Po Malawiju in Zambiji


V ponedeljek, 31.8.2015 ob 5h zjutraj, sva se z Ivanom Brescianijem, provincialom slovenskih jezuitov, odpravila na obisk sobratov jezuitov v Malawiju in Zambiji. Na letališče Jožeta Pučnika naju je zapeljal p. David Bresciani, provincialov brat. Tam smo se dobili s p. Stankotom Rozmanom, ki je končal sobotno leto. Pripeljala ga je sestra skupaj z možem. Vsakomur je prinesla hruško in dva sendviča z govedino. Odlično.

V Lilongwe, glavno mesto Malawija, smo prileteli v torek, 1.9. ob 12.35 po našem času. Takoj ko smo stopili z letala smo morali stati v vrsti na soncu in čakati na avtobus. Star in z zelo ozkimi sedeži, zgolj z enimi ozkimi vrati pri šoferju. Počasi smo se stlačili gor in potem počasi dol. Ko smo vstopali v stavbo letališča so nam merili temperaturo z nekakšno pištolo in to kar s čela. Rekli so, da zaradi ebole. Dokler niso šli skozi vsi domači potniki se vrsta ni nikamor premaknila. Potem so se z večjo hitrostjo lotili tujcev. Na vrsto je prišel slavni postopek čakanja in aplikacije za vizo. Z Berlina smo od Malawijske ambasade dobili potrdila, da nam jo bodo dali na meji. Štirje mladi fantje v uniformah so nas počasi obdelovali in čečkali paprije in račune. Večkratna viza za enega 150 dolarjev. Potem ko smo izpolnili formularje in dobili vizo smo morali še enkrat do kontrole potnih listov, kjer nam je mlada dama v uniformi vzela vse prstne odtise in fotografijo. Ko smo vse to opravili je bila ura skoraj tri popoldne. Nobenega potnika ni bilo več na letališču, le mi trije. Stankotu so zapravili en kovček, ki ni prišel z letalom do Lilongwe. Spet je bilo treba izpolnjevati formular. Končno smo prišli do Lojzeta, ki nas je z nasmehom sprejel in odpeljal z velikim Toyota džipom v Kasungu – 130 km proti severu. Kasungu je hrib, kakih petsto metrov visok.Ob poti so male hišice iz opeke, ki jo delajo sami. Krite s valovitkami ali s slamo. Restavracije in banke so vse drugačnee, kot bi zahodnjak pričakoval. Če prideš iz takega na zahod si res šokiran od bogatije in razkošja, hkrati pa te pri nas prizadenejo slabi človeški odnosi, ki pa so tu živi in nenehniNahajamo se na višini 1000 m nad morjem. Zaradi tega je potrebno dlje spati, da dobiš več kisika, je rekel Lojze Podgrajšek. Prvo noč smo se zato kar dobro naspali. Sobica je preprosta, a z vsem bistvenim.

Sreda 2.9. 2015

Zjutraj ob 7h smo najprej skupaj obhajali sv. mašo. Vodil je Ivan po magnifikatu. Stanko je prosil za svoje novo postanstvo in da bi lahko izročil staro. Po kosilu sem ga bolj razumel in tudi njegovo prošnjo.

Dopoldne smo si ogledali župnijo sv. Jožefa. Velika cerkev za 1200 ljudi, narejena kot lahki amfiteater. Klopi v treh širokih vrstah. Nad oltarjem črna zadnja večerja in na levi sveta družina. Pri prezbiteriju na obeh straheh vrata ven in nad njimi prva in zadnja postaja križevega pota kot freska povečana nad vrati. Se mi je dopadlo. Deluje mi malce temno, ampak lepo. Zadaj je na eni strani učilnica. Nad izhodnimi vrati pa freske vseh svetnikov, po katerih imajo v fari imena podružnice.

Opazovati Afričane je nekaj posebnega. Vsi so zelo prijazni in ti roko podajo tako, da z drugo pod komolcem držijo to, ki ti jo podajo. Prvi stik je res ljubezniv in prijazen. Zanimivo pa bi bilo videti kaj se skriva zadaj in kaj v resnici mislijo in kaj bodo storili. Tega se seveda ne vidiš. To doživiš sčasoma. Ogromnokrat je izrečena beseda ZICOMO.

Pod župnijo so vrtovi, ki sta jih nasadila Tomaž in Mari Porenta. Gojijo samo zeljnate glave, nekaj ohrovta, nekaj solatke in paradižnika. Vse ostalo je zanemarjeno. Pod streho gnijejo in se sušijo različne sadike v plastičnih vrečkah. Res se čudim kako, da v teh ljudeh ni ustvarjalnosti, da bi pospravili in urejali okolje v katerem so.

Po obisku župnije sv. Jožefa smo jo mahnili v osnovno šolo sv. Jožefa delavca, kjer nas je ravnatelj peljal okrog učilnic in hiš za učitelje. V osmih stavbah imajo 16 razredov in s tem 840 učencev po šestedset v enem prostoru. Hišice za učitelje so lepe in ravnatelj ima največjo.

Za kosilo smo jedli poleg koruzne kaše še pikantno zelenjavno juho na osnovi paradižnika, makarončke in piščančje meso. Prvič sem jedel tudi papaja. Raste jim na vrtu in obrodi vse leto. Ivanu je še posebej všeč.

Po kosilu smo jo s Stankotom mahnili še na tri postojanke, ki jih je sezidal. Tri cerkve in ena šola, ki pa jo brez njega niso dokončali. Neverjetno, da ne vidijo dela in pustijo, da propada. Tega pa res ne dojamem. Danes smo šli pred kosilom na črpalko po bencin, kupiti kupončke za Airtel mobi. Nek domačin je pripeljal z avtom odprl hladilnik, vzel ven vodo in šel plačat v notranjost. Hladilnik je pustil lepo odprt. Ko je prišel ven se je vsedel v avto in se odpeljal. Gledal sem ga, če bo zaprl hladilnik. Ni ga. Mimo je šel uslužbenec črpalke. Pa mislite, da je zaprl hladilnik. Ni ga.

Popoldne smo jo najprej mahnili v Kamphulu – kjer je Stanko skupaj z vaščani postavil cerkev sv. Duha. Pričakal nas je 62 letni katehist Bartolomej, s priimkom, ki si ga nisem zapomnil. Mož osmih otrok in devetih vnukov. Katehist uči verouk, vodi besedno bogoslužje ob nedeljah, pridiga in tudi pokopava. Pogrebov je veliko, saj ima vsak tretji prebivalec aids. Ta bolezen je stigmatizirana in o njej ne govorijo. Npr. Bartolomej je pripovedoval o možu, ki je tri dni samo pil in od tega umrl, pa je bil pomemben mož v župniji. Stanko je kasneje razložil, da je imel verjetno aids in si je zato pomagal s pijačo, da je prej umrl. Prav ko smo prišli so se zbrali pod drevesom zunaj tudi pevci, ki so imeli vaje. Prinesli so lepo skoraj novo klavinovo, akumulator, ogromne zvočnike in ojačevalec ter si pod drevesom naredili učilnico za vaje. Pojejo res lepo in z močjo. Zraven pa se lepo zibajo. Vse smo pozdravili in jih pohvalili. Stankota so vsi pogrešali in so ga čakali, da se vrne. Katehist je dejal, da delajo opeko in čakajo Stankota, da bi zgradil dvorano za srečanja in verouk. V cerkvi, ki je lepa in v obliki križa, ni bilo kaj dosti klopi. Stanko jih je naročil in plačal. Pravi da so narejene, a jih niso pripeljali. Spet nekaj težko razumljivega za mojo pamet. Ko sem hodil za njimi sem se poskušal vživeti v njihov način življenja. Brez službe, ves dan doma. Edino delo je polje in koruza. Čez dan pa posedajo in se pogovarjajo, kaj pojejo in se seveda ljubijo. Ko pride voda odnese mnogo stvari in tudi oni živijo v glini – blatu. Kaj bi se trudil in ravnal zemljo, če bo čez nekaj mesecev voda vse razrila. Kaj bi se trudil in urejal okolico, če bo voda vse pokvarila in počistila. Le okrog župnijske cerkve, kjer imajo glavno besedo jezuiti je lepo urejeno. Povsod drugod, kjer urejejajo sami je revščina in nered. Pa dovolj modrovanja. Od tam smo jo skupaj s katehistom in še dvema s mahnili v naslednjo vas Tondolo, kjer je Stanko zgradil cerkev Kristusa Kralja z brezijansko Marijo na zadnji steni nad vhodom. Ob njej smo se slikali. Ivan se je igral z otroci, ki so se nabrali okrog njega in se ves čas belo smejali, on pa jih je snemal. Tudi tu so imeli pevsko vajo kar za cerkvijo. Šli smo jih pozdravit, poslušali lepo pesem in jih pohvalili. Res lepo pojejo.

Malo naprej je Stanko zgradil še eno šolo, ki pa je sami niso dokončali in pravi, da bo ta nedokončan del neurje uničilo, čeprav ima streho. Ob pol šestih je šlo sonce že navzdol in je IMG_2045postalo čudovito rdeče. Ivan ga je slikal. Odpravili smo se proti domu v Kasungu – 37 km nazaj. Pozabil sem povedati, da smo na poti do teh cerkva povozili psa. Če bi zavili, bi se naš džip prevrnil. To me je Stanko poučil. Že v temi smo šli pogledat tudi Cerkev sv. Jožefa – zunaj Kasungu. Kjer so nas pozdravile mladenke, ki so sedele pred njo. Stankota je prišel pozdravit tudi nek starešina.

Nocoj smo z večerjo končali 19.15. Ker v najini hišici ni bilo toka, sva se vrnila v matično hišo in piševa ter prenašava slike. Tudi nekaj e-pošte se da potegniti dol, čeprav zelo počasi vleče.

Četrtek, 3.9. 2015.

