Nedelje med letom – B


Sveta trojica Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

JEZUSOVO REŠNJE TELO IN KRI, Mk 14,12-26

Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: “Vzemite, to je moje telo.” (Mr 14,22). Današnji praznik Rešnjega telesa in krvi je značilen za latinsko cerkev na zahodu, kjer se je v 12. stoletju spet z vso močjo prebudila evharistična pobožnost. Do 12. stoletja je bilo realno Kristusovo telo Cerkev, mistično telo pa evharistija. V 13. stoletju se je to obrnilo. Stojimo pred evharističnim kruhom in ne vidimo, da smo v njem mi. Kristusa brez svojega telesa ni. Proti reformska cerkev je pojmovanje in življenje evharistije osiromašila in zreducirala samo na prisotnost v kruhu in vinu. Gojimo pobožnosti, duhovnosti in duhovnega razmišljanja Kristusovega telesa pa nimamo.

Proti reformatorjem so torej posebej poudarjali stvarno navzočnost Kristusa v hostiji in s tem njegovo češčenje. Odločilen vpliv na vzpostavitev praznika Rešnjega telesa in krvi so imela videnja Julijane iz Kornillona, ki je bila avguštinska redovnica v Liegu. Tam so na pobudo papeža Urbana IV. leta 1247 prvič praznovali Jezusovo Rešnje telo in kri. Leta 1264 je isti papež razglasil praznik za vso Cerkev.

Janez Zlatousti pa pravi: »Mi smo temelj evharistije. Če ni nas, kot Kristusovega telesa, se iz oltarja ne more vzdigniti Kristusovo telo iz kruha in vina. Ko pridem kot duhovnik med vas, vas pozdravim kot vstali Kristus: Mir z vami. Potem vas vodim v nebeški Jeruzalem. Evharistija je vstop v Božje kraljestvo. Jaz vas vodim in vi mi sledite. Če vas ni, evharistije ni.« Ne morem maševati sam. Je dejanje vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Nihče se ne more sam spovedati, ali se maziliti. Vsi zakramenti so cerkveni, ker so izraz Kristusovega telesa. 

Prinesli smo svoj dar. Kruh in vino, to kar potrebujemo za biološko življenje. Da to imamo moramo delati in zaslužiti in to darujemo. Ko pride Sveti Duh na te darove, naredi iz njih Kristusovo telo in njegovo življenje. Mi kot Kristusovo telo smo tako v Svetem Duhu sposobni razodeti Boga. Kruh in vino ne bosta hranila le naše telo, ampak tisto Življenje, ki je Kristusovo telo. 

Tvoje pomivanje posode bo razodelo Jezusa Kristusa, bo postalo Jezus sam, njegovo telo in njegovo življenje. Ker si se podaril, ko si pomival, si ti v teh darovih in iz njih se bo razodelo Božje obličje. Smo novi ljudje, sposobni Božje slave. Evharistija je uresničitev Cerkve v njeni največji resnici.

Duhovnost upošteva telo in ne gre zgolj za telo mojega jaza. Moje telo je cerkveno. To popolnoma spremeni odnos do telesa v vsem. V tem telesu se razodeva Kristusovo telo, ki je Ljubezen. V tem je osnovano poslanstvo Cerkve, ki je izraz evharistije. Iz naše telesnosti se bo razodel Kristus v vsej polnosti. Evharistični kruh je sestavljen iz nas. V njem je naše delo, jok, veselje… Smisel našega življenja je razodeti Očetovo obličje. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu….

Tebi vsa čast in slava. Samo ti si središče časti in slave Oče. Mi smo tvoji sinovi in hčere. To je naše poslanstvo v svetu. Ne da govorimo o Bogu, ampak razodetje sinovskega življenja. Kdor vidi Sina vidi Očeta. Če nisem v novem življenju, ne morem darovati. Adam je padel, ker ni daroval, ampak grabil in vzel. Kako darujemo? Mi se oklepamo tega, kar je za nas važno. Edino kar zares imamo pa je to, kar smo darovali. Vse drugo, kar hočemo zadržati, bomo izgubili. Le to kar sem daroval, me bo pričakalo v Bogu, ker sem vse to že shranil v Božji spomin.

