Nedelje med letom – B


23. nedelja med letom

Da bi se srce odprlo

Jezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Jezus ozdravi gluhonemega z močjo svojih rok. V ušesa mu vtakne svoje prste, s slino se dotakne njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.

A kakor vsi Jezusovi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudarjal ozdravljenje. Njegovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo sproži ozdravljenje. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprla.

Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »Odpri se!« Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal.

Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.

Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava.

To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril, gledal svojo stvaritev, je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, da vse razodeva veličino njegove ljubezni.

Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo čudovita Božja dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.

Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid (prim. Ef 2,13–18) med nami, ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

24.nedelja med letom

Le na križu lahko vidiva resnično ljubezen

Današnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

25. nedelja med letom, leto B, Mr 9,30-37

Jezus učencem naravnost in brez olepševanja pove, da ga bodo zaradi njegovega načina življenja in govorjenja, mogočniki tega sveta umorili. Težko je dojeti, zakaj učenci tega ne razumejo. Zdi se, da si trpljenje predstavljajo kot nekaj filmskega kjer glavni junak na koncu mastno zasluži in je deležen še prazne slave.

Sredi te čudne slepote učencev Jezus postavi v sredino najmanjše in najbolj ranljive člane družbe in učencem pove, da je resnična veličina posledica skrbi za zadnje in najbolj ranljive.

Da jim močno lekcijo. Posvetna veličina – oblast, povezave, bogastvo, vpliv, čast in slast – ima v Božjem kraljestvu le tolikšno vrednost in težo, kolikor je bila v službi najbolj ranljivih članov družbe. Pohlep, opulentno bogatenje in oholost so izredno zapeljivi in zaslepljujoči za vsakega človeka, tudi za nas, ki smo člani cerkve. Zaradi tega nas vabi, da smo nenehno pozorni na motivacije in sadove našega dela. Čemu delamo, kar delamo?

Ob branju danšanjega evangelija me obide žalost. Neverjetno kako preroški je bil evangelist Marko, ki je ne da bi hotel povezal napoved Jezusovega trpljenja s statusom otrok v naši družbi. Poleg tega, da jih na zahodu ogromno pobijemo že v materah jih potem še zlorabljamo. Največje število spolnih zlorab je v šolstvu, a tudi v cerkvi nismo imuni. Kriminalno in pohujšljivo vedenje nekaterih (ki se hoče zdaj pripisati vsem članom cerkvene hierarhije), številnim škofom, duhovnikom in redovnicam onemogoča, da bi po Jezusovem zgledu otroka vzeli v naročje in ga pobožali. Seveda razumem zakaj je do tega prišlo. Dejstvo pa, da moramo zelo paziti na vedenje do naših otrok, upoštevati stroge protokole in zakonska določila, ki urejajo vedenje do otrok je kljub temu zelo tragičen trenutek naše potrošniške kulture in izumirajoče civilizacije. Ne smemo več izkazovati svoje naklonjenosti preko telesa.

Hkrati je to tudi priložnost, da se spomnimo in globlje zavedamo velikega trpljenja vseh zlorabljenih otrok, ki so šli skozi travmo uničujočega obnašanja odraslih. Če to pozabimo, bomo znova ponovili isto napako, kakor pravijo Judje glede medvojnega holokavsta.

Jezus je imel rad otroke in oni so imeli radi njega. Takoj so se razumeli.

Neverjetno pa je, kako lahko nekaj drobcev informacije včasih spremeni način našega branja svetopisemskih pripovedi. Spremeni tudi njen pomen za naše današnje življenje.

Iz drugih dokumentov v novozaveznem času vemo, da otroci v tistih časih niso imeli nobenih pravic. Bili so last svojih staršev. Lahko so jih kupovali in prodajali, izkoriščali ali jih celo brez civilno ali versko pravnih posledic pobijali.

Otrokov se je lahko dotaknil le član njihove ožje družine. Zgodba, ki jo danes beremo o Jezusu in otrocih, je bila torej za otroke v javnosti neprijetna. Jezusova drža drža do otrok je izzivala spejete navade in jih postavljala pod vprašaj. Dejansko gre pri Jezusovem načinu ravnanja še za veliko globljo in bolj pomembno resnico. S tem, da je otroke jemal v naročje je javno izjavil, da otroci niso nikogaršnja last, ampak da so vsem dar. Otroci so dar, ne lastnina. Božji dar.

V Božji družini so otroci deležni dostojanstva in spoštovanja, ki smo ga dolžni Bogu. Skratka evangelij nas spomni, da smo vsi Božji otroci in zato vredni Božjega spoštovanja in dostojanstva.

Evangelij nam želi odpreti oči, da bi dojeli, da zaslužijo naše spoštovanje in pozornost tisti, ki so zadnji, šibki, deležni največjega tveganja. Posledično so spoštovanja vredni tudi vsi, ki dajejo svoje darove in sposobnosti na razpolago zadnjim in najbolj šibkim in s tem ustvarjajo boljši svet za vse.

Kakor je storil na trgu v Galileji, ko je vzel v naročje otroka, Jezus tudi danes obrača na glavo vse naše okostenele nazore in predstave o življenju.

26. nedelja med letom – leto B – Mr 9,38-43.45.47-48

V duhu današnjega evangelija se sprašujem kako se lahko naši bratje kristjani, ki sveto pismo razlagajo in razumejo dobesedno, izognejo dejstvu, da bi si morali odsekati roke in noge, izdeti očesa in živeti nenehno v strahu kako vroče je v peklu. Ne vem kako je pri njih. Toda mene so moje noge nesle na kraje, kamor nisem želel iti. Tam so moje oči gledale stvari, ki jih nisem želel videti. Navkljub vsem trenutkom, ko se pustim porušiti, sem še vedno celovit in ne preveč zaskrbljen zaradi peklenskih črvov in neznosne vročine, ki naj bi tam vladala.