Drugi dan v Kasungu, kjer so pred dvajsetimi leti začeli. Pokojni Jože Grošelj je gradil jezuitsko hišo in župnijsko cerkev, za njim pa sta prišla Stanko Rozman in Lojze Podgrajšek, ki je sedaj predstojnik skupnosti. Možje so res delavni in si prizadevajo za obči napredek Malawijcev. Župnija sv. Jožefa je krasna. Tam smo danes zjutraj ob 6.15 imeli mašo. Vodil je Stanko v čičeva jeziku. Midva sva somaševala in še dva pridna in mirna ministranta. Otroci so tu umirjeni in ubogljivi – naravni in res živi. Ni vse podivjano in nemrino, kakor pri nas. Ob koncu maše naju je Stanko predstavil in povabil Ivana, da je pozdravil kakih 60 vernikov. Več moških kakor žensk. Oni vstanejo takoj, ko se zdani, ob 5.00. Zvečer ob 18h je že trda tema. Po maši je čakala zunaj skupnost pastoralnega centra Maria Goretti. Pozdravili so Stankota in on njih.


Po vrnitvi smo skupaj zajtrkovali. Lojze Podgrajšek nam je nato razkazal srednjo šolo Loyola, ki so jo pod njegovim vodstvom začeli graditi pred šestimi leti. P. Rozman je najprej devet mesecev zidal dva metra visoko in ometano obzidje iz opeke. Šele potem so lahko začeli z deli znotraj 60 hektarov velike površine, ki se nahaja na drugi strani potoka in je sedaj s cesto povezana z osnovno šolo. Pri osnovnišoli zidajo še enajst hiš za učitelje. Srednješolski kompleks je res lepo urejen. Nasproti vhoda je dvorana za 600 ali več učencev in razne prireditve. Levo so v obliki pravokotnika zgrajene učilnice, ki so za deževno obdobje na sredi povezane s pokritim prehodom. Na eni strani bo internat za dekleta, na drugi pa za fante. Spijo po pogradih – okrog 300 postelj. Vsaka ima tudi svojo omarico, zunaj so korita za pranje, znotraj pa stranišča in tuši. Res lepo in kvalitetno. Videli smo tudi kuhinjo, ki ima dve veliki jedilnici. Zgradili so veliko hladilnico in zmrzovalnik za hrano. V kampusu so še skladišče za hrano in druge stvari, veliki rezervarji za vodo, ki so obdani z najvišjim zidom. Njihova lastna vrtina je vse te rezervarje napolnila v osmih urah. 30 tisoč litrov vode. Poleg tega imajo tudi z žico obdan transformator in dizelski agregat s 30.000 ampersko močjo s 1000 literskim rezervarjem nafte. Lojze bo iz Amerike dobil tudi sončne celice za elektrarno. Iz slik se lahko vidi lepa ureditev. Zgrajene so tudi že štiri hiše za direktorja, ravnatelja, kuharja in matrono v študentskem domu. Drugi teden v septembru so šolo odprli in sprejeli v prvi razred 150 dijakov.

Šolo smo si ogledovali dve uri. Ob 10h smo prišli domov in se umaknili v senco. Izkoristil sem za pisanje potopisa. Tu je v sušnem obdobju od aprila do sredine oktobra ogromno kakor zemlja rdećega prahu. V šoli je seveda vse lepo urejeno in zalivajo, da bo teren prerasla trava. K temu bo gotovo pripomoglo deževno obdobje od sredine oktobra do konca marca. Lojze pravi, da bo vztrajal do konca dograditve šole. Vodi jo domačin Simon, ki je v ameriki doktoriral iz filozofije in že učil. Pravi, da je strog in bo disciplina huda. Pri šoli pomaga še bogoslovec Majamico (Božja slava), ki bo šel študirat filozofijo v Anglijo. V skupnosti je tudi zambijski novomašnik Ken, ki tudi deluje v novi srednji šoli. Bravo Lojze, veliko delo si opravil.

Po kosilu smo šli v Mankaka ali Senjere, kjer je cerkev sv. Marka in bolnišnica ter šola. Vse je s pomočjo domačinov zgradil Stanko. Tam sem videl najlepše obdelan vrt v Malawiju. Brez najmanjšega plevelčka, krasna zelenjava in vse lepo zalito in urejeno. Bolnišnico vodi Patrik, ki ima 35 km stran kmetijo, kamor gre za vikend, čez teden pa je tu namesto zdravnika. Pritoževal se je, da nima zdravil in da jim primanjkuje denarja za štipendije. Ravnatelj šole ima sam štiri otroke, ki ne morejo iti v srednjo šolo, ker nima denarja, da bi jim plačal. Otroci so spet zapeli in Stanko je z njimi zmolil. Ivan jih je nagovoril, prevajal pa je ravnatelj šole. Provincial se je navdušil, da bo prosil draveljske družine, da posvojijo kakšnega dijaka.

Simon, ravnatelj nove srednje šole ali jezutske gimnazije, malawijec, je že dvakrat poudaril, da smo Slovenci veliko prispevali, da je nastala nova srednja šola.

Po tistem smo šli v karmeličanski samostan, kjer sta dva redovnika. Javier je Španec iz Javiera star okrog 71 let. Govoril je eno uro. Kadi, drugače pa je zdrav in pravi, da bo živel do devetdesetega saj je še pri močeh. Razlagal je, da so karmeličani tu hoteli imeti samostan za molitev, potem so počasi začeli prihajati od drugod, da bi z njimi molili in tako je nastalo središče za duhovne vaje. Poleg njega je še afriški karmeličan, ki pa ga nismo videli. Imajo šest hiš, 12 sob za Dv. Poleg je še hiša kuharja in hišnika. Na posestvu je tudi hlev za goveda, za katere skrbijo delavci iz bližnje vasi. Lep kraj. Španec je povedal tudi lingvistični »vic«. Španski in francoski bogoslovec sedita na španskih stopnicavh v Rimu, kar prideta mimo dve dekleti v mini krilih. Ena se spotakne in pade tako nerodno, da se je videlo hlačke. Francoz pravi: »Se la vi« (zapisano fonetično). Španec hitro doda: »Jaz sem jih tudi videl.«

Pri večerji smo bili vsi. Lojze je razlagal kako se bori za finance in za tisoč podrobnosti preden je nastal srednješolski center, ki bo imel poleg tega še vsaj dvajset hiš za učitelje. Prav danes so pripeljali iz Lilongwe nov 34 sedežni avtobus mitchubishi z napisom Loyola Jesuit secondary school.

Petek, 4.9.2015

Maša ob 7h v kapeli skupnosti. Zgradil jo je p. Jože Grošelj iz Buča, katerega zanimiva knjiga je izšla pred tremi leti pri založbi Družina.

Po zajtrku smo jo mahnili v smeri Gogo, hribček, kakih 50metrov nad ravnino (na višini 1000m). Gogo pomeni stari človek (moški ali ženska). Od daleč ima hrib podobo starega človeka, ki leži na eni strani. Malo naprej je narodni park Kasungu. Vozili smo se samo 65 km pa smo porabili več kot tri ure. Po takšni cesti se še nisem vozil. Od rukanja in premetavanja me je začela boleti glava. Na pol poti smo se ustavili v Kaziwi, kjer je Stanko skupaj z župnijsko ekipo zgradil krasno in veliko cerkev posvečeno sv. Ignaciju (Ignatius wayera). Sprejem je bil neverjeten. V desetih minutah se je zbralo več sto ljudi. Otrok kot listja in trave. Sprejeli so nas s petjem. Potem je sledil uvod katehista, ki nas je predstavljal in potem dal besedo še voditelju župnije (laiku – imenovanemu chairman). Potem jih je na kratko in z nasmehom pozdravil Ivan. Zdelo se mi je, da je ganjen. Prosil jih je, da so še eno zapeli. S kakšno močjo in ognjem in vse v ritmu in zibanju. Od najmanjšega do največjega. Otroci sedijo v klopeh drug ob drugem, ves čas so pozorni na tistega, ki je spredaj. Nobenga prerivanja in brcanja in drugih neumnosti. Ne moreš verjeti, kako so pozorni. Ko jih pozdraviš te gledajo v oči. Kakšno veselje, ko jim daš roko in se te potem dotikajo in smejijo, smejijo. To je najmočnejše doživetje današnjega dne: lepota in drugačnost otrok, ki jim oči in zobje žarijo, kljub temu, da živijo v revščini, sredi prahu in v slamnatih kočah. Imajo najnujnejše in znajo biti skupaj. Vsi so polni dejstva, da jih imajo radi. Ubogajo na prvo besedo. Prav navdušen sem. Neverjetno, kakšno lepoto in veselje so pustili v mojem srcu. Veselil sem se z njimi kot otrok. Kot da mi je Bog dal začutiti, kaj je imel v mislih Jezus z besedami: »Če ne postanete kakor otroci…«

Potem smo »odjahali« še dvajset kilometrov naprej v vasico pod vznožjem hribčka Gogo. Tudi tam so nas pričakali s petjem. Otrok se je hitro nabralo in spet sva imela z Ivanom veselje smejanja in mahanja otrokom. Postopek sprejema je bil enak. Pozdrav in govorčki. Stanko na koncu vedno zmoli z njimi v čičeva in jim da blagoslov.

Videl sem, da je zanje kakor oče. Navdušila me je njegova očetovska drža. Če se mu zdi njihov predlog boljši, ga sprejme. Predvsem pa si vzame čas, da je z njimi in jih posluša, sedi in kaj pove, vpraša. Doživel sem ponižno držo sobrata, ki je tudi odločen in zahteven, ni pa gospodovalen. Res ga imajo radi. Po srečanju v cerkvi, ki ni ometana in nima vrat – je še nedokončana, smo se odpravili k poglavarju vasi. Sprejel nas je v dnevni sobi. Potem pa je mrknil in ukazal pripravo kosila. Med tem smo se mi peš odpravili do šole, ki so jo gradili pod Stankotovim vodstvom in finančno podporo. Mimo šole smo se v desetih minutah povzpeli na hrib Gogo. Na vrhu je bil razgled na vse strani. Med velikimi okroglimi skalami je bila skupina črnih protestantov, ki so brali sveto pismo in se učili moliti. Šli smo malo naprej in tudi sami pod vodstvom Stankota zmolili v domačem jeziku. Pihal je veter. Podnebje je bilo nekoliko sivo oblačno. Ker ni bilo vlage se je dalo zlahka zdržati vročino in hojo. Po vrnitvi smo še sedli v krog pred hišo poglavarja in se pogovarjali. Midva sva spraševala njih in oni naju. Zanimalo jih je koliko imava vsak bratov in sester in iz katerega kraja v Sloveniji sva. Midva pa sva spraševala o zgodovini kraja in o poglavarjevi družini. Ima 12 otrok. Najmanjši bo šel v drugi razred. Šolski sistem je osemletka in potem srednja šola. Pri srečanju so bili tudi učitelji in učiteljice. Čez pol smo bili deležni klasičnega kosila v dnevni sobi. Usedli smo se v njihove fotelje. Poglavarja ni bilo zraven, bila sta le katehist in chairman, ki sta se pripeljala z nami iz cerkve v Kiziwi. Med tem, ko smo jedli, so po poglavarjevem naročilu v avto naložili zvezanega kozla, darilo za Stankota. Vedo, da je prestavljen v Zambijo in da ga ne bo več nazaj, pa se hkrati delajo kakor, da jim bo on pomagal dokončati cerkev. Domačini ga imajo za svojega.

