Nedelje med letom – B


33. nedelja med letom

Naš konec ni konec, ampak cilj

Počasi zaključujemo liturgično leto. Cerkev nas vabi, da se zavemo tudi pričakovanja konca ali cilja. Berila nas spominjajo na poslednje in skrivnostne dogodke. Tiste dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da njegova ljubezen stehta našo ljubezen in nam odpre vrata Božjega kraljestva. Celotno 13. poglavje Mr evangelija nam v apokaliptičnem jeziku govori o tem dogajanju. Apokaliptični jezik, poln domišljije in krepak, nam je težko razumljiv. Težko ga sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu časov in poslednja sodba, ki je blizu. Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?

Odgovor na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz izgnanstva iz vseh krajev«. Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, da bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen, do nas kot njegovih sinov in hčera, ki se uresničuje v zgodovini. Zato bi lahko takole molila: »Gospod, podari nam Jezusovega Duha, ki omogoča zasijati tvoji ljubezni med ljudmi. Prosimo, da bi tudi mi, gnani od iste ljubezni, lahko od tega trenutka naprej videli prihod tvojega kraljestva, ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.« Jezus je namreč za to prišel. V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z ljudmi. Govorjenje o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in k spet nazaj k njemu vodi. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, razpršenost ostane vir jeze in ločevanja med ljudmi, ki se neizogibno približujejo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj. Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite, da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne pijte laži, ne varajte svojega srca.

Jezus se prizadeva, da bi nas na vse to spomnil: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle«. Prav zato ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli kako velika je Božja ljubezen do ljudi (do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo), si tudi mi prizadevamo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.

Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja, pa ostaja vedno isto: toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov tudi sin bolečin? Ali se človek lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuje me, Gospod, k tebi se zatekam!«. Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu srcu je tisto, kar ga varuje. Ta ga osvoji. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost naše človeškosti, naša korenina življenja. Pusti se osvojiti tudi ti.

34. nedelja Kristusa Kralja

Kralj nekoliko drugače

Jezus samega sebe razglasi za kralja samo pred Pilatom, ko je že jasen izid proti njemu sproženega procesa: obsojen bo na križanje. Ta izid je sam večkrat napovedal. Evangelist Janez je vse to ohranil v svojem srcu in nam zapisal. Iz njegovega evangelija nam Jezus govori: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus sam povezuje dejstvo, da je bil povzdignjen, s tem, da je kralj. Na križu, ko bo obsodba izvršena, bo postal kralj slave, kakor so antični križi pisali nad njegovo glavo. Na tak način se bo pokazala resnica.

Za kakšno kraljestvo in za kakšno resnico gre? V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa Kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim.« Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in bi zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko sijaj te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in ga nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze zajema tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve naklonjenosti. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni globoki zaupnosti z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere.

V glavni mašni prošnji tudi prosimo, da bi dojeli, da je resnično kraljevanje služenje. To prosimo, ker se nas je dotaknil sijaj Kristusa Kralja. Tista naša dejanja, ki izražajo služenje/kraljevanje, so deležna istih značilnosti Božjega kraljestva, o katerih govori Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev, po kateri hrepeni.

Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice, po kateri se jih presoja in ocenjuje. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našemu najglobljemu hrepenenju. Ta napetost tudi tebi in meni omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odpriva vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.« Amen.

1. ADVENTNA NEDELJA

Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je v Jezusu dana v zgodovini. Oseben odnos z Jezusom tebi in meni omogoča, da danes, v svoji zgodovini, živiva skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovoliva, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmeva in sodelujeva pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nama uresničuje in naju zajame v to, kar sva pred Bogom ustvarjena za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža najino omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.

Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorniški značaj adventnega časa naju vabita, da si tukaj in danes prizadevava, da v nama in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi ti in jaz osebno sprejela neskončni Božji dar. Gre za učenje sprejemanja, ne nekaj drugega. Na zahodu se zaradi tega v božičnem in novoletnem času med seboj obdarujejo. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja.

V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in nami. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Mi smo tisti, ki dvignemo glavo in srce, da bi bili sposobni videti, kako se uresničujejo Božje obljube v naših srcih in za vse nas.

