Dnevi med letom – C


Veliki četrtek, 18.4.2019, Jn 13,3-15

Jezus tvoja izročitev prinaša mir vsemu svetu. V brezpogojni ljubezni se vsakomur podarjaš kot zastonjski dar. Naj te sprejmem. Preberem odlomek:

»Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.”

Predstavljam si, da sem prisoten pri zadnji večerji. Gledam Jezusa in ga poslušam. Kaj se pri tem dogaja v mojem srcu? Kaj razmišljam? Kako dojamem njegove besede, da se vrača k Očetu? Gledam ga, kako se opaše in prične umivati noge vsakomur izmed nas, ki smo navzoči v zgodbi življenja. Kaj čutim, ko pride do mene in mi umije noge? Kaj bi mu rad povedal, potem, ko mi je noge ljubeče obrisal?

Veliki petek, 19.4.2019, Jn 19,16-30

Miserere, miserere, miserere, mene krhkega med krhkimi. Preberem odlomek:  

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.«

Danes beremo Jezusov pasijon, da bi v našem srcu spet zasijala resnična podoba brezpogojne Božje ljubezni do slehernega človeka vseh časov. Na začetku branja pasijona lahko prosim Boga za dar globokega sočutja do trpečega Jezusa. Poskušam začutiti težo njegovega križa in muke. Prosim, da bi smel malo hoditi skupaj z njim. Kaj se dogaja v mojem srcu, ko skupaj z Jezusom hodim na Golgoto po križevem potu? Kaj mi Pilatov napis: Jezus Nazarečan, Judovski kralj, pove o Bogu, ki nas rešuje?Jezus je oropan popolnoma vsega, celo obleke, ki so si jo vojaki z žrebom razdelili med seboj.Kaj čutim do Jezusa, ki mu je vse vzeto? Iz ljubezni do vsakega izmed nas bo dal celo svoje življenje. Kaj bi mu rekel v trenutku, ko odhaja v smrt? Ko umira na križu Jezus misli na druge, ne nase. Janeza izroči Mariji in njo vsem nam za mater. Zaveda se, da je vse pismo dopolnjeno. Žejen je. Ponudijo mu žolča mešanega z vinom. Potem, ko ga pokusi izreče: »Dopolnjeno je!« Nato nagne glavo in izroči svojega duha. Gledam Jezusovo obličje medtem ko umira. Kaj bi rekel Bogu ali Mariji? Ali kaj vpliva name vedenje, da je Jezus umrl za vse in tudi zame? Njegovo trpljenje se v danšanjem svetu nadaljuje. Morda lahko prosim Boga za sočutje in globljo ljubezen do ljudi, ki jih Bog tako močno ljubi v Kristusu.

Velika sobota, 20.4.2019 – Molk pričakovanja vsega Stvarstva

Velika noč, 21.4.2019, Rim 6,3-11

Zavedam se sedanjega trenutka. Sem v Bogu skupaj z vsem in vsemi. Ta trenutek nas podarja in izgovarja. Preberem odlomek:

»Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.«  

Jezus je vstal, resnčino je vstal. Aleluja! Celotno življenje in stvarstvo izžareva novo luč. Pavel se bori, da bi z besedami posredoval ta izredni dogodek in upanje, ki nam ga podarja. Vsem, prav vsem. Izpostavi misel, da smo popolnoma zajeti v Kristusov tok življenja iz smrti v življenje. Krščeni smo bili v Jezusa Kristusa. Objeti v dinamiko njegovega življenja. Na veliko noč me Kristus sprašuje kje opažam novo življenje v svojem življenju? Kristusova smrt je dejanje popolne izročitve ljubezni, ki podarja samo sebe. Pravo nasprotje greha. Ali sem tudi sam deležen gibanja Kristusove ljubezni, ki podarja samo sebe? Kaj mora v meni umreti, da bom bolj polno živel v Kristusu? Pavel z nami razdeli upanje, da smo deležni Kristusovega vstajenja. Kaj to upanje pomeni meni in zame? Za trenutek se poskušam vživeti v Marijo Magdaleno in žene, ki hitijo h grobu. Kaj nosijo v svojih srcih ob prihodu do groba? Kako je pristopiti h grobu navsezgodaj in videti, da je kamne od groba odvaljen? Začutim njihovo grozo in začudenje, ko vidijo dva moža v belih oblačilih in slišijo besede: »Zakaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, vstal je!« Ponavljam te besede nekaj časa in se naselim vanje. Kje v svojem življenju lahko najdem živega Gospoda? Kako ga doživljam sedajle? Kaj želi, da bi jaz dojel o jutru vstajenja? Kaj mu želim povedati in kaj želi povedati on meni? Pričevanja žena niso sprejeli, vendar ne vsi. Peter je tekel h grobu. Morda se sprešujem, kakšen vpliv ima na na ljudi moje lastno pričevanje. Na kakšen način si želim svojo vero deliti z drugimi? Na kakšen način me Gospod vabi, naj delim svojo vero z drugimi? Kaj mi pomeni, naj bom Njegova priča v svetu? On je vstal. Prijateljsko se pogovorim z njim o vsem, kar čutim v sebi.