Daritve, vse to kar je potrebno za življenje, bo položeno na oltar. To bo postalo Kruh življenja, Jezus Kristus, ko bomo prosili naj se spusti Sveti Duh, glavni akter pri učlovečenju, na te darove. Mi lahko le darujemo. Žrtev pa naredi le Jezus in žrtev je tisto, kar človeka združi z Bogom. Mi zmoremo le prinesti darove na oltar, vse ostalo pa ni v našem dometu. Manjka nam popolna ljubezen. Ničesar ne moremo spraviti k Bogu. Bog sam spravi k sebi, že v stari zavezi. Tudi če imamo Svetega Duha, smo še vedno vezni na naš biološki svet in življenje, ki nam polzi iz rok. Zato darujemo kar potrebujemo za življenje, ker čiste ljubezni nismo sposobni. Vedno je zraven še malo trgovine, poskrbeti zase. Ko se sv. Duh spusti na darove, naša daritev postane Kristus. On je na križu moje človeško življenje prežel z Ljubeznijo. Vse je dopolnjeno. Človeška narava je vsa sinovska. Naša narava je zajeta v popolno ljubezen. Le Sin nas lahko združi z Bogom in takoj, ko Kristus prežme mojo daritev z ljubeznijo, umre, zato je on žrtev. Mi tega nismo sposobni, Jezus je edina žrtev, ki jo oče sprejme in ga zato obudi.

On, Vstali ni šel iz groba, ni šel ven skozi vhod, ni odvalil kamna. On je šel naprej. Pretrgal je zastor in vstopil v svetišče. Njegova narava je prosojna, Vstala. Pri maši je tako. Kakor hitro moja daritev pride do vstajenja – naše delo pride na križ v vstajenje in nato v Nebeški Jeruzalem. Tam lahko začnemo priporočat vse; zapornike, vojake, nosečnice…Zlato tele je bilo narejeno iz zlata, ki so ga darovali. Evharistični kruh je narejen iz tega, kar smo mi darovali. Tu je ogromna razlika: zlato tele jih je pripeljalo do »žurke« in orgije, k njim samim, v začaranem krogu volje in razuma. To je perverzno – religiozno – sam sebi služiš in misliš, da služiš Bogu.

V evharistiji pa daritev postane Kristus (naše delo) mi pa gremo preko velike noči na nebeški trg, kjer je drevo življenja, svetniki, Oče, Jagnje… celotno Kristusovo telo. Ko sem dojel, da moje tedensko delo pride do novega Jeruzalema, sem začel redno hoditi k maši. Vsak teden bi rad spravil svoje delo v nebeški Jeruzalem, k Jagnjetu na prestolu, ki je vse v vsem. Tako bo ob moji smrti ostal le še zadnji košček, vse ostalo sem pri maši že znosil tja.

Obred sam je res čudovit. Pridemo do Boga Očeta. Zberemo se in prosimo. Na nebeškem trgu pride do občestva. Obhajamo se z občestvom, s tem kar mi smo. To gledamo v polnosti in je dopolnjeno. S tem se vračamo nazaj v svet, delat, da vse zajamemo v občestvo.

Evharistija nas uresniči kot božje občestvo Sinov in Hčera. Pri vsaki evharistični molitvi sta dve klicanji Svetega Duha, nad darovi in nad Cerkvijo. En kruh, eno telo. Mi smo ta kruh in to telo, obhajamo se drug z drugim. Ko posvetimo hostije (hleb kruha), je vsaka izraz enkratnega življenja. Sveti Duh najde v Kristusovem telesu prostor za vsakega izmed nas, da je v Ljubezni. Mi smo udje, ne le Kristusovega telesa, ampak drug drugega in se obhajamo s celim telesom, drug z drugim. Tvoje delo je tudi zame kruh življenja. Tvoje vino je tudi zame duhovna pijača. Mi smo evharistija in evharistija je Cerkev. Če pozorno beremo obred posvetitve oltarja je maziljenje oltarja podobno kot maziljenje človeka pri krstu. Oltar se mazili. Mazili pa se tudi zidove cerkve. Če je oltar glava, ki je Kristus, potem so stene res telo. Cerkev je živ organizem. Sveti Duh nas preobrazi v osebe s Kristusovim obličjem. Princip evharistije je princip našega življenja: iz narave Sveti Duh naredi osebe, občestvo. Naše telo se izpolni le kadar dovoli, da iz njega diha Kristus. 

