Nedelje med letom – B


15. nedelja med letom

Ljubezen je v dejanjih

V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.

S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:

Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.

Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.

Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.

Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.

Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.

Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.

Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.

16. nedelja med letom

17. nedelja med letom

17. nedelja med letom

Kakšen je Božji načrt?

Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Oglejva si osebe, ki nastopajo v odlomku: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja, kajti prepričani so, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti.

Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotoviva, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja. Čeprav je v resnici prav milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja.

V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabiva, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.

Če gledava sam dogodek pomnožitve, nama mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudraja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.

Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav, da ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.

18. nedelja med letom,

19. nedelja med letom,

20. nedelja med letom,

21. nedelja med letom,

22. nedelja med letom,

23. nedelja med letom,

24.nedelja med letom,

25. nedelja med letom,

26. nedelja med letom,

27. nedelja med letom,

28. nedelja med letom,

29. nedelja med letom,

30.nedelja med letom,

31. nedelja med letom,

32. nedelja med letom,

33. nedelja med letom,

34. nedelja Kristusa Kralja,

Advertisements