Proti domu smo se peljali skupaj z zvezanim kozlom, ki je na glas jokal in se polulal in pokakal. Vonjave so bile kozlovske.

Nazaj grede smo se ustavili spet v Kaziwi pri sv. Ignaciju. Katehist nas je povabil na večerjo. Hrana je bila ista kakor prej v Gogo: kuhan riž, kuhana korzuna polenta (bela), pečen piščanec, kuhana zelenjava (grenka). Za pijačo so nam ponudili fanto in cocacolo. Jedli smo skupaj z vplivnimi možmi. Prišla je tudi žena. Ob slovesu smo se spet pozdravljali z navdušenimi otroki. Ko jim daš roko priletijo vsi, se smejijo in se te dotikajo kot devetega čuda. So srečni in izžarevajo neverjetno veselje.

To me je zopet zadelo. V globini. Odprlo. Dobil sem željo po molitvi in zahvaljevanju. Bogu hvala za to lepoto, ki jo je položil v človeka in izžareva iz otrok, ki jih še ni nihče pokvaril in zagrenil s potrošništvom in pritiski okolja.

Pri vračanju je bila naslednja postaja v naselbini Kayesa, kjer smo obiskali katehista z družino. Stanko je tega fanta, skupaj z ženo in otroci poslal na triletni študij za katehete, ki se vrši 90 km nižje od Lilongwe. Fantova hvaležnost je velika. Najprej nam je pokazal cerkev sv. Luka, ki je od do sedaj videnih najtemnjejša. Naredili so jo sami. Imajo narejene že temelje za novo cerkev, blizu nje pa gradijo tudi hišo za kateheta. Stanko je povedal, da so cerkev naredili preširoko in bo težko montirati streho in strešno konstrukcijo. Tudi za hišo je dejal, da so jo postavli preblizu cerkve in kuhinjo (ki je zunaj) naredili na napačni strani (gospodinja bo namreč izpostavljena vetru). To jim je tudi povedal. Po ogledu smo odšli v katehetovo hišo in spet je sledil obed z natanko isto vsebino hrane, kot prej. Seveda smo vljudno pojedli. Po dolgem času sem vse tri obroke jedel z roko. Všeč mi je, kako jim je Stanko blizu in kako ga upoštevajo. Možakar res živi za dobro ljudi in jim ogromno pomaga. Pod njegovim vodstvom so oživili in zgradili 300 vodnjakov, 12 cerkva in nekaj šol. Vedno dela skupaj z ljudmi. Kar oni zberejo potem on podvoji iz darov, ki jih dobi za misijone. Ljudje se zavedajo, da je to, kar so zgradili njihovo.

Spraševal sem se zakaj stvari ne popravljajo in ne obnavljajo. Zdi se mi, da so tako močno usmerjeni v odnose in stike, da se jim te stvari ne zdijo tako pomembne in se z njimi ne ukvarjajo, dokler ni res nujno.

Odšli smo v temi. Skupaj s kozlom in petelinom smo ob 19h srečno prispeli v jezuitsko skupnost. Bogu hvala za današnji dan. Še posebej za to neverjetno življenje, ki žari iz otrok in za odprtost za pogovor, ki ga kažejo odrasli. Vzamejo si čas in so skupaj. Ali ni v tem glavni dar življenja, lepota, ki smo jo mi potrošniški zahodnjaki že zdavnaj izgubili? Ker se poskušamo sami odrešiti nam življenje uhaja iz rok. Več stvari imamo, manj življenja živimo. Bolj smo bogati stvari, bolj smo mrtvi stikov in veselja do življenja. Potrjuje se dejstvo: med reveži je doma resnično veselje do življenja in tudi življenjska moč. Njihov zaklad niso stvari, ampak otroci in medsebojni odnosi. Tako se mi zdi. Seveda niso popolni in idealni, ampak vsaj živi so. Prav to pa se mi zdi, da mi opulentno in bolestno bogati zahodnjaki nismo več. Mi smo mrtvi in pred smrtjo iluzorno bežimo v še več posedovati, še več požreti, še več obvladovati. V tem je smrt in suženjstvo, nesreča in nesmisel življenja. Bog se nas usmili.

Sobota 5.9.2015

Smer Kusungu national Park

Ko sem se zbudil sem prebral berila bogoslužnega branja. Drugo je bl. Terezije iz Kalkute – njeno zadnje pismo sestram. Dotaknilo se me je: delati za Jezusa po Mariji, ljubiti ga v molitvi, sestrah in ubogih, živeti iz njegove ljubezni. Spomnil sem se mladosti, ko je mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano in smo jo šli srednješolci poslušat in gledat. Rekla je: »Nikdar nisem sama, vedno hodim z Jezusom.« Vse je živela zanj. To je cilj kristjana.

Po zajtrku smo se odpeljali proti narodnemu parku Kasungu v kraj Lifupa.

Na poti smo se ustavili v vasici, kjer so s Stankotovo pomočjo zgradili čudovito cerkvico posvečeno Mali Tereziji. Spet se je nabrala velika gruča otrok, ki nam je skupaj z nekaj ženami zapela tri pesmi. Sledil je klasični postopek: prišel je katehist, ki je pozdravil nas tri, potem je spregovoril še Ivan in jih prosil za pesem. Stanko jih je povabil k molitvi in skupaj smo zmolili očenaš, zdravamarijo, čast bodi in nekaj vzklikov litanij. Potem smo počasi odhajali iz cerkve otroci pa so na vso moč prepevali. Kako imajo radi Stankota. Kot njihov oče je. Vsi vedo, da odhaja nazaj v Nangomo – Zambija, pa nihče ni upal tega niti omeniti.

Naslednja postaja je bila tik pred parkom, ko smo bili že izredno dobro prerukani od slabe ceste. Ustavili smo se v vasici Linyangwa, kjer so zgradili cerkev do višine oken. Posvečena bo sv. Stanislavu. Katehist nas je povabil v svojo hišo. Popili smo sprite, cocacolo ali fanto in se dogovorili za pomoč. Stanko res zna in ne dolgovezi. Vedno jih posluša. Za slovo smo dobili črno kokoš z zvezanimi nogami.

Končno smo prispeli v Narodni naravni park Kasungu. Na vhodu v park nas je pričakal uniformiran paznik – vratar. S Stankotom sta se pogovorila. Bil je katoličan in nas je spustil noter zastonj, ker smo šli obiskat krščansko katoliško skupnost, ki biva znotraj. Po 18ih kilometrih smo prišli do vasice, kjer smo si pogledali šolo. Končna točka ob jezeru se imenuje Lifupa Lodge in je urejena za turiste. Cene so zasoljene. Pred bungalovi je veliko napajališču za divje živali. Tam nas je sprejel drug randžer, voditelj krščanske skupnosti v tem predelu. Videli smo ga, kako je vodil tri turiste okrog jezera. Na rami je nosil ameriško brzostrelko. Mi pa smo se usedli v nekak tropski bar in opazovali povodne konje in antilope. Naročili smo kosilo: piščanec ali govedina in pomfri. Na to smo čakali dve uri. Ob prihodu se mi je zdelo, da je bil kuhar mrtvo pijan. Po kosilu sta jo Stanko in Ivan mahnila z džipom do Black Rock – črne skale, ki je oddaljena nekaj kilometrov. Pravita, da sta naletela na trop CC muh, ki prenašajo spalno bolezen. Na skalo, ki je visoka približno 100 metrov sta splezala s pomočjo dveh fantov domačinov. Videla sta Zambijo in širno savano.

Nedelja – 6.9.2015

Župnijska maša ob 9h. Cerkev sprejme tisočdvesto ljudi in je bila nabito polna pa še zunaj so stali. Na desni ženske na levi moški. Otroci so prišli šele pri očenašu. Potrebno je upoštevati, da je bila ob 7h že angleška maša in tudi polna. Maševal je Stanko v jeziku čičeva, midva pa sva igrala smejoča svečnika. Z veliko močjo in v ritmu ves čas prepevajo in se zibljejo. Prav poživilo me je in umirilo. Slavljenje Boga s telesom in v ritmu.

Za darovanje se člani župnijske ekipe z lesenimi škatlami postavijo spredaj. Darovanje vernih pred darovanjem maše traja vsaj dvajset minut. Vsaka klop pride spredaj in vsak daruje. Začnejo zadaj in končajo spredaj. Ves čas darovanja ritmično prepevajo in ponavljajo. Sledi darovanje pridelkov, ki jih duhovnik prevzame, midva pa sva jih podajala ministrantom, da so jih polagali poleg oltarja. Od metel, kruha, jajc, sveč, krompirja, paradižnika…

Ministranti so urejeni, ves čas tiho in poslušajo z veliko spoštljivostjo in zbranostjo. Zdravi fantje, ki te gledajo v oči, ko se pozdraviš z njimi.

Ob koncu maše je neka gospa prebrala oznanila in pozdravila še Ivana in mene. Ivan jih je nagovoril. Skupaj sva jim zapela mnogaja ljeta. Stanko pravi, da sva takrat vzpostavila stik z njimi in prebila zid. On je to storil že na začetku maše v uvodu, ko so se smejali, kar seveda jaz nisem razumel.