Evharistično bivanje je v tem, da naše telo, ki je podvrženo minljivosti sveta, to telo, pokaže Kristusa, ko Sveti Duh deluje. Z leti vidiš, da je prvi del evharistije do 40 leta starosti – ti daruješ in misliš, da moraš navzven delati ogromne stvari. Drugi del pa je modrostni del življenja – ali v tem, kar sem delal, je Kristus ali ga ni? Tako se ne utrudiš in ne potrebuješ kompenzacije potem, ko si oznanjal evangelij. Nisi ti tisti, ki delaš, ampak gre zgolj skozi tebe. Naj Gospod po meni govori. To je evharistično bivanje. Kolikor darujem sebe, toliko bo sadov. 

Evharistijo je potrebno jesti. Mi smo se navadili, da jo gledamo in manj jemo. Apostol Janez v Jn 6 poudarja, da je potrebno jesti njegovo meso. Žvečiti, tako, da se slišijo zobje. Zakaj Kristus to tako poudarja? Ko se je Kristus utelesil, se je poistovetil z mrtvim Adamom in z njim hodil vso pot greha. V velikonočni skrivnosti je vzel naše stanje nase in se z njim poistovetil. Božji sin je živel kot mi: umrljivo in smo ga tudi ubili. Postal je predmet. Po krstu smo mi na vrsti, da se poistovetimo z njim. Skušnjava je, da bi ga posnemali kot vzor, toda tega človek ne more. Zato Kristus pravi žvečite moje meso – vse kar on kot oseba je. Če vzameš v roke hlebec kruha in si rečeš, spravi to v žile, kako boš? Pojesti moraš in močno žvečiti. Več bo učinka. Če požiraš celo, ne bo veliko sadov. Žvečite to kar jaz sem. Potem me boste asimilirali. Ko se znajdeš v težkem položaju in greš na evharistijo ter žvečiš Kristusovo telo, asimiliraš to kar On je. Težava se ti bo pokazala kot Kristusov način živetja naše človeške narave. Vse kar mi živimo, je Kristus že vzel nase. V vsem je bil preizkušan. Z evharistijo pojemo to kar je Kristus živel človeškega. Ko umreš, uživaš to, kar si vse življenje jedel. Sedaj žvečimo da bi asimilirali, kako na božji način živeti človeško naravo, ko je najbolj šibka, hudobna, depresivna, ranjena, nasilna. Ni dovolj gledat evharistijo, potrebno jo je jesti.

9. nedelja med letom, 3.6.2018, Mr 2,23-36 – Sin človekov je Gospod tudi sobote.

V neki družini dobrih kuharic so se dobri recepti in kuharske skrivnosti prenašale iz matere na hčerke, sinove in vnuke. Ob pospravljanju so našli eno bolj zanimivih praprababičinih navodil: “Pred pečenjem jagenjčkove noge je potrebno nogo zlomiti v sklepu.” Vse njene hčere in njihove hčere so to navodilo skrbno izpolnjevale. Prepričane so bile, da modrosti starih ne smeš postavljati pod vprašaj.

Med raziskovanjem družinskega arhiva je ena od pravnukinj našla tudi kartico, ki jo je prva kuharica v tej družini pisala svojemu možu: »Dragi Artur, hvala ti za dar velike nove posede za pečenje. Sedaj bom lahko opustila lomljenje jagenjčkove noge, kajti celotna noga bo ravno pravšnja za novo posodo. Iskrena hvala.«