Ponedeljek velikonočne osmine, 22.4.2019, Mt 28,8-15a

Bilo je prav dobro. Vse je dobro, ker Bog brezpogojno ljudi vsakega človeka vseh časov in nas vsak hip in vse življenje snubi, da bi iz tega začeli tudi živeti. Preberem odlomek:

“Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.”

V tem tednu bomo slišali o petih Jezusovih prikazovanjih prijateljem potem, ko so ga videli umreti brutalne smrti. Danes se prikaže dvema ženama: Mariji iz Magdale in še neki Mariji. Srečata ga potem, ko se že oddaljujeta od njegovega groba. Ali si lahko predstavljam njuno doživljanje, ko ju Jezus pozdravi in ju povabi naj se ne bojita, ampak povesta bratom, kje ga bodo videli? Apostolki preplašenih apostolov do današnjega dne. Tudi meni Jezus govori: Ne boj se! Kaj mi ob tem pride na misel? Kako se počutim? Duhovniki in starešine nočejo verjeti novic o Jezusovem vstajenju. Danes imamo to bolezen skoraj večina zahodnih kristjanov. Ali je ta uporna nevera tudi v meni? Ali lahko ta svoj neverni del izročim Očetu po Jezusu Kristusu, Vstalem? Kakšna je razlika med doživljanjem žena in doživljanjem velikih duhovnikov in starešin? VstaliKristus je Jezus, ki je danes in tukaj z vsakim izmed nas, v vsakem izmed nas. Po krstu. Kaj bi mu rekel?

Torek velikonočne osmine, 23.4.2019, Jn 20,11-18

Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo skupaj z Marijo Magdaleno, ki vidi prazen grob in zaupa. Srce ji jasno kaže resnico, Božjo in našo. Preberem odlomek:

“Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«

Marija Magdalena doživlja vso paleto močnih čustev in občutij. Na začetku žaluje za svojim izgubljenim prijateljem. Vsa njena upanja so bila z njegovo smrtjo izgubljena. Ali imam tudi sam podobno izkušnjo? Potem Jezus izreče njeno ime: “Marija!” Takrat ga ona prepozna. Kako se ona tedaj počuti? Nato Jezus stori nekaj značilnega. Ker mu je blizu ji naroči, kaj naj stori. Pošlje jo k njegovim učencem naj jim pove, kaj je videla in slišala. V kaj Jezus kliče mene in kje name računa? Poskušam se vživeti v doživljanja Marije Magdalena. Predstavljam si, da Jezus stoji pred menoj, izreče moje ime in me pošlje. Kaj mu odvrnem?

Sreda velikonočne osmine, 24.4.2019, Lk 24,13-25

Blagoslovljen, Gospod, Bog naših očetov, obiskal si svoje ljudstvo in nas odrešil. Odpočijem si za trenutek v zaupanju in gotovosti Vstalega. Ne glede na vse kar gre narobe na tem svetu in v mojem življenju velja: Gospod nas je obiskal in odrešil. Odrešeni smo. Preberem odlomek:

“Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.”

Učenca na poti v Emavs sta zlomljena, preplašena in na begu. Ali se spomnim kdaj sem bil sam v takšnem stanju? Pridruži se jima tujec. Spodbudi ju, da mu povesta svojo zgodbo in jima pomaga odkriti njen smisel. Sočutno posluša in ju spomni na sveto pismo, ki jima najbolj pomaga. Kaj pa meni najbolj pomaga pri osmišljanju mojega življenja? Opazujem kako se srce in um obeh učencev ob Jezusu popolnoma spremeni. Kako prepoznata, da je ta tujec v resnici Jezus? Kje sem sam v zadnjih dneh doživel vstalega Jezusa? Kaj dela v mojem življenju?

Četrtek velikonočne osmine, 25.4.2019, sv. Marko, evangelist, Lk 24,25-48

Grob je prazen. Ljubezen je močnejša od smrti tudi v mojem srcu, ki ni grob, ampak Božje bivališče ali raj. Iz otroške nedolžnosti, ne ranjenosti, preko vseh ran postajam čistega srca, ko sprejemam njegovo brezpogojno ljubezen do sebe in slehernega človeka, ki ga srečam v življenju. Preberem odlomek:

“Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha. Ko so pa o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se ter se prestrašili in so mislili, da vidijo duha. Rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel. Rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in vstati tretji dan od mrtvih in v njegovem imenu oznaniti pokoro ter odpuščanje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči.«

Učenci so prestrašeni in dvomijo. Ne morejo verjeti. Streh je močno slepilo. Zato se jim Jezus najprej prikaže. Kje jaz najbolj potrebujem mir vstalega Kristusa v svojem življenju? Učenci ne morejo verjeti nečesa, kar popolnoma presega njihovo izkušnjo. Pa tudi našo. Ni v naši naravi, da bi nekdo, ki je umrl, vstal od mrtvih, govoril in jedel. Nič čudnega, da ne morejo verjeti! Kako pa jaz doživljam vse to, če si pošteno priznam? Postavim se v kožo enega od navzočih učencev. Kaj se dogaja v meni, ko skupaj z drugimi poslušam vstalega Jezusa? Tudi meni pravi: Vi ste priče teh reči! Kako se odzivam na njegove besede?

