Nedelje med letom – B


2. nedelja med letom

Rad bi bil človek miru

Vsemogočni Oče, v teh nemirnih časih krize in protestov te prosimo, usposobi nas, da bo vsak izmed nas iz ljubezni do tebe, našega Gospoda in Boga, s svojim bližnjim delil mir. Mir je globoko povezan z vinom Svetega Duha, z ljubeznijo Gospoda Jezusa in češčenjem Boga. Mir kaže in neposredno razodeva navzočnost Svetega Duha, ki vsem omogoča okušati Božjo ljubezen.

O tem govori odlomek o svatbi v galilejski Kani, ki ga beremo pri bogoslužju. Jezus spremeni vodo v vino. S tem začne vse svoje ostale čudeže in pokaže svojo moč, da bi lahko tudi ti in jaz verovala vanj. Če se natančneje ozreva na ta odlomek, odkrijeva še veliko globlji pomen. V Janezovem evangeliju zelo pogosto prav pripovedne podrobnosti odprejo nepričakovana in močno simbolična obzorja. Odprejo besedilo, da v resnici ono bere nas, ki ga beremo.

Čudež spremenjenja vode v vino ni prvi v časovnem, ampak je prvi v simboličnem smislu. Pokaže Jezusov program in smisel njegovega delovanja. Vsi ostali čudeži, ki bodo opisani, bodo le izraz tega, kar se je začelo na svatbi v galilejski Kani. Vsi čudeži so zajeti v časovni lok med Kano in trenutkom, ko pride Jezusova ura, ki zaenkrat še ni napočila. Kana pomeni sedanjost. Ko pa pride Jezusova ura, bo sijaj Božje ljubezni do vsakega človeka zažarel v vsem svojem sijaju. Ta ljubezen bo v vsej moči zasijala na križu, ko bo Jezusova ura dopolnjena, njegova srčna stran prebodena, mi pa poživljeni z njegovo vodo in krvjo, ki sta simbola krsta in evharistije, vino Svetega Duha, ki ga bo izlil na vse nas. Če hočeva iz njega zajeti, mu morava dati besedo v svojem srcu, se k njemu obračati in uživati njegov Kruh.

Janez postavi Jezusovo delovanje po krstu v idealen okvir enega tedna, ki je simbol tedna, v katerem je Bog ustvarjal svet. Svatba v galilejski Kani se zgodi na šesti dan, ko Jezus deluje v pričakovanju, da se njegova ura dopolni in se v celoti pokaže njegova ljubezen do ljudi.

Vsa pripoved je osredotočena na Jezusov poseg in njegove učence, kar sva tudi midva. Jezus je povabljen na svatbo. Svatba je simbol stare zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in drugimi očaki. Na tej svatbi ni vina. Vino lahko prinese le Mesija. Vino je simbol ljubezni in veselja. Vino je simbol izpolnitve obljub, ki jih je Bog dal svojemu ljudstvu. Pomanjkanje vina opazi Marija, Jezusova mama, ki pripada stari zavezi. Njena zvestoba Bogu ji omogoči, da je v Jezusu sposobna videti Mesija. Zaradi tega se polna zaupanja obrne na služabnike in jim reče: »Kar koli vam reče, storite!« Stara zaveza je lahko upala le v očiščevalno moč vode, ki ni zmogla odstraniti greha, ampak je človeka lahko osvobodila vsaj zatiranja krivde. Jezus služabnikom ukaže, naj zajamejo vodo in jo nesejo gostom k mizi. Ko podari vino, uresniči prehod iz stare v novo zavezo. Vino je simbol neposredne in osebne izkušnje odnosa z Bogom, ki prinaša mir, veselje in nama omogoča ljubiti. Kajti: »Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17). To, kar je starozavezna postava obljubljala, je Jezus v polnosti omogočil. Sedaj je mogoče živeti tisto, po čemer najino srce najbolj hrepeni in česar si najbolj želi: končno lahko živiva v miru s svojim Bogom v vzajemni ljubezni, ki sva jo spet sposobna živeti. Vse to se bo najbolj videlo v Jezusovi uri, ko bo na križu zažarela njegova neskončna ljubezen. Z darom Svetega Duha bo ta ljubezen postala korenina življenja in delovanja vseh Jezusovih učencev in Božje znamenje za ves svet.

3. nedelja med letom

Trdo srce je res breme za lastnika

Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu. S to svarilno in opozorilno podobo želi povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene vabi, da premisliva svojo notranjo držo. Ali ni čudno, da pocestnice in cestninarji Jezusovo sporočilo vzamejo zares, pobožni Izraelci pa se čutijo prizadete, kakor da jih Jezus napada? Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda naleti na nezaupanje in trdoto najinih src? V Jezusu naju Bog doseže v najinih najglobljih srčnih ranah. Ali se pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva in slediva lastni misli o Bogu, zaradi katere se distancirava od vseh ljudi, ki niso, kakor sva sama? V igri sta dve teologiji ali razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo tudi naju vedno znova prevara.

Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose, ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi.

Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.

Zakaj naju torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo? Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev laži? Sama pri sebi si govoriva: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečeva: »Realno življenje ni takšno!« Pozabiva, da še vedno bolj verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjameva, dovoliva sovražniku človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor.

Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljava Boga in ljubeče skrbiva za drugega do te mere, da sva pripravljena dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nama Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?

Nehemija nama ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen božje besede je, da razveseljuje srce in nama omogoča ljubiti. Zato sva vedno znova povabljena, da bereva, premišljujeva in kot kruh uživava njegovo Besedo ter jo nosiva v srcu. On je prava hrana. V njeni moči bova lahko izžarevala iskreno skrb za drugega, bova bolj vesela in bova hkrati izžarevala resnico Božjega obličja.

4. nedelja med letom

Vsaka težava je priložnost

Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

5. nedelja med letom

Neskončno dragocen sem in ti tudi

Vsa tri berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen sežge. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

Advertisements