Po zaključni pesmi smo vsi trije stali spredaj in kdor je želel se je prišel rokovat. Prišlo jih je vsaj petsto. Vsi otroci in mnoge žene in možje… mladi in stari. Močno. Vsakomur sem rekel: zikomo kvambiri… nekateri so voščili po angleško. Po pol ure rokovanja je od mene kar teklo. Dali so nam stole. Potem je šlo lažje. Ženske in otroci skoraj pokleknejo, ko ti sežejo v roko. Najlepši so smehljaji otrok. Iskreni in veseli. Po treh urah bogoslužja sem Stankotu in laiku, ki je zadolžen za darove, pomagal prazniti škatle z denarjem. Spravili smo ga v železen kovček s ključavnico in skupaj z materialnimi darovi odpeljali v skupnost.

Razmišljal sem o tem, kako imajo Stankota radi. Pri izhodu ga je mladenič prosil za hrano. Stanko mu je odvrnil, da ga je slišal. Ni mogel poseči, ker bi s tem delal konkurenco novemu župniku. Tudi v uvodu je zelo pazil, kaj govori. Novi župnik je Andreas iz Zambije. Star malo čez štirideset. Nisem ga še videl. Sloves ima, da je trmast in samovoljen. Ne zna z ljudmi. To smo slišali tudi včeraj na terenu. Stankotu so povedali, da so že govorili z novim župnikom, a jih ignorira, ker nimajo zbranega vsega denarja. Stanko je delal tako, da je podvojil njihov zbran denar in so tako lahko postopoma nadaljevali gradnjo podružnic.

O novem župniku nisem slišal še nobene dobre: niti od slovenskih sobratov niti od vernikov. Bog se usmili, domačin pa trdonja in ohol. Človek bi pričakoval obratno. Ljudje so navajeni zdržati težke stvari, zato jih to ne meče preveč iz tira.

Zjutraj so me pretresle slike domnevnih ISIS-ovih zverinstev na Facebooku. Premišljujem, zakaj gospodarji vojne sedaj podpirajo te zločince in jih ne ustavijo. Ko sem šel k maši sem v sebi nosil to tesnobo zločinskosti v imenu Alaha. To je nekaj satanskega.

Gospod ne vem, kaj nas učiš po tej lažnivi veri, ki časti nasilje in moč, pravico do uboja nekoga, ki ni musliman. Seveda so v imenu krščanstva nad njimi pod zahodnjaško taktirko izvajali tudi velike svinjarije. Nič novega pod soncem. V SP je vsa ta človeška bolestna norost bega pred smrtjo že podrobno popisana. Neumni in nespametni mogočneži ponavljajo isto lažnivo zgodbo, ki je že razkrinkana kot lažniva in neuspešna. Zlo je Gospod premagal. Hvala ti Jezus. Kdaj bomo razumeli? Usmili se.

Ponedeljek, 7.9. 2015

Vožnja v Lilongwe traja skoraj dve uri. Vmes stoji vsaj pet policijskih barikad. Še posebej se mi je dopadlo drevo, kjer Stanko vedno počaka in uredi, kar je potrebno, da ne bi zaspal. Ko smo prišli do golf igrišča so nas sprejeli z velikim spoštovanjem. Na vratih je pisalo, da kdor ni v klubu, ne more naprej. Pozdravljali so Stankota in naju preprosto pustili z njim. V omarici je imel po enem letu še vso opremo: srajco, hlače, klobuk in čevlje, poleg torbe s palicami za golf in vozičkom. Številka 50. Dobil je tudi kadya, ki nas je spremljal. Ivana je Stanko skupaj s kadyjem učil udarjati žogico. Ivan je kar vztrajal, Stanko pa ga je hvalil in spodbujal. Zadeva je trajala kar štiri ure. Nahodili smo se in nasončili. Dve luknji pred koncem (vseh je bilo 9) sem pobegnil v senco.

Lojze Podgrajšek nas je počakal v bližnji korejski restavraciji. Jedli smo iz menuja. Gobova juhica, potem pa pečen krompir, stročji fižol, zelenjavna solata, goveje meso in riž. Na koncu še sadno solato: lubenica, papaja in banana. Odlično. Po prijetnem kramljanju smo se razšli. Lojze je šel po stvari, ki jih je naročil za šolo, mi pa po svoje. Jaz sem kupil mazilo za katerega sem bil zaprošen v Sloveniji. Stanko je skočil še k frizerju. Ivan je kupil darilca za sestro in njene otroke. Ogrlici izdelani na roke ter slončka in leva iz trdega črnega lesa. Podpiramo Malawijsko gospodarstvo in predvsem rokodelce.

Naša naslednja postojanka je bila škofija v Lilongwe. Stanko smatra škofa Tarzicija za prijatelja. Star je 66 let, Stanko pa 73. Nadškof nas je naročil ob petih popoldne. Do takrat smo imeli še uro časa in smo jo mahnili v jezuitsko skupnost v 9 distriktu številka 99. Področje premožnih vil, ki so vse striktno obdane z obzidji in žicami. Tudi jezuitska rezidenca je. Kupili so jo od nekega Indijca. Tam smo srečali Alexa, Malawijskega jezuita in Petra, ameriškega jezuita. Spili smo nekaj čaja in vode, pokramljali in točno prišli na srečanje z nadškofom. Ob pozdravu je Stanko prvi poljubil škofov prstan. Za njim sva tako storila še midva z Ivanom. Določil nam je mesta pri mizi in nam sam postregel s toplo vodo in bananinim narastkom. Stankota je povabil na svojo desnico, ker sta domača, Ivana nasproti sebe, ker je provincial, mene pa na Ivanovo levo, ker sem bodyguard. Možakar je bil oblečen v bel talar z rdečimi robovi. Vendar resen, zelo prijazen in uglajen. Prav lepo smo se pogovarjali. Naju je ravno prav spraševal, predstavil sebe in pobaral še Stankota, ki se mu je opravičil, da mu je zrihtal privatnika, ki je zatajil glede varnostnih vrat na škofijskem dvorcu. Sam sem bil ob prvem vtisu dvorca razočaran nad cerkvijo v tem koncu in menil, da je Kristus spet izgnanec. Vendar zadeva ni tako razkošna znotraj kot izgleda zunaj. Izpostavil sem Stankotovo očetovstvo in ljubezen do ljudi, ki se kaže v dejanjih. Nadškof mu je rekel, da bi se z njim rad osebno dobro pogovoril preden gre v začetku oktobra dokončno v Zambijo. Stanko je bil tega vesel. Še posebej mu je pri srcu projekt PAO – pomoč bolnim, kot prvi in nujni korak konkretne pomoči Malawijcem in močno sredstvo za pristno evangelizacijo. Pokazati z deli, da imaš res rad te ljudi, od katerh je vsak tretji bolan za aidsom. Tu seveda nimajo dragih zdravil, ki jih imamo zahodnjaki. Njihova jim podaljšajo življenje le za nekaj let. Tudi v škofovi ekipi sta dva, ki imata to bolezen. Stanko jima je pokazal, da se da tudi s to boleznijo živeti in delati, da ni treba kar obupati in se uleči ter čakati na smrt. Zelo sta mu hvaležna in to mu odpira še več vrat. Všeč mi je Stankotova notranja drža razpoložljivosti glede projekta PAO in njegovo zaupanje v Božjo previdnost, pri tem pa sam stori vse kar more. Vedno moli, da bi vsi vpeleteni prišli v nebesa. To je cilj vsakega in to tudi Stankotu daje moči. Popeljal naju je še okrog hriba kjer so razkošne zgradbe vladnih ministrstev in resorjev ter parlament. Menda plače za ministre in parlament pokrivajo Britanci. Jasno je, da ne zastonj in brez interesov. Domov grede nama je pravil zanimive zgodbe in prigode iz svoje 47 let dolge jezuitske službe v Zambiji in Malawiju. Domov smo prišli ob pol devetih zvečer, še nekaj povečerjali in jo mahnili spat. Jutri imamo mašo ob 7h, nato pa jo bomo mahnili k jezeru Malawi v NKotaKota. Tam prespimo in se vrnemo v sredo.

Torek, 8.9. Marijino rojstvo

 

Skupaj s p. Lojzetom Podgrajškom smo se odpeljali k Malawijskemu jezeru v kraj Nkotakota. Pot je a do narodnega parka asfaltirana, potem je kakih 20 km makadama in možganskih pretresov. Nato sledi kitajski asfalt: zelo tanek in z mnogimi luknjami. Vlada pač krade kjer more. Vse vlade iste. Ustavili smo se v Pottery Lodge – ob vodi so bungalovi. Jezero je ogromno – 50 km širine. Po kosilu in počitku smo se namočili v jezeru. Naj povem, da ponoči nisem skoraj nič spal, ker sem včeraj pri škofu ob 18h spil premočno kavo. Bedel sem do štirih in molil rožni venec. Po plavanju smo se odpravili do parcele, ki jo je Lojze kupil za Lojola gimnazijo iz Kasungui. Na preceli bodo naredili preprost počitniški dom za srednješolce in še manjšo hišico za jezuite. Pravi, da se bo s tem ukvarjal novi rektor Simon.

Sreda, 9.9.2015

Zjutraj sta Ivan in Stanko poskušala ujeti sončni vzhod. Ker sonce izza Zimbabwijskih gora tako hitro vzide, sta oba zamudila. Eden se je šel brit drug pa je skočil na wc. Po skupni maši in angleškem zajtrku smo kupili še nekaj spomnikov. Lojze mi je pripovedoval kako je gradil gimnazijo in zbiral denar. Ostaja mi misel, da je prizadevanje za odpuščanje delo za prihodnost. Drugo pa, da moramo zahodni kristjani opustiti aristotelsko materialistični način razmišljanja, če hočemo, da bomo lahko teološko dojeli moč nove zaveze in odpuščanja, še posebej v zvezi z ločenimi in ponovno poročenimi. Papežu Frančišku je to uspelo. Vendar bo naletel na močan odpor materialistov znotraj cerkve, ki nimajo duha in ne temeljijo na človeku kot osebi z od Boga dano svobodo in srcem, ampak na pravilih in materialističnem pojmovanju človeka kot »ens per se«. Zapustili smo Pottery lodge in šli k sosedu. Lastnik je isti. Tam smo naročili kosilo. Postregli so nam tudi s kasavo – neke vrste krompir, ki raste kot drevesce dve leti. Listi so užitni, stebla za ogenj in gomolji. Prinesli so nam gomolje. Podobno krompirju a bolj sladko in kompaktno. Lahko se je tudi surovo.