Petek velikonočne osmine, 26.4.2019, Jn 21,1-14

Hvala ti, Gospod, za tvoje vstajenje, za tvoje brezpogojno odpuščanje. Odpri moje srce, da sprejmem tvojo brezpogojno ljubezen in da me spremeni. Preberem odlomek:

“Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem ob Tiberijskem morju. Prikazal se je pa tako: Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Rečejo mu: »Gremo še mi s teboj.« Šli so torej in stopili v čoln, ali tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že danilo, je stal Jezus na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. « Vrgli so torej in že je niso mogli izvleči zaradi obilice rib. Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej rekel Petru: »Gospod je!« Ko je tedaj Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se je vrgel v morje. Drugi učenci so pa vlekli mrežo z ribami in pripluli s čolnom, niso bili namreč daleč od zemlje, ampak le kakih dvesto komolcev. Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico pripravljeno in ribo na njej in kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih zdaj ujeli.« Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim veli: »Pridite jest.« In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Kajti vedeli so, da je Gospod. Jezus torej gre in vzame kruh ter jim ga da; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da se je Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih.”

Verjetno sem tudi sam že doživel, da sem trdno delal, potem pa se mi je zdelo, da je bilo vse zaman, da sem izgubljal čas. Kdaj sem se nazadnje tako počutil? Sredi takšne turobnosti se pojavi tujec, poln dobrih nasvetov. Kako bi se jaz odzval na njegove predloge? Pošteno. Učenci tujca ubogajo in zato prepoznajo Jezusa. Tako so vzhičeni, da se Peter vrže v vodo, da bi bil čim prej z njim. Ali sem že doživel vzhičenost nenadnega prepoznavanja in zavedanja navzočnosti vstalega Jezusa v svojem življenju? Kaj je učencem pomagalo, da so prepoznali tujca na obali? Odlomek govori tudi o učencu, ki ga je Jezus ljubil. Ali ta opis velja tudi zame? Ali mu lahko kot tisti, ki ga Jezus ljubi, povem kaj iz svojega srca?

Sobota velikonočne osmine, 27.4.2019, 2. velikonočna – Bela nedelja Božjega usmiljenja, 28.4.2019, Jn 20,19-31

Verujem v brezpogojno ljubečega Boga Očeta, Očka, stvarnika nebes in zemlje. Ali te besede lahko danes vzamem za svoje? Ali lahko na začetku te molitve izrazim svojo vero v našega nebeškega Očeta? Preberem odlomek:

“Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.”

Vstajenje je osrednji nosilec naše krščanske vere. In vendar je zelo težko. Postavlja nam kopico razumskih, morda tudi teoloških, ovir. Tudi naša fantazija odpove, ko si poskušamo predstavljati Jezusovo vstajenje. V preteklem tednu smo zrli prizore po vstajenju. Kako se jaz odzivam nanje? Katere težave me napadajo? Kako se z njimi soočam? Ali mi kaj pomaga, če se tudi sam postavim v dogodek in si predstavljam dogajanje kot eden izmed navzočih? Ali se je tekom tega tedna moje doživljanje kaj spreminjalo? Ali sem bolj domač ali še manj domač z vstajenjem? Ali sem bolj ali manj pripravljen govoriti o vstajenju? V evangeliju smo brali kako je na vstajenje najprej reagiral apostol Tomaž. Hotel je imeti dokaze. Običajen človeški odziv, ko slišimo nekaj izrednega in neobičajnega, nepričakovanega in težko verjetnega. Želimo se prepričati sami. Nočemo računati na pričevanja drugih. Če bi bil Tomaž in ne bi videl, ampak bi mi o vstajenju pripovedovali le drugi, kako bi se odzval? Enako ali drugače kakor Tomaž? Kaj bi rekel? Tomažu Jezus nič ne očita, niti ga ne obsoja zaradi njegovih dvomov, ampak mu ponudi dokaze, ki jih je hotel imeti. Kako jaz doživljam Jezusov odziv na Tomaževe dvome? Poskušam se vživeti v Tomaža in poslušam Jezusove besede namenjene meni: “Položi svoj prst semkaj in ne bodi neveren, ampak veren!” Kaj bi rad rekel Jezusu, ki je šel skozi vse to, da bi imel tudi jaz življenja v izobilju?

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s