Molitev je vaja, da srce ostaja odprto za Božji dar, ki je nenehen in po vsem kar je. Če nočeva sprejemati, ne bova sposobna dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bova v hipu ujela v prekletstvo strahu. Strah, ki naju bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha (notranje samote in osameljnosti – osredotočenosti nase) in notranje teme, ki iz njega izvira. Če imava za Boga odprto srce, bova lahko premagala strah. On hrepeni in naju kliče, da bi ga sprejela in spoznala. On vsakega izmed nas sprejema, spoštuje, se nas veseli in nam je naklonjen. Čaka, da bi srečal tvoje in moje srce odprto za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo zaupali njegovi obljubi in zato njegovo neskočno dobroto tudi doživeli in delili z drugimi.

Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost in nežnost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari, da vsakega osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah, strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.

2. ADVENTNA NEDELJA

Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Krstnikovo povabilo je namenjeno tebi in meni. Če hočeva srečati Gospoda, ki prihaja, če hočeva videti Božje odrešenje, pripraviva svoji srci. Prerok Baruh pravi, da je Bog tisti, ki zravna poti zase. Zdi se, da si Baruh in Janez Krstnik nasprotujeta. Ali res?

Eden govori od Božjem delovanju, drugi pa o tem, kar naj bi storili mi. Božje delovanje je, da človeštvu pošlje svojega Sina. Krstnik pripravi pot v srcih ljudi, da lahko Božji Sin vsakomur pokaže Očetovo ljubezen do slehernega.

Videnje preroka Baruha pa je simbol človeštva, ki se veseli in je povezano med seboj zaradi tega, ker se je vrnil Božji ljubljeni sin. Bog hrepeni, da bi bil z ljudmi in jim končno omogočil, da so deležni ljubezni, ki jo živi njegov Sin. Z naše strani je potrebno zgolj to, da Sinu odpremo vrata srca, da ga sprejmemo in zaživimo iz tega, kar on podarja. Tisti, ki bo v nas naravnal Gospodove poti, je Sin. A le, če ga sprejmemo v hišo svojega srca. V Jezusu in z njim sva ti in jaz spet sposobna izpolnjevati Božje zapovedi, ki so Božja pot za uresničitev življenja vsakega izmed nas. Krstnik naju želi le prebuditi iz najinih utvar in sanj, da bi lahko sama od sebe odprla svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočeva in želiva in se za to odločiva.

Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vse. Takšna je Božja pot za vsakega človeka. Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.

Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi človečnosti izredno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. »Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi komur koli ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izključenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi. Tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega« (Lk 3,7). Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izključenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izključenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Ker je celosten moški si upa biti drugačen moški in izstopati iz množice. Iz množice izstopa zaradi poslanstva, ki mu ga je Bog zaupal. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »divji«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.

Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi. Je znamenje izkustva srečanja z Bogom. Je znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja v besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet droge in nesmisla življenja. Pustimo se zajeti v življenje, ki ne izgine.

3. ADVENTNA NEDELJA

Bogoslužje tretje adventne nedelje nas vabi k veselju in delovanju v skladu z Božjo voljo. Zato lahko skupaj z vsemi, ki molijo pri maši, tudi midva prosiva: »O Bog, vir življenja in veselja, prenovi nas z močjo svojega Duha, da bomo tekli po poti tvojih zapovedi in vsem prinašali veselo novico o Odrešeniku.«

Če se postaviva pred Boga, začutiva v duši željo po kesanju in očiščenju. Takoj se nama v srcu porodi vprašanje: »Kaj naj storiva?« To vprašanje v sebi skriva še globlje in nujnejše vprašanje: »S čigavo močjo? Na podlagi česa naj karkoli storiva?« Bogoslužje nama odgovarja: na podlagi in v moči veselja. Veselja zaradi zavedanja, da je Gospod z nami, da nam je Bog odpustil in nas sprejema.

Bog naju prenavlja s svojo ljubeznijo. Midva nisva le predmeta, ki ju Bog ljubi, midva sva osebi, ki na to ljubezen lahko odgovoriva in o njej pričujeva vsem. Vse lahko pritegneva v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz tebe in mene naredi eno z Gospodom, ki ga ljubiva in iščeva. Njegov Duh nama daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da lahko med seboj delimo njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nama daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sŕca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nama jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah. Odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.

Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti«, ima pred očmi tvoje in moje skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bova pravična in solidarna do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko delujeva iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nama to omogoča. On naju usposobi, da sva Božja sin ali hči. Ne gre za to, da delava dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delava dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljava midva, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagava in nikogar ne ovirava, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki naju oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal meni in jih lahko z drugimi razdelim. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.

4. ADVENTNA NEDELJA

Glej prihajam, o Bog, da izpolnim tvojo voljo” (Heb 10,7). Ta trditev se ni zgodila enkrat v času in nikdar več. Ta trditev je večna. Je sad pogovora med Očetom in Sinom, ki se v vzajemni ljubezni in ljubezni do nas pogovarjata med seboj. Ko Jezus končno vstopi v zgodovino, ne gre zgolj za dogodek kronike. Njegov vstop je povezan z večno zgodovino človeštva, ki je ne bi bilo, če ne bi bila znotraj svete zgodovine zaveze med Bogom in človekom. Jezus je središče te zgodovine, njena korenina in hkrati tudi njen najvišji sad. Danes kličemo, naj pride z neba. To pomeni, da se Bog približa človeku, ne človek Bogu. Bog postane Sin človekov, ne človek Božji sin. A klic in krik gre tudi iz zemlje. Bog ne pade na zemljo kakor meteorit in od zunaj uvožen. V svojem delovanju je vedno spoštljiv do človeka. Ko se mu približa, se mu približa v človeški obliki. Približa se nam znotraj zgodovine, ki jo je začel zato, da bi s človekom razdelil svojo Dobroto. Ko iz zemlje kličemo, naj pride, razglašamo svetost Marije, človeške hčere, ki si jo je Bog pripravil, da bi se končno uresničilo njegovo večno hrepenenje, da bi bila človek in Bog eno, ves Bog za človeka in vse človeštvo za Boga.

Ko Marija odgovarja angelu, se sklicuje na to Božje hrepenenje in hotenje: “Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.” Marija s tem pokaže svojo človeško svetost, ki postane prostor za Božje hrepenenje. V tem najde vse svoje dostojanstvo ustvarjenega bitja in ves sijaj, v katerem je bila spočeta že od začetka stvarjenja. Sorodnica Elizabeta hvali prav to: “blagor ji, ki je verovala, kajti spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod.” Elizabetine besede bi lahko takole povzela: “blagor ji, ki je tako močno in celostno doživela Božjo dobrotljivo ljubezen do človeštva, da v svojem življenju z vsem bitjem išče čas in način, da bi se ta ljubezen lahko v celoti razlila nanjo in na vse ljudi za vedno.“ Iz takšnega zavedanja vrejo besede Marijinega slavospeva Moja duša poveličuje Gospoda. Marija izraža veselje človeka, ki že vidi svoje življenje v polnosti zajeto v Božji dobrohotni ljubezni. Tudi ko v Očenašu molimo zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, najprej prosimo, da bi osebno doživeli in okusili Božjo dobrotljivo ljubezen, ki nas je spočela in hotela. V njej je ves naš sijaj.

Pri mašah božične osemdnevnice po obhajilu pojemo Marijin hvalospev. Odpevi pred tem hvalospevom so goreč klic in intenzivna molitev k Bogu, ki prihaja. Dajejo ton in barvo našemu adventnemu pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Prisluhniva, kaj Jezus lahko pomeni nama in vsej človeški zgodovini:

1. O Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega, ki segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti.

2. O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu dal na Sinaju zapovedi; pridi in nas reši z odprto roko.

3. O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in pred teboj bodo umolknili kralji in te narodi molili, pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj.

4. O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre; pridi in reši iz ječe jetnika.

5. O Vzhajajoči svit večne luči in sonce pravice; pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.

6. O Kralj narodov in vsem zaželeni ter vogelni kamen, ki oboje združuješ v eno; pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil.

7. O Emanuel, kralj in naš zakonodajalec, pričakovanje narodov in njih rešitelj; pridi in nas reši, Gospod naš Bog.

Advertisements