Zgodba povzame srčiko Jezusovega današnjega poučevanja. Markov evangelij je zgodba o delovanju. V prvih treh poglavjih se Jezus sooči z hudobnimi duhovi, zbere svoje učence in se trikrat sooči z verskimi avtoritetami. Prav v tem odlomku ima znova težave s farizeji: najprej zaradi smukanja žita, nato pa še zaradi ozdravitve hromega v soboto. Težava ni v tem, da je vse to storil, ampak v tem, da je vse to delal na soboto. Judovska postava je bila zelo jasna: v soboto lahko ozdraviš samo nekoga, ki je v smrtni nevarnosti. Hromi seveda ni bil v smrtni nevarnosti. Jezus pokaže, da je zakon glede sobote napačen ter da človekovo trpljenje zahteva takojšen odziv. Ne velja reči: »Pridi jutri, danes ne morem, zaradi pravil!«

Zakoni in pravila niso dobri sami po sebi. Zakoni so zaradi tega, ker ljudje ne živimo odgovorno in ne spoštujemo pravic in dostojanstva drugih. Nekateri pa vztarjajo, da je vsae zakone in pravila potrebno strogo ubogati in dobesedno spolnjevati. Določeni civilni zakoni so tudi moralno vprašljivi ali celo krivični (pravica do orožja, splav, smrtna kazen). Če je zakonodaja tako zgrešena nas cerkev odveže moralne dolžnosti, da te zakone ubogamo.

Vsi zakoni (verski, civilni) ter celo družinska pravila morajo biti v službi dobrega, moralnega in obvezujočega. Drugače podležemo farsi rekoč, zakon ubogamo zato, ker je zakon.

Jezus pokaže, da noben zakon ne more biti v vseh primerih apliciran na isti način. Zakon naj bi bil v službi človeškosti, upošteval naj bi naše potrebe. Potrebno ga je razumno in spretno upoštevati. Ker se prevečkrat nočemo ukvarjati z globljimi vprašanji svoje cerkve ali družbe, hočemo hitre rešitve, da bi se spet dobro počutili, zato zahtevamo strožje zakone ali večjo pokoščino (kazni). Samo poglejmo koliko krat se volitve vrtijo le okrog zakonov in reda. Neutemeljeni strahovi redno silijo v pretirano poudarjanje zakonov, reda in prisile. To velja tudi v cerkvi.

Če v veri poudarjamo samo pokorščin pravilom postanemo prav tako slepi kakor so bili farizeji. Čeprav so bili priča ozdravitvi hromega, se je njihovo srce zakrknilo in so začeli načrtovati kako bi Jezusa ubili.

V novi zavezi je le dvakrat omenjeno, da se je Jezus tudi razjezil: ko je izgnal menjalce iz templja (pri Janezu) in današnji odlomek. S tem nakaže kako je Jezus nasprotoval slepi pokorščini verskim zakonom in pravilom. Hkrati pa nam je rečeno, da je bilo Jezusu žal za farizeje, ker se njihovo srce ni odprlo. Niso ga niti sprejeli niti dojeli, ampak so ga sklenili umoriti.

Ali ne bi bilo tragično, če bi se Kristus ob srečanju z nami, razjezil nad nami in postal žalosten, ker smo bili tako pravilarski in nepopustljivi pri verskih zakonih? Molimo in si prizadevajmo za potrebne spremembe pri sebi (v svojem življenju) in življenju cerkve, da se Jezusu ne bo treba jeziti in žalovati za nami, ko se bomo srečali iz obličja v obličje.

Spodaj navedeno je prosto povzeto po Silvano Fausti:

Drugo poglavje, ki se je začelo s Sinom človekovim, ki ima oblast odpuščati grehe, se sklene s Sinom človekovim, ki je Gospod tudi sobote. Vse poglavje je postopno razodevanje identitete tistega, ki se je “dotaknil” gobavca: ozdravlja telo in duha, obnavlja življenje in ponuja združenje z Bogom, jé z grešniki in začenja svatovsko gostijo. Z njim stvarstvo doseže sedmi dan in črpa iz izvira, iz katerega je izšlo.

Zdaj smo dolžni delati to, kar smo mislili, da ni dovoljeno: delati in jesti v soboto kot Bog. Imamo namreč življenje njega samega. To je dokončni dar, ki nam ga daje Sin človekov. Njegovi in prestopki njegovih kažejo novost Božjega kraljestva, prehod od obljube k izpolnitvi, ki je nastopila z njim. Sobota je dan Gospoda, Boga samega kot cilja in počitka vsakega izmed nas in vsakega našega dne. V tem smislu smo ustvarjeni za soboto; a ker zaradi greha tega ne moremo zasledovati, nam sobota sama prihaja naproti in se daje tistemu, ki je ne bi mogel več dohiteti.