V restavraciji je bilo na steni več risb o tem kako so arabci zasužnjevali črnce. Lovili so jih. Večkrat je poglavar plemena za to, da je dobil puško, izdal v suženjstvo petdeset ali sto ljudi. Arabci so z njimi nečloveško ravnali. Moške so kastrirali. Ko je kdo kaj zbolel, so mu preprosto odrezali glavo in na njegovo mesto dali drugega. Za sužnje so jih imeli v arabskih državah, vendar tam začuda črnih ljudi ni. To pomeni, da so vse pobili. Niso se mogli poročati. Sadizem in satanizem, ki ljudi zasužnji in podredi nekaterim bogatašem ali duhovnikom, ki to niso.

Popoldne smo se napotili nazaj proti Kasungu – 130 km. Dvajset kilometrov pred mestom smo se ustavili v gimnaziji, ki jo je dal zgraditi prvi predsednik Malawija Kamuzu Banda. Še vedno jo vodijo Angleži in je samo za bogate. Letni prispevek staršev za enega dijaka je 15.000 dolarjev. Večinoma gredo potem študirat v tujino in v tujini tudi ostanejo. V Cambridgeu v Angliji je tako več zdravnikov iz Malawija, kakor pa jih je v samem Malawiju. Omenjeni predsednik je bil dikator. Pobiti je dal vsaj 100.000 ljudi, ki se niso strinjali z njim ali so se mu zdeli kakor koli nevarni. Mnoge je dal potopiti v jezero: kamen okrog nog, zvezane roke in v jezero. Druge pa je na južnem delu jezera zmetal krokodilom. Rablji so se izživljali na različne načine. Človeštvo si je v krvoločnosti res podobno. Ista zverinstva so počenjali tudi naši komunisti. Orgije klanja in zlorabljanj bližnjih, potem pa še krut umor. Absolutna oblast iz človeka naredi nekaj nečloveškega.

Okrog gimnazije, ki je bila zgrajena pred 30 leti je sedaj pravo naselje. Imajo tudi svoje golf igrišče. Tam smo v baru spili nekaj osvežilnega in nadaljeval pot proti domu.

Četrtek, 10.9.2015

Zjutraj smo imeli mašo v kapeli skupnosti. Po zajtrku smo dobili drug avto, ISUZU, ki ga je Stanko zapustil novemu župniku Andreju. Ta nam ga je odstopil za pot v Zambijo. Zadaj v kason smo dal jogi, na katerega sem se ulegel. Pet minut iz Kasungu je Stanko obrnil rekoč, da avto cuka. Res je imel zamašen filter za nafto. Filtra ni bilo mogoče dobiti v Kasungu zato smo morali zamenjati avto. Vzeli smo Toyota džip s katerim smo se vozili vse dni do sedaj. Jogi in vse smo preselili v starega in se odpeljali v Lilongwe, kjer je Stanko več kot pol ure čakal na policijski postaji, da je dobil potrdilo od interpola, da vozilo ni ukradeno. Brez tega ne bi mogli čez mejo. Okrog štirih smo jo mahnili proti meji z Zambijo. Ob 18 smo tja tudi prišli. Vse je šlo gladko. Stanko je uredil glede avtomobila, midva pa sva brez težav za 100 dolarjev dobila vsak svojo trimesečno vizo za Zambijo. Od tam smo jo skozi Čipato, Zambijsko mesto ob meji, mahnili proti narodnemu parku Luangwa. Tja smo prispeli ob devetih zvečer. Motel je škofijska last. Ker ni elektrike smo pri svečah. Nad posteljo imam mrežo, da me komarji ne morejo požreti, saj brnijo okrog, da je veselje. Tu doli je mnogo bolj vroče, kot v Kasungu. Se vidi, da smo na višini 400 m nad morjem. V sobah je tako močan vonj mazila proti komarjem, da se mi zdi, kot da ležim v kremi za čiščenje čevljev.

Petek – sobota, 11.-12.9.2015

 

Desetega smo obiskali Luangwa park z divjimi živalmi. Ob 6h zjutraj smo se peljali v park. Takoj na začetku smo videli povodne konje in krokodila.
Kasneje veliko raznih antilop – večjih in manjših: puku, kudu itd itd. Prišli smo celo do povodnega konja, ki je spal pod drevesom in do žiraf. Tudi slonom smo se nevarno približali. Starešina je jezno puhal proti nam. Opoldne smo se vrnili in maševali, skuhali slovensko župco in se najdeli. Ker je bilo zelo vroče, smo poskušali po kosilu počivati. Ob 16.30 smo bili naročeni na voden ogled parka. Na stopničasto povišan džip se nas je spravilo devet plus dva vodiča. Eden je vozil drugi pa je v temi svetil z lučjo. Ves čas je vozil le 40km na uro. Se vidi, da poznajo vse stezice po katerih je treba voziti. V določenem trenutku se je pred nami pojavil slon in jezno puhal. Šofer je ustavil. Slon se je umaknil v neko trnje. Drugi veliki slon je spremljal svojo družino in se je tudi že zagnal proti nam. Šofer je ustavil in so šli lepo mimo. Poseben občutek, saj smo na džipu popolnoma nezaščiteni, kot bi sedeli na tribuni stadiona. Ob sončnem zahodu smo dobili vsak nekaj pijače. Ob 6h se je stemnilo. Zahod je bil čudovit. Nahajali smo se ob reki v kateri sta se namakala dva povodna konja. Malo prej smo ob reki videli tri ali štiri leve, ki so ležerno dremali na obali. Zebre si niso upale k vodi zato so bile vse nagnetene za nami. Nočni del vožnje je bil bolj napet. Eden je ves čas svetil v grmovje na obe strani. Ustavil je in poslušal opice. Iz njihovega vpitja je zaključil, da je nekje divja zver. Tudi drugi avtomobili so jo iskali. Našli smo leoparda, ki se je mirno sprehodil med opazovalci, ki smo ga osvetljevali. Takoj za tem še hijeno in končno levijo. Ki je ležala dva metra pred našim džipom. Svetili so vanjo pa se ni zmenila. Trije avtomobili polni opazovalcev. Potem je počasi vstala in ležerno odšla v noč.

Po vrnitvi smo si privoščili še večerjo v Merula lodge. Riž in piščančje bedro. V našem motelu, ki je bil škofijski zvečer ni bilo elektrike. V vročini in pod mrežami proti komarjem smo utrujeni zaspali, kolikor se pač v taki vročini da spati.

Naslednje jutro smo ob 6h skupaj maševali in pozajtrkovali, nato pa odjahali proti Lusaki. Vožnje je trajala točno od 7h do 17h. Ker imamo trd džip je ves čas treslo in premetavalo. Sedel sem zadaj, kjer imamo jogi iz pene, da je bilo malo lažje, vendar me je tudi zaradi začetnega prepiha začela zelo močno boleti glava. Kasneje smo dali klimo in glavobol se je še potrojil. Tako, da sem imel kaj darovati. Ob prihodu smo srečali proviniciala Emanuela (50 let), ki nas je vljudno pozdravil in trikrat izrekel dobrodošlico, potem pa je provincialu rekel naj gre z njim v pisarno, da se pogovorita. Midva s Stankom sva ostala sama v skupni sobi. Skočila sva v kuhinjo, spila nekaj vode in se nato namestila v sobi v Luwisha house. Sobe so lepe. Smo na prvem nadstropju. Sveže. Tik ob vpadnici v mesto. Ves čas se šliši zelo močan avtomobilski hrup. Vso noč.

Nedelja, 13.9. 2015


Najprej gremo k maši v Matero. Cerkev je gradil p. Jože Kokalj, ko je bil še tu doli misijonar. V njej pastoralno deluje provincial zambijsko-malawijskih jezuitov. Maša bo slovesna, saj je Marijino ime župnijski praznik. Več pa po maši.

Maša je res trajala tri ure. Najprej ni bilo toka in so tja do pol devetih preko avtomobilskega motorja urejali ozvočenje. Uvod v mašo je bil slovesene sprevod v ritmu bobnov, ki ga vodijo članice biblične skupine z belimi rutami na glavi. Ves čas so peli. Mašnik p. Laston je prijatelj p. Tomaža Mikuša in nas je predstavil vernikom. Pred njim je naredil uvod chairman župnije – laik. Gospod usmili se so dolgo in lepo prepevali. Pred olatrjem so lepo plesale deklice oblečene v belo. Tudi Slavo smo peli in plesali. Po prvem berilu namesto psalma spet lepa in dolga pesem, ki jo pojejo vsi, zbor pa daje ritem in barvo. Aleluja – ena sama pojoča harmonija. Pridiga je trajala vsaj štirideset minut: na ves glas in v treh jezikih: činjanža, bemba in angleško. Možakar je imel pred seboj ipad in pridigal. Ko smo ga po maši hvalili se je smejal. Rekel je naj Tomažu Mikušu povem, da bo s svojim gorečim pridiganjem vžgal Lusako. Ljudje so se med pridigo odzivali, smejali, ploskali in odgovarjali. Po pridigi je sledilo dolgo darovanje denarja in nato še darov v stvareh, ki so jih zložili pred oltar. Veliko uporabnega, hrane, kure, sokovi, krompir itd itd. Obhajilo je bilo pod obema podobama za vse. Obhajali smo štirje duhovniki in štiri starejše dame oblečene v nekakšne redovne obleke – župnijska ekipa. Oznanila je prebral in povedal laik – chairman župnije. Vsaj 20 minut. Potem ko je župnik izrekel še oklice so še deset minut izredno lepo in močno prepevali. Vsa cerkev je valovala v ritmu glasbe. Del duhovnosti – telo moli, poje in se giblje. Vsa cerkev. To mi je blizu in se mi zdi, da se ljudje lažje približajo Bogu. Vsebina pridige mi je bila zelo blizu saj je govoril o Petru, ki je Kristusa prepoznal kot Božjeag Sina, vendar si ga je narobe predstavljal. Na koncu je zelo poudarjal, da Jezus da identiteto Petru, ki je grešnik in je zatajil. Vreden je le zaradi Jezusove ljubezni, ne zaradi svojega greha. Moja priljubljena tema. Le da je bila izrečena v Afriškem slogu – zelo na glas in z retoričnimi vložki, patosom in zagnanostjo.

