je zapustil, ker je vzljubil ta svet, in je odšel v Solun, Krescent v Galijo, Tit v Dalmacijo. Edini Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, kajti zelo mi je koristen za službo. Tihika pa sem poslal v Efez. Kadar prideš, prinesi plašč, ki sem ga pustil v Troadi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. Kovač Aleksander mi je storil veliko hudega; Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tudi ti se ga varuj; silno se upira našim naukom. Ko sem se prvikrat zagovarjal, mi ni nihče prišel na pomoč, ampak so me vsi zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. Gospod pa mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni dopolnilo oznanjevanje in bi ga slišali vsi narodi.

V današnjem pismu Pavel govori o gostu, svojem oznanjevalskem tovarišu. Ali sem sam že kdaj koga spremljal na negotovem potovanju? Pavel to govori v kontekstu učinkovite obrambe samega sebe. VEdno znova se je branil pred napadi. Kako se branim, če drugi napadejo mojo vero? Pavel veruje, da ga je Bog rešil levu iz žrela. Ali sem sam doživel že kaj podobnega? Kaj si Pavel želi, da bi mu Timotej prinesel? Prosim Boga, za vse kar potebujem za današnje romanje po tem življenju.

Sobota, 19.10., 29. nedelja, 20.10.2019, Rim 4,13.16-18

Po veri, da je v Bogu Očetu v mojem življenju nešteto možnosti za utelešenje te vere, se predam Gospodu in ga prosim, da bi zajemal iz njegovega veselja nad nami. Preberem odlomek:

Bratje, Abrahamu ali njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta, ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Zato »iz vere«, da je »po milosti«, da je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: »Za očeta mnogih narodov sem te postavil« pred njim, kateremu je veroval, pred Bogom, ki oživlja mrtve, in to, kar ne biva, kliče, da biva. Proti upanju je upal in veroval, da postane oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Tako bo s tvojim potomstvom.«

V preteklem tednu smo večinoma brali o Pavlovem pogovoru z novo rimsko krščansko skupnostjo. Za vsemi Pavlovimi besedami se skriva njegova velika želja, da bi vsakega utrdil v veri. Pavel kaže kako Bog sebe razodeva, slavi Božjo potrpežljivost in opisuje Božji usmiljeni odziv na človeško zavračanje in grešnost. Zdi se, da sta za kristjane temeljnega pomena izkušnja vere v Abrahamovega Boga. Enako tudi za Jude in muslimane. Prisluhnimo spodbudi Božjih obljub Abrahamu, očetu mnogih narodov. Danes je misijonska nedelja. Lahko premislim o tem, kakšno vero prenašam na druge? Ali je odvisna od mojih naporov in prizadevanj, ali pa od sprejemanja tega, kar dela naš Očka? Vera je dar, ki ga je potrebno dobro sprejeti, ne zaslužiti. Preprosto jo lahko sprejmemo in iz nje živimo. Ali se lahko Bogu za ta velik dar zahvalim, tukaj in sedaj?

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s