Odlomek nam kaže Gospoda, ki gre v svojem dnevu skozi žitna polja. Skoraj kot podoba v podobi je on sam zrelo žito – smo torej blizu velike noči! –, katerega klase trgajo tisti, ki so z njim. Zato “začenjajo potovati”. Ostaja jim namreč še dolga pot, za katero potrebujemo to hrano (prim. 1 Kr 19,7).
Ta podoba – nadaljevanje tiste o odpuščanju, o klicu, svatovski gostiji, o novi obleki in vinu – je namig na evharistijo, v kateri učenci jemo in živimo od Gospoda, ki je postal naš kruh. Namig je poudarjen s sklicevanjem na Davida, podobo Mesija, in na to, kar dela v “hiši”: “jé” položene “hlebe” in jih “da” svojim tovarišem, ki so “z” njim (prim. 6,41 sl.; 14,22.17).
Ta sobotna jed, nova hrana, s katero se Kristusovi učenci lahko odslej hranimo, je sam Bog, ki se nam daje kot naše življenje.

10. nedelja med letom, 10.6.2018, Mr 3,20-35

Nekatere dele nove zaveze opisujejo kot zapis »nevarnega spomina« o Jezusu. Običajno je mišljeno besedilo, ki Jezusa prikaže v zelo drugačni luči, kakor smo vajeni. Nevarno je zato, ker ga je mogoče razlagati na različne načine.

Današnji evangelj je eno takšnih »nevarnih« spominov – besedil. Ker je bil prvi zapisan, je teh spominov v Markovem evangeliju le nekaj. Pretrese nas, ko vidimo, da ga ljudje njegovega domačega kraja smatrajo norca, ki je »izven svoje pameti«. Še huje pa je, da se tudi Marija in vsi njegovi sorodniki, kakor je razbrati, strinjajo z vaščani. Gredo in ga hočejo spametovati.

Verjetno so sosedje prišli k Mariji in ji rekli, da mora hitro ukrepati, kajti njenemu sinu se je zmešalo. Nekateri so ji verjetno rekli, da bodo oni ukrepali namesto nje, če ona ne bo. Marijo je preplavil val čustev: zadrega, šok, bolečina in celo nekaj krivde. Marija in ostali Jezusovi sorodniki so se o tem pogovorili in prišli do prepričanja, da so grde govorice o Jezusu resnične: Jezusu se je zmešalo. Celo nekateri pismouki in drugi verski voditelji so tako trdili. Zato so pohiteli, poiskali Jezusa in ga hoteli spraviti na varno in omejiti. Za njegovo dobro in dobro vseh ostalih. Prišli so do hiše, kjer je poučeval. Povedali so mu, da ga iščejo mati in bratje. Vsakdo, ki spolnjuje voljo mojega Očeta, mi je brat in sestra in mati, odvrne Jezus.

Vsak na začetku Jezusovega javnega delovanja so nekateri ljudje in tudi njegovi ožji sorodniki dvomili, če se mu ni morda zmešalo. Grška beseda za to je existemi, kar dobesedno pomeni, da je človek izgubil svojo pamet.

Čemu so ljudje mislili, da je Jezus umsko bolan? Izganjal je demone, se pogovarjal z neprebavljivimi farizeji, postavil pod vprašaj stoletja verskih izročil in govoril, da je Božje kraljestvo blizu. Predstavljam si, da srečam nekoga s takšno kartoteko.