Ko smo po maši odhajali v sprevodu ven iz cerkve in v zakristjo so nam mnogi segali v roko in nas pozdravljali. Tudi otroci. Zanje je to posebno veselje. Dekleta, ki so pred oltarjem plesala so se hotele slikati z nama. Stankota vsi starejši poznajo in ga s spoštovanjem pozdravljajo, kot da je eden izmed njih.

Po maši sta nas provincial Emanuel Mumba in župnik Laston povabila na kosilo. Po kosilu smo še malo posedeli. Provincial nam je povedal o smrti Jožeta Grošlja in Lovrota Tomažina.

Jožeta Grošlja so bolele roke in zadaj na hrbtu. Vedel je da ima težave s srcem. Sobrata je prosil, če bi lahko namesto njega šel maševat. Sam se je oblekel v pižamo in se ulegal na kavč ter poslušal klasično glasbo na Tv. Sobrat Poljak ga je videl in mislil, da meditira in je zaspal. Ko se je po maši vrnil, je bil Jože še vedno v isti drži in že hladen. Provincial se je odločil, da ga pokoplje v Lusaki, čeprav so župljani Mumbwe želeli, da bi bil pokopan tam.

Lovro Tomažin je imel raka na debelem črevesu. Umrl je star 79 let. Provincial je rekel, da je bil deloholik. Kljub bolečinam se dolgo ni spravil k zdravniku. Ko se je sam odpeljal v bolnišnico so se čudili kako je prišel, saj je rak tako velik, da se ne bi mogel sam peljati. On se je pripeljal sam in še ni mogel verjeti, da bo ostal v bolnici, ampak je hotel oditi kar domov. Črevo so mu vzeli ven, vendar mu zaradi starosti niso zašili skupaj obeh koncev. Vstavili so mu cev, ki je zdržala še tri mesece. Potem se je stvar snela in zastrupila in je umrl v bolnici. Ni hotel iti na nobeno operacijo v tujino, kjer bi stvar uredili z boljšimi možnostmi in pripomočki. Po tej pripovedi smo odrinili v bližnjo župnijo Kizito, ki jo sedaj vodijo kombonijanci. Cerkev je zgradil Jože Grošelj, pa tudi Lojze je deloval tukaj. Še tri župnije tod okoli so takšne, da so jih jezuiti ustanovili, postavili na noge in izročili drugim. Vsi pravijo, da se število vernikov povečuje in da so cerkve premajhne. Res je lepo videti polovico cerkve polne možakarjev.

Ob 15.30 smo se odpeljali v noviciat in hišo za ostarele jezuite, ki se imenuje po zambijskem jezuitu John Chula house. Tu je delel tudi naš brat Rovtar. Kar dva jezuita sta vprašala zanj. Magister in še nekdo. Vprašali so, če še pleza po drevju. Pri 92 letih je to malo težje, res pa je, da še vedno v Dravljah dela na vrtu.

Prvi, ki smo ga obiskali je bil pater Radko Rudež, imenovan Hilary, primorec, ki je star 92 let, na vožičku in na postelji. Ivan mu je prinesel pošto od brata in slike v računalniku. Ob odhodu smo šli vsi v njegovo sobo in smo skupaj zapeli pesem Marija mati ljubljena, češčena bodi ti. Tudi Radko je pel. Smo posneli. Spraševal je koliko novincev imamo. Kar dvakrat naju je vprašal kdo sva. Spomin mu ne dela več najbolje. Počasi odhaja. Za ostarele, ki jih je še nekaj, lepo skrbijo novinci, ki imajo noviciat v sosednji hiši. V skupnosti ostarelih so še: p. Frank Voda, poljak, učitelj in hudomušen; p. Tony, Irec, tudi hudomušen in nabrit. Jedel je piškote na katere je polil v mehko kuhano jajce. Meni je šlo rahlo na bruhanje, ko sem ga gledal. Potem je bil tukaj še molčeči p. Frank, Irec. Skupnost ostarelih vodi amerikanec iz Oregona p. Jim. Stanko nama je kasneje povedal, da so Američani in Irci preprečili p. Tomažinu, da bi zgradil dom duhovnih vaj, ker niso hoteli, da bi bil tak, kot si ga je zamislil Tomažin.

Iz novicata smo se vrnili nazaj v Luwisha house. Z zidom obdan kompleks kjer je provincialat in hiša za študente in jezuite. V njej so poleg nas treh še trije študentje iz velikega Konga, na enomesečni praksi angleščine in dva zambijska bogoslovca. Eden se je nocoj, ko smo imeli pred večerjo še družabni večer napil piva in se mu je takoj poznalo. Po drugem kozarcu je bil že nepozoren in je čudno opletal z glavo. Na družabnem večeru smo se med seboj pogovarjali o Družbi v Afriki in v Slovenji. Provincial mi je omenil nekaj stvari o katerih razmišlja in ga skrbijo. Takole mineva 13 dan na poti po Afriki. Jutri že ob 6h zjutraj krenemo za Livingstone, kjer so slavni Viktorijini slapovi. Sedaj bom pogledal na zemljevidu, da se bom jutri lažje znašel.

Še dobro, da je človek omejen in da ima težave, če ne, ne bi imel kaj darovati. Lahko noč Afrika. Na cestni hrup se počasi pravajam. Kot v Rimu, ko smo stanovali tik ob Beneškem trgu in so vozila brnela ves dan razen kakšne pol urice ponoči. Tukaj je podobno. Velemesto z 2 miljijoni prebivalcev pač terja svoj davek. Danes smo si ogledali predvsem revne dele v katerih so delovali in še delujejo jezuiti. Tujci so začeli. Prvi novomašnik domačin je bil že leta 1939. Sedaj počasi prevzemajo to, kar so njihovi mednarodni predhodniki zgradili in ustvarili. Število vernih narašča in to jim daje zagon in hkrati skuša z ošabnostjo in oholostjo do belcev. Čeprav so tako uglajeni, da ti odprto tega nihče ne bi pokazal. Vsaj moj občutek je takšen.

Glavni dar: občutek življenja pri maši. Otrok kot listja in trave in vera čutena in izražana na način črne afrike. Moč v revščini, ki je bogati nimamo več in zato izumiramo oziroma se odrekamo življenju, ker ga več ne prepoznamo.

Ponedeljek, 14.9.2015

Pot iz Lusake do Livingstona – 500 km zahodneje – je trajala 7 ur in pol. Najprej smo se ustavili pri Livingstonovem spomeniku na nekem prelazu. Potem smo se ustavili še v Chomi, kjer je Damjan Ristić tri leta učil v gimnaziji fante. Danes je tam malo semenišče. Stanko pravi, da so s tem hišo rešili. Sedaj gradijo še nekaj zraven. Sprejel nas je nek maldenič. Pokukali smo v prostore, kjer je bila včasih jezuitska skupnost. Sedaj so škofijski duhovniki, ki vodijo malo semennišče. Nobenega ni bilo doma. Nadejali smo se kosila, pa ni bilo nič. Odločili smo se, da gremo do cilja in tam kaj pojemo. Po poti smo zapeli par Marijinih pesmi in tudi angel Gospodov. Kmalu po Chomi mi je Stanko dal za vozit. Vozil sem tik do Livingstona, kakih 200 km dobre ceste. Na začetku se mi je zdelo malo čudno. Voziti po levi in ravno obratno, kot smo navajeni v Sloveniji. Vendar sem se hitro pirivadil. Džip je šel tudi 140km na uro. Del ceste je bil namreč zgrajen še v času Jugoslavije. Gradili so jo Bosanci. Kaunda je imel Tita za zgled politika. Kaunda je bil toliko pameten, da je potem, ko je na volitvah po mnogih letih izgubil, mirno prepustil oblast drugim in se ni šel diktatorja. Če bi vztrajal, bi ga verjetno ubili. Tako pa živi še danes. Zdi se mi, da je bil kameleon, kakor Tito. Le da ni bil tako krvoločen. Čudil sem se, da je bil tudi Malawijski Banda enako krvoločen. Za Kaundo še ne vem. Pustimo politiko in njene glavne žrtve.

V Livingstonu je cesta lepa in pločniki urejeni. Mesto je kar moderno in urejeno. Seveda ima, kakor vsa mesta, tudi revne predele. Najprej smo skočili do jezuitov, da bi dobili prenočišče. Hišica je bolj na samem, blizu farme krokodilov. Vse so imeli zasedeno zato smo se odpravili k redovnicam. Tudi te so imele vse zasedeno. Potem smo spotoma skočili v neko italjansko restavracijo, ki je imela tudi prenočišča. Tudi tu nismo imeli sreče. Na koncu smo našli sobe v Zambezi way Lodge, ki je prav na vogalu, od koder se potem zavije do reke Zambezi. Stanko je iskal novo kartico za telefon, vendar so imeli v trgovini zlom sistema in se niso mogli povezati s centralo in ni nič opravil. Midva sva ta čas skočila v Shoprite, kot bogato založen merkator. Kupila sva štiri sendviče. Pojedli smo in jo mahnili v vrsto za ladjo po Zambeziju. Bili smo prvi. Čakali smo vsaj pol ure, da so pripeljali iz hotelov tudi ostale potnike in smo se ob 16.30 odpravili po reki. Lepo in umirjeno je bilo. Na obeh straneh lepa obala. Videli smo le nekaj antilop, nekaj povodnih konj je štrlelo iz vode. Nazaj grede smo videli tudi gručo slonov, ki je prišla pit na Zimbabwijski strani. Glavna atrakcija je bil sončni zahod. V ceno je bila vključena manjša večerja in pijače brez omejitve. Vse skupaj se mi je zdelo kot kontemplacija za dosego ljubezni. Pravijo, da so v vodi poleg nevarnih povodnih konjev tudi krokodili. Žal nismo nobenega videli. Vožnja z Zambezi Queen je trajala dve uri. Na ladji je bilo vsaj šest strežnikov in še vodja posadke. Po zvočniku so zavrteli kratko predstavitev o Liivngstonu in o geografiji. Nisem si zapomnil. Po vrnitvi smo imeli še mašo povišanja svetega Križa.