Jezus je bil izreden in zelo močan govornik in komunikator. Kot vsi veliki učitelji vseh časov je tudi on za poudarjanje bistvenega uporabljal prispodobe in pretiravanja. Jezus v Markovem evangeliju zlo jemlje zelo resno. Vedno se zaveda, da je zlo okrog njega in da brez nas prihaja iz naše notranjosti. Danes nas Jezus vabi naj prenehamo z rušilnim ali uničevalnim vedenjem, ki nam onemogoča ljubiti Boga, sebe in druge.

Grešno obnašanje lahko razvrstimo v dve kategoriji: navade in kompulzije. Navade so res nenavadne. Zaradi dobrih navad se zahvalimo in prosimo. Določene navade se lahko začnejo z dobrim namenom, pa nas na koncu obsedejo, recimo skrb za telesno kondicijo. Druge navade nam prinašajo trenutke olajšanja in razelektritve: laganje, nepoštenost, kraja. Na koncu pa se izkaže, da so rušilne.

Kompulzivno obnašanje je zelo drugačno. Igre na srečo, popivanje, nakupovanje, kajenje, nasilje, garanje, seks, nažiranje, drogiranje, pornografija, pohelp in odvisnost od interneta so zelo moderni primeri kompulzivnega obnašanja. Za vsemi temi odvisnostmi se skrivajo globlji razlogi odnosa do sebe, do drugih, do Boga in celo genetska zasnova.

Ko smo ujetniki kompulzivnega obnašanja običajno rečemo, da ne vemo kako in zakaj vedno znova ponavljamo isto vedenje. Nekateri so tako osamljeni in depresivni zaradi svojega kompulzivnega obnašanja, da razmišljajo, da bi si odrezali roko, nogo ali iztaknili oko.

Jezus poudarja, da moramo s svojim rušilnim vedenjem prenehati. Daje nam praktične nasvete kako to lahko tudi zares storimo. Najprej nas spodbuja naj storimo tisto, kar nam pomaga. Za nekatere ljudi so primerne prav najbolj nenavadne rešitve, ki se dotikajo globljih razlogov in omogočajo, da se v srcu znova sestavimo v Božjega sogovornika in sodelavca. Drugi se pri tem ne bodo mogli vedno strinjati z nami. To niti ni pomembno. Kdor ni proti nam, je za nas. Drugi nasvet je: sprejmi pomoč. Nobeden izmed nas ne more vseh življenjskih bremen nositi ves čas sam. Smo osebe. Oseba je občestvena: jaz sem v tebi, ti si v meni; jaz sem zate, ti si zame. Le v medsebojnem pogovoru se lahko počasi začnemo zavedati resnične narave svojih odvisnosti in tudi načinov, ki nam jih pomagajo preseči. Nihče izmed nas ne zna brati misli, zato se pogovarjamo in drug drugemu pomagamo pri podarjanju globokega sprejemanja, ki smo ga vsak hip deležni s strani Boga, našega Očeta. Sprejeti Očetovo ljubezen in sprejemanje po bratih in sestrah je lahko tako osvežujoče kot kozarec vode o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju.

Navada in kompulzivno obnašanje vedno sledita določenemu vzorcu. Zato je potrebno, da svoje dogajanje redno in vsak dan večkrat pripovedujemo dobremu Bogu Očetu, ki vidi na skrivno. Tako počasi začnemo zaznavati kdaj, kaj in kako nas vrže in odtuji dialogu in ljubečemu odnosu z Njim, s seboj, z bližnjimi in stvarstvom. Šele ko se rušilnega vzorca zares zavedamo, nam Bog lahko da moč, da ga z Njegovo ljubeznijo tudi presežemo in nič več ne potrebujemo.

Ko resnčino spoznamo sebe takšne kot smo in kakor nas pozna Bog Oče v Svetem Duhu, smo šele sposobni zares izbrati življenje in ne smrti. Nič ne pomaga, če še vedno hočemo živeti iz tega, kako ri želimo, da bi bili. Sogovornik in sodelavec sem lahko samo, če živim iz tega, kar in kakršen v resnici sem.

27. nedelja med letom

Tekmovalnost in slavohlepje sta posledica trdosrčnosti

Jezus nama govori o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Da bi farizejem, ki ga sprašujejo o ločitvi, pomagal iti vase, takoj vzpostavi razdaljo in jim vrne vprašanje: »Kaj vam je zapovedal Mojzes?«

Farizeji ga hočejo z vprašanjem ujeti, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev žene mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil z natančno določenimi navodili. V resnici pa v celotnem Svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda tega ne sme storiti tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali zelo ozko, drugi pa zelo široko. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga.

A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni pomembno vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je vzrok, zakaj je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje tega, kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo za človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: »na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.« Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegovo delovanje je drugačno. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo, ki je posledica dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.

Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to je iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v vlogi Božje zamisli. Če otroci motijo odrasle, je tako zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Jezus dostojanstva moškega in ženske ne utemeljuje na osebni pomembnosti ali zaslugah, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi otroke in vse druge. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo ter nas vabi, naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.

28. nedelja med letom

Modrost ni sad inteligentnosti

Salomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

29. nedelja med letom

Resnično velik sem, kadar služim

Jezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.

A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.

K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.

Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

30.nedelja med letom,

31. nedelja med letom,

32. nedelja med letom,

33. nedelja med letom,

34. nedelja Kristusa Kralja,

Advertisements