Zgodba je čudovita in večplastna. Omogoča, da nam nevaren Jezusov spomin prinaša tolažbo in moč. V Palestini prvega stoletja niso kaj dosti dvomili o izvoru telesnih in psihičnih bolezni: objne so bile Božje prekletstvo, posledici greha ali obsedenosti s hudimi duhovi. Stigmatiziranost je bila grozna. V našem času telesnih bolezni nič več ne pripisujemo Bogu, ostaja pa stigma glede psihičnih bolezni. Ker psihičnih bolezni ne razumemo tako, kot bi jih morali, se jih bojimo. Ker menimo, da jih ni mogoče nadzorovati, nas za psihične bolnike iz sorodstva skrbi, še posebej če hodijo na terapije. Razumljivo, toda ni korektno. Vsak izmed nas nosi v sebi določeno stopnjo umske ali čustvene bolezni. Pri nekaterih so psihološki ali kemični simptomi bolj organizirani in akutni. Zato bi bil eden najboljših sadov današnjega odlomka prav samovzgoja glede vzrokov in zdravljenja psihičnih bolezni danes.

Današnji evangelij podpira starše, ki ne dojemajo, kaj se dogaja z njihovim otroki. Podpira tudi tiste družine, ki imajo med seboj psihično bolnega člana. Zavetnica vseh teh družin je najprej Božja Mati Marija.

Zavetništvo svetnikov je še močnejše, če prisluhnemo Jezusovim besedam glede njegovih domačih, ki niso z njim, ko oznanja, ampak zunaj. Zdi se, da jih zavrača. Večkrat je to tudi res ko poskušamo pomagati najbližjim v čustvenem neredu.

Jezus izreče nekaj zelo vsevključujočega glede narave krščanske družine. Poudarja, da nismo le njegovi prijatelji, niti njegovi službaniki, ampak pripadamo njegovim najbližjim. Lahko smo njegova mati, bratje ali sestre. Če to domačnost in intimnost izžarevamo ljudem postajamo zelo nevarna sila dobrega med nami. Zato pojdimo in začnimo.

11. nedelja med letom

Seme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim.

12. nedelja med letom, Rojstvo – uresničitev ljubečega načrta

Tvoje in moje ime kažeta najino edinstveno in neponovljivo vrednost. Obstajava le v stiku z drugimi. Najino ime izraža ta stik. Resnično ime pa nama je dal Bog. Resnična sva le v odnosu z Bogom. On naju je po svoji podobi ustvaril zase. Če sva v stiku z Njim živiva svoj resnični obraz, ki ga nama lahko ukrade le strah pred Bogom. V strahu, ki se mu izročiva, izgubljava to kar sva za Boga. Odrešena sva, ko od Boga zopet sprejmeva svojo globoko skrivnost in se nič več ne prepuščava strahu.

Poleg tega enkratnega imena imava z vsemi ljudmi tudi skupni priimek, ki je lahko dvojen. Prvi je lažen: »gadja zalega« (Lk 3,7), »otroci jeze« (Ef 2,3) in je posledica lažne besede, ki ji verjamemo. Kolikokrat tako in še na mnogo bolj zlagane načine v jezi imenujemo drug drugega.

Naš resnični priimek pa je »Janez«, kar pomeni »dar, milost in Božja ljubezen«. Božja ljubezen, ki nam vse podarja, je naša resnica in narava. Ti in jaz sva Njegov ljubeči dar. Prvi Božji dar meni, sem jaz sam. Zadnji in največji dar meni, pa je On sam, ki je naša najgloblja resničnost.

Velika skrivnost najinega imena bo v polnosti razodeta šele na koncu na poročni gostiji z Bogom. Takrat bo vsak izmed nas prejel tisto ime, ki ga ni nihče pričakoval: Boga samega, ki se podarja in se v Kristusu poistoveti z nami, tako da postane z nami eno meso.

V tem se skriva veličina današnjega praznika rojstva Janeza Krstnika. Ne prihajamo iz niča in ne gremo v nič. Nobeden izmed nas ne bo pozabljen. Rojstvo je vedno uresničitev ljubečega načrta. Evangelist Luka in z njim Cerkev želita, da bi se tudi midva tega zavedala in iz tega živela. Življenju ne gospodujejo naključja in Demoklejev meč. Gospod naju je z ljubeznijo zapisal na obe dlani (Iz 49,16) in nama dal ime že v materinem naročju. On naju je stkal v materinem telesu (Ps 139,13). Vsak izmed nas je čudež Božje ljubezni. Draga sva v Božjih očeh, spoštovana in naju ljubi (Iz 43,4). Le če se tega zavedava, sva dojela svoje resnično dostojanstvo.