Torek, žalostna Mati Božja – 15.9.2015

Dva glavna vtisa dneva: dopoldne – mavrica nad Viktorijinimi slapovi in dejstvo, da je vode na zambijski strani izredno malo – le dva šibka slapova. Temu primerno je malo tudi turistov.

IMG_8420

Popoldne – ogled narodnega parka in v njem srečanje z nosorogom in to peš na razdalji nekaj metrov; močno doživetje.

Zjutraj smo že pred sedmo uro skupaj maševali. Prosili smo za naše matere in za vse žene, še posebej afriške, ki nosijo veliko križev.

Po zajtrku smo šli takoj do slapov. Stanko je bil razočaran. Jaz ne, ker jih še nikdar nisem videl v polni moči. Zambijci so vodo odvedli za elektrarno in so slapovi zelo šibki. Vendar se na zimbabwejski strani, kjer je slap res močan, zelo lepo vidi mavrica in to okrog pol devetih dopoldne. Imeli smo srečo. Motilo me je, ker je bilo na poti toliko opic, ki so prav nadležne in se ne bojijo. Če se jim posvečaš, ti lahko kaj vkradejo ali so celo nasilne, če se ustrašiš in si sunkovit. Stanko naju je učil vedenja. Ne zmeni se in počasi hodi, kot da se jih nič ne bojiš. Res deluje. Se umaknejo in se te ne dotaknejo. Po ogledu slapa smo jo mahnili še na razgledno točko od koder se je malo z višine videla pokrajina vse do Livingstona in v Zimbabwe, bivšo Rodezijo, ki ji še vedno vlada kruti Mobuthu. Star je 87 let. Pravi Stanko, da bo ljudsko praznovanje, ko bo končno umrl.

Pozabil sem povedati, da smo šli gledati tudi krokodile in kače. Razlagal nam je simpatičen domačin, ki se kar dobro spozna, saj zna kače tudi loviti. Pokazal nam je belega krokodila albina. V parku jih imajo 43. Nekaterim manjka del čeljusti, drugim noga. Nekateri pa so normalni. Razlagal nam je, da je samica agresivna v času, ko znese jajce. Trenutno ta jajca poberejo in sami vzgojijo nove krokodilčke. Ivan je malega vzel v roko. Jaz ga nisem hotel. Paznik je šel k bazenu in s palico dreznil v vodo. Iz nje je šavsnil Godzilla, kakor imenujejo največjega krokodila v tem parku, ki ima malo čez tri metre in pol. Prava debela mrcina. Pravi, da lahko dve uri zdrži pod vodo, ne da bi prišel na dan kak mehurček. Ker je izredno odporen na vse vrste bolezni lahko je vso mogočo svinjarijo in živi v najbolj okuženih mlakužah. Nič mu ne škoduje.

Potem nam je pokazal še kaće: dve je hranil s štirimi žabami in videli smo, kako hitro kača pogoltne še živo žabo. Ogabno, ampak zanimivo. Tudi črno mambo nam je pokazal. Pravi, da napade v višini prsi in glave. Dvigne se in ugrizne. Nekatere strupenjače povzročijo, da izkravaviš, tretje da ne moreš več dihat, četrte, da ti odmre roka in celice ali kak drug organ. Nisem si zapomnil kakšne »darove« ima črna mamba. Črna zato, ker ima tudi v ustih črno in ne rdeče, kakor ostale kače.

Popoldne smo jo mahnili z avtom v narodni park. Videli smo slone, žirafe, bivole, divje prašiče, zebre in antilope. Iskali pa smo nosoroga. Slabo je kazalo. Kar se pripelje mimo v osebnem avtomobilu ranger, ki nas je pred tem spustil v park. Ne bodi len, ga Stanko povpraša kje lahko vidimo nosoroga – rinota. Pomignil nam je, naj se peljemo za njim. Počakal je pri vratarnici rangerjev parka in prisedel v naš avto. Ko smo se prepeljali čez glavno cesto na drugo stran, smo po kakšnih slabih petsto metrih srečali tri randžerje, oborožene in dobre volje. Pravijo, da varujejo nosoroge pred kitajskimi lovci. Nosorogov rog kitajci namreč smatrajo za afrodizijak – viagro in je zato zelo drag. Kila lahko stane tudi čez šestdeset tisoč dolarjev. Morali smo parkirati in se s tremi oboroženimi randžerji peš podati na pot kakšnih petsto metrov naprej v desno po savani. Eden je hodil spredaj, druga dva pa zadaj. Navodila: poslušati voditelja. Ne teči, ne delati sunkovitih gibov in nobenega vpitja. Kmalu smo se znašli pred nosorogovo družino. Samec Luis je bil star 14 let, njegova žena pa 16 let. Otrok se jima je rodil 11. januraja letos. Vodič kar ni nehal hoditi v bližino nosorogov, ki so se brezbrižno pasli naprej. Približali smo se na približno sedem do deset metrov. Čutil sem napetost v nogah. Čuvaj nam je na glas razlagal kako in kaj je z nosorogi: zelo so plašni in ne marajo hrupa. Ščitijo jih pred lovci. Pravi, da so nosorogi beli in črni. Črni so pol manjši in dvakrat bolj nevarni in divji. Beli te vidi in se ne zažene vate, dokler mu ne prideš preblizu.

Po nosorogih smo šli še v Avani – hotel za belce – evropske bogataše. Tu prirejajo razne mednarodne kongrese. Ko prideš notri pa res nimaš več občutka, da si v Afriki. Vse spedenano. Seveda v Afriškem slogu, ampak čisto, urejeno, negovano.

Vožnja po parku, slapovi in nosorog na par korakov in peš, so bili krasen izraz mavrice – Božje zaveze z nami. Gospod je res umetnik. Ljubezen vključuje tudi zverinsko divjost živali in njihov nagon po samoohranitvi. Cerkveni očetje pravijo, da se je s človekovim nezaupanjem in ateizmom pokvaril tudi odnos med stvarmi. Strah je zavladal med vsemi – tudi med živalmi in s tem divjost, morilskost in požiranje drug drugega. Ljudje v tem ne vidimo podarjanja drug drugemu.

Zanimiva misel: gledaš vse te zdolgočasene bogataše, bilo jih je malo v hotelu – morda petnajst. Potem pa ugotoviš, da smo mi resnični bogataši, saj imamo v lasti Božje kraljestvo, ki ga delno okušamo že sedaj in tukaj. Vse je znamenje Božje pozornosti in skrbi za nas. Tudi težave, stiske in preganjanja. Sodelovati z njim: nositi strah drugih – s tem pa tudi divjost in morilskost, da bi tudi morilec odkril, da je ljubljen in da ni treba, da verjame strahu. Ali ni v tem resnično bogastvo? Zakaj toliko trpljenja. Zaradi tolikega strahu bogatih, da bodo izgubili svoje bogastvo in da ga ni dovolj, da bi jim osmislilo življenje in jim dalo resnično identiteto, po kateri hrepeni naše srce. Recimo.

Gospod prosim te za razsvetljeno razmišljanje. Verjetno ne vem kaj prosim in kaj to vključuje. Neka new age Rusinja je nekoč rekla, da je Boga prosila, da bi bil na zemlji raj. Kot odgovor ji je prišlo, da to ni mogoče, ker zahteva ogromno trpljenja večine človeštva. Potem je nehala prositi. Bog ve, kaj uresničuje po vedno večji norosti današnjih bogatašev in gospodarjev vojne, pa tudi po nas preplašenih potrošnikih, ujetih v praktični ateizem in nenasitno lakoto po gotovosti, da je bivanje dragoceno in da ga ni potrebno reševati z grabljenjem, ampak s podarjanjem. Zato so revni Afričani resnično bogati, podarjajo si drug drugega, čas in sebe. To potrošniki nimamo in ne zmoremo več. Smo mrtvi in ne najdemo smisla. Zato mora biti vse spedenano in se svetiti in pasti iz avtomatov. Tudi Afričani v mestih dobivajo to usodno bolezen. Morda malo romantično razmišljam, ampak tako se mi zdi. Naše zahodnjaško izobraževanje lahko večkrat povzroči nazadovanje, in ne napredek, njihove kulture življenja. To trenutno dojemem. Ne vem pa, če je tudi res tako.

Sreda, 16.9. Vrnitev v Lusako

Spotoma smo si ogledali tudi jezuitski center v Chikuniju – velika gimnazija sv. Canizija za fante in posebej za dekleta. Župnija in še bolnica. Vse kakih 20 km stran od mesta Monze. Dostop po navadni cesti je ropotajoč in premetavajoč. 10 km stran od asfalta. V jezuitski skupnosti smo se pogovarjali z ameriškim jezuitom, 83 let, ki je učil tehniko v USA in šele v penziji prišel sem. Pozdravil nas je tudi irski brat. Odpeketali smo naprej in se ustavili pri grobu Paula Lungu, jezuita, ki je bil škof in je umrl v prometni nesreči. 32 km naprej od mesta Monze ima spomenik ob cesti, kjer ga je zmečkal tovornjak. Srečno smo se pripeljali v Lusako in se pridrenjali do doma. Gneča je velika.

Četrtek, 17.9.2015 – Nangoma in Mumbwa

Po uri vožnje smo po valovitem asfaltu prijahali do bivše jezuitske župnije Nangome. Zgradil jo je Stanko iz Mumbwe. V tej postojanki je umrl pred dvemi leti Jože Grošelj. Mesec kasneje so jo prevzeli škofijski. Danes sta tu dva duhovnika in en bogoslovec. Domačini. Župnik, ki smo ga srečali, ima okrog 40 let. Mlada gospodinja nam je postregla s čajem in zajtrkom. Potem smo šli peš v bolniščnico, ki jo je tudi v veliki meri gradil Stanko. Ljudje se ga spomnijo in poznajo. Veliko stavb. Obiskali smo skoraj vse. Higienske razmere se mi zdijo uboge. Bolnico vodi šest afriških sester. Korajžno. Videli smo moški odelek, ženski, otroški, operacijsko, zobozdravnike in sobo v kateri svetujejo nosečim parom. Zanje imajo tudi veliko skladišče paketov s plenicami.

