6. BOŽJI


http://www.youtube.com/watch?v=8Ke_gcBR5Do

Zanima me skrivnost človeka sredi tega ogromnega vesolja. Majhen v primerjavi z vsem, a v sebi nosi neskončno Vesolje. Ali ni nepojmljivo, da smo rojeni prav v tem času in ne pred petsto ali več leti? Ali ni občudovanja vredno, da naše telo, ki je največji čudež, deluje dokler ne dozori za nesmrtnost? Bog nas je našel v Kristusu, sedaj pa vsakega posebej potrpežljivo osvaja. Lovi korak z nami, s teboj in menoj. Imava pa res srečo. Lepota, ki odrešuje svet, se ne pusti kar tako odgnati.

Od decembra 2002 do septembra 2016 sem delal na Poljanah v Ljubljani, pod gradom. Lepo je, mirno in domače. Kot majhen otrok sem pa najprej gledal Kamniške planine. Tistega leta, ko so mamo peljali v Ljubljano, da rodi mene se je ravno začenjal Drugi Vatikanski cerkveni zbor. Povila me je točno tam, kjer sem kot odrasel štirinajst let delal in živel. V bivši porodni sobi je sedaj kapela Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, ki niso imeli enake sreče kot jaz. Ostal sem živ. Prav nekaj posebnega je maševati na prostoru, kjer si zapustil materino telo in vstopil v skrivnost Življenja.

Že kot otrok sem se navduševal nad branjem knjig. Odkar pomnim. Kot smrkavec sem bral Antona Trstenjaka in Črne bukve, seveda poleg Winetuja in Pod svobodnim soncem. Na strojni tehnični srednji šoli se mi je odprl svet vrstnikov, ki hrepenijo in iščejo Srečo, tako kot sem jo iskal sam. To nas je močno povezalo. Še danes smo povezani. Skupaj smo odkrivali Kristusa in njegovo vabilo, da bi bili ljudje po Božji podobi. Takrat še nismo razumeli, da je za to potrebno iti skozi ognje različnih preizkušenj in težav… Kakor mati Terezija iz Kalkute, ki je rekla, da nikdar ne hodi okrog sama, ampak vedno z Jezusom. Nisem mogel pozabiti. “To bi pa tudi jaz rad,” me je mislilo.

Stična, Taize in Lurd, pa hribi in neskončno zvezdnato nebo, ko smo ležali na tleh in se držali za roke. Druženje. Odkrivanje globokih hrepenenj in medsebojne privlačnosti. Kam zastaviti svoje življenje? Za kaj je vredno živeti? Nekateri smo začutili željo po hoji za njim v redovniškem poklicu. Pot se je počasi prečiščevala. Služenje v JNA je bila dobra iniciacija. Ni jim uspelo, da bi me zlomili, ravno nasprotno.

Kako neverjetno je v navajenosti na strojniško govorico prvič poslušati filozofsko govorico kozmologije in ontologije. Kakor da se učiš kitajščine. Pa te vseeno potegne vase. Iskanje Resnice. Dokler ne začneš slutiti, da Ona išče tebe in da se moraš pustiti najti. Kako dolga in bogata je zgodovina človeškega iskanja, čudenja in odkrivanja Dobrote v katere skrivnost smo povabljeni. Kot majhen prašek se počutiš sredi dolge vrste iskalcev, ki jim srce gori ob srečanju z Življenjem.

Srečaš sorodno dušo izpred petsto let: Ignacij iz Lojole. Prevzame te njegovo hrepenenje, da bi v vseh stvareh iskal, najdeval in ljubil Začetnika Življenja.  Počasi te osvoji. Tvoj pogled se začne spreminjati. Usmeri te h Kristusu. V njem, po njem in zanj je vse. To odkrivaš med brati, ki jih žene ista žeja, sredi krhkosti in moči, ki ni naša. Njegova je. Lojolski romar je samega sebe doživljal kot veliko oviro za Božje delovanje. V tem sva si zelo podobna.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s