Po ogledu, ki je trajal debelo uro, smo se ustavili še na črpalki, ki jo je postavil in svoje dni vodil Stanko. Sedaj je v najemu. Kupili smo vodo in natočili nekaj nafte. Čez šestdeset km srednje dobrega asfalta smo prijahali v Mumbwo. Tam sta poljski jezuit Josef in zambijski pater, ki dela magisterij iz Stankovega dela. Koncem meseca se jima bo pridružil tudi Stanko. V kompleksu je poleg župnije še otroški vrtec, ki ga vodijo sestre redovnice. Od Stankota pričakujejo, da bo zgradil novo rezidenco za jezuite in povečal cerkev. Pojedli smo nekaj sadja in jo okrog enih mahnili nazaj proti Lusaki. Med potjo smo šli pogledat še cerkev blizu vojaškega letališča. Ime sem pozabil. Lepo cerkvico posvečeno mali Tereziki je na griču pred Nangomo zgradil pokojni Jože Grošelj.

Mimo Lusake smo se v gneči odpravili še v Kazito, kjer sta pokopana Lovro Tomažin in Jože Grošelj. Pokopališče je sredi drevja. Obdajajo ju grobovi afriških jezuitov, ki so umrli mladi od 30 do 40 let.

Na grobovih smo zmolili za pokojne in tam srečali še dva poljska jezuita: Ludvika in Brunota. Domov grede smo se ustavili še v Lusaški katedrali, ki lahko sprejme 3000 sedečih vernikov. Škofijska palača se mi dopade, ker je preprosta in majhna. Sezidal jo je Stanko in sicer kot skladišče. Kasneje so jo preuredili v škofovo prebivališče.

V gneči smo se prebili še do cerkve sv. Ignacija, kamor hodijo tujci in diplomati, saj se vseskozi spoveduje in so jezuiti na razpolago. To je najbogatejša zambijska jezuitska skupnost, saj vplivni in bogati velikodušno prispevajo za duhovne usluge.

Srečno smo prišli na večerjo in po večerji še skupaj maševali v Luwicha house, kjer v Lusaki stanujemo. Pozabil sem povedati, da je včeraj ob 18h iz 500 km oddaljenega mesta Kitwe prispel naš p. Mujdrica Janez. Včeraj smo šli skupaj v Lusaka klub na večerjo in imeli prijeten pogovor. Danes pa smo tudi ves dan preživeli skupaj in modroval o Zambiji in Slovenji. Janez je prijeten sogovornik in ima rad domorodno kulturo. Pozna veliko pregovorov in ves čas dela za duhovno, človeško in moralno rast mladih študentov, ki so prihodnost narod.

Sam pri sebi, sem prišel do zaključka, da ni druge rešitve kot Kristus, ki človeku omogoči, da lahko resnično ljubi in se poslovi od strahu zase. In to v vseh kulturah, tudi Zambijski, kjer je religioznost normalna. Nenormalen je ateizem. Ostaja mi tudi misel: ko učiš druge, se največ sam naučiš. To res drži. Juri se vračamo v Kasungu-Malawi. Vožnje bo ves dan. Vmes naj bi se ustavili na postojanki kjer deluje Janez Mlakar, ki je trenutno na dopustu v Sloveniji. Afriška izkušnja se počasi izteka. Morda bom vsaj malo zaslutil zakaj afrika naše može nekako zacopra in navduši, da zastavijo vse svoje moči za časni in večni blagor tukajšnjih ljudi.

Petek – sobota, 18-19.9.2015

V petek smo se ves dan vozili domov iz Lusake v Kasungu. Naporno. Ogromnokrat je cesta prekinjena in je spet 15 km makadama s “humps” – ležeči policaji. V temi smo prišli domov in si dobro odpočili. Ustavili smo se tudi v Kanakantapa, kjer deluje p. Janez Mlakar.

Poslušam alarmantne novice o »begunski« invaziji Evrope. Danes, v soboto, smo zjutraj maševali v kapeli. Mučenec Januarij – da bi bili pripravljeni na nasprotovanja. Težki in zahtevni časi so. Bog ve česa nas želi v Evropi ozdraviti? Morda našega ateizma in hedonizma, morda potrošništva, ki uničuje svet in zemljo? Morda naše zagledanosti v svoj vamp iz katerega mirno pobijamo cele generacije Evropejcev v materah še preden so se sploh rodili. To začutiš, ko gledaš žive in lepe obraze napol prestradanih otrok v Malawiju in Zambiji. Iz vseh koncev pritečejo k tebi. Kot listja in trave jih je. V desetih letih se bo njihovo število podvojilo. Kakšna moč Življenja sije iz njihovih nepokvarjenih in revnih oči. Nasmešek in čisto srce.

Po zajtrku smo šli v šolo sv. Jožefa delavca, ki jo je skupaj z ženo Mari gradil Tomaž Porenta, in zanjo zbral vsa sredstva. Sredstva za šolo pa je prispeval gospod Jože Kopeinig. Zbralo se je vsaj sto otrok, čeprav ni bil šolski dan in to v pol ure. Učitelj jih je učil samoglasnike in še tri besede: atate, amayi in agogo. Oče, mama in babica. Ponavljali so za njim. Ker mi je odpovedala baterija in jo prejšnji večer zaradi pomanjkanja elektrike nisem mogel napolniti, je dogajanje posnel Ivan. Še sreča. Res je bilo prisrčno.

Po obisku cerkve smo se ustavili pri ravnatelju šole, ki dobi 90 dolarjev na mesec plače. Če hoče svojo hčerko vpisati v srednjo šolo mora plačati 35 dolarjev. Novo kolo, ker je staro že uničeno, stane 100 dolarjev. Pomagala sva mu s 50 dolarji. Povabil nas je na kosilo. Izmenjali smo si naslove. Stanko je priporočil, da dajemo denar zanje vedno preko misijonarjev, ki so na terenu, ker domačini zaradi svoje revščine vedno fehtarijo. In prav imajo.

Poslovili smo se od jezuitov: Ken je gledal nogomet in se ni kaj dosti brigal. Simon, ravnatelj srednje šole Loyola se ni pojavil, le zjutraj smo se pozdravili, ko je šel v službo. Majamiko, bogoslovec je bil še najbolj prijazen. Dobil je vizo za GB kamor gre študirat filozofijo. Do takrat pomaga na srednji šoli. Potem je tu še zambijski župnik Andrej, ki ga Malawijci zaenkrat težko sprejemajo, saj dela po svoje mimo župnijske ekipe. Tu doli so veliko bolj konciljski kot mi. Domači župniki in duhovniki bolj zapadajo v klerikalizem in samovoljo, kakor pa tuji misijonarji. Vsaj takšen je moj vtis. Ugotavljamo, da bodo kar nekaj stvari, ki so jih postavili in zgradili slovenski misijonarji, vsi po vrsti velki graditelji in spodbujevalici občestva, domači duhovniki in jezuiti počasi zapravili. Ne skrbijo za servis avtomobilov. Nimajo občutka za vzdrževanje hiš in stvari, ker so jih dobili od tujcev, ki so za vzdrževanje priskrbeli denar od zunaj. Vendar je verjetno vse to potrebno. Krščanstvo pa je živo, čeprav ne bodo imeli takšnega udobja kot ga imajo sedaj in jim ga priskrbijo zahodni misijonarji.

Poslovili smo se tudi od Lojezta Podgrajška, ki bo pozimi prišel v Slovenijo. Stanko naju je ob 15h odpeljal v Lilongwe kjer nas je malawijski jezuit Alex povabil na večerjo. Vozili smo se dve uri in potem nakupili še nekaj spominkov za Slovenijo. Všeč mi je bilo glihanje s prodajalci, ki pridejo za teboj in spuščajo ceno. Seveda ja še vedno visoka

Pred večerjo smo se dobili skupaj na pokicah in pivu. Pogovarjali smo se o najinih vtisih iz Malawija in Zambije. Sam sem izpostavil odnose – otroke in moč življenja, ki jo imajo, ter bogastvo bogoslužja – tri ure petja in plesa pri maši, ne pa ves čas tolčenje po prsih in gledanje svoje grešnosti. Pomaga živeti, ne pa da zatira še tisto malo upanja, ki ga kot reveži imajo.

Prisotni smo bili: Ivan B, provincial, Stanko R. Misijonar, Aleks, malawijski jezuit, David, zambijski jezuit, ki dela v begunskem taborišču v smeri proti Kasungu, Peter, amerikanec, zelo prijazen in ustrežljiv, Vitalij, poljak, ki je bil zelo podoben igralcu Robinu Williamsu, ki je naredil samomor.

Po večerji zaključujem svoj potopis po Malawiju in Zambiji. Bogu hvala za to izkušnjo. Še posebej pa p. Ivanu Brescianiju, da me je povabil in vzel s seboj. Sva se kar zbližala, malo bolj spoznala in udomačila. Prijeten možakar je in dobro nosi svojo težko službo. Bog ga blagoslovi.

Jutri bo 20. 9. 2015. Ob 13.40 imava odhod iz Lilongwe. Pristanemo še v Bladintyer na jugu Malawija, kjer so imeli središče angleški kolonizatorji in je finančno središče Malawija. Od tam jo z etiopsko letalsko družbo mahnemo proti Addis Ababi, glavnemu mestu Etiopije. Tam bova presedla pri isti letalski družbi na letalo za Dunaj. Z Dunaja pa se v ponedeljek peljeva proti Brniku.

Vesel sem izkušnje Afrike, še posebej ubogih otrok iz katerih kar poka moč življenja. Hvaležen za delo naših misijonarjev. Delajo kar zmorejo in prepoznajo v večjo Božjo čast in blagor bližnjih. Afričani prevzemajo njihovo delo in delajo tudi napake. Sicer pa vsak rod dela napake. Bog pa prav po teh uresničuje svoje Božje kraljevanje med nami in v nas. On bodi hvaljen in zahvaljen na veke. Hvaležni Vili