Svojega imena ne prejmeva od strahu pred smrtjo in od slabih posledic, ki iz njega izhajajo. Svoje ime sva prejela iz Božjih ust. Rojstvo je uresničitev obljube: je dar. Najprej nama podarja najin jaz. To pa zato, da bi nama lahko podaril samega sebe. Bog se naju veseli kakor ženin svoje neveste. V Jezusu bova imela skupaj z Bogom eno samo ime: on v nas in mi v njem.

Najino življenje je lahko poveličevanje Gospodove ljubezni. Če ni to, pa postane dolg, ki ga ne moreva povrniti in krivda, ki se je ne moreva znebiti drugače kot s smrtjo. Življenje postane brezizhodna ječa. Preklinjamo dan svojega rojstva. Boga doživljamo kot rablja.

Smrtnega strupa laži in strahu o smislu življenja smo rešeni le, če se oziramo na križanega Jezusa. V njem vidimo resnico. On ustavi prevaro, ki nas je prikrajšala za naše resnično ime in priimek. Dokler sva gluha za Božjo besedo ne moreva verjeti njegovi obljubi. Zato sva nema kot Zaharija. Najina nevera življenje ohromi.

Ko ubogava Božjo besedo in ji verjameva, nisva več ujetnika neme nevere. Kristus nama po svoji besedi daje spoznati našo resnično identiteto. Jezik ujet v nevero je osvobojen. Strah pred življenjem in smrtjo premagan.

Povabljena sva, da v svojem življenju prisluhneva poveličevanju njegovega usmiljenja. Tako bova lahko vzklikala: »jaz se bom veselil v Gospodu« (Ps 104,34). Skupaj z Elizabeto in Zaharijem se veseliva danes tudi midva. Sredi današnjega časa, njegovih lepot in stisk. Vsako rojstvo razširi krog podarjenosti in poveča ples življenja. Le Bog je naša resnična mati in oče, vir življenja in izvir svobode.

13. nedelja med letom, Boga se dotakneva, ko mu zaupava

Evangelij nama pripoveduje od dveh Jezusovih čudežih. Ozdravi krvotočno ženo in obudi od mrtvih hčerko Jaira, ki je bil predstojnik judovske shodnice. Oba uslišana iščeta stik z Jezusom. Krvotočna žena išče stik z njim v svojem srcu in na skrivnem, Jair pa kar na glas in pred vsemi. Krvotočna žena veruje, da bo ozdravljena že, če se bo dotaknila roba Jezusovega plašča. Predstojnik shodnice veruje, da bo njegova hči ozdravela, če se jo bo Jezus dotaknil.

Kaj torej pomeni Jezusov dotik. Kakšen je smisel te besede?

V tvojem in mojem srcu se nenehno prepletata zbeganost in vera. Če prevlada zbeganost bova Jezusu sledila le na zunaj. Če bo prevladala vera se bova Jezusa dotaknila ali pa se mu bova pustila dotakniti. Jezusa se dotakneva z vero. Vera in zaupanje vanj je resnični dotik, ki ozdravlja odtekanje življenja in obuja iz smrti.

Pripoved o krvotočni ženi še posebej poudari vero, ki se dotakne Jezusa. Če se ga ti in jaz dotakneva z vero, mu omogočiva, da njegova odrešujoča moč prične delovati. S tem nama lahko a pokaže tisto, za kar je bil poslan med nas. On, ki je Svet, naju posvečuje. On, ki je Odrešenik, naju odrešuje. On, ki je močni, nama pomaga in naju ozdravi. Če se živo ne zavedava svoje nečistosti, revščine in bolezni, tudi nimava dovolj vere, da bi dosegla in sprejela odrešenje, ozdravljenje ali obuditev iz smrti.

Jezusa se ne moreva neposredno dotakniti. Lahko se dotakneva le roba njegove obleke. Njegova obleka so besede Svetega Pisma. Lahko se gnetemo okrog Svetega Pisma, pa se nič ne zgodi. Tudi množici učencev, ki so pritiskali na Jezusa sredi gneče, se ni nič zgodilo. Če pa se Božji besedi, pa četudi samo eni besedici, približava z vero, potem pride iz nje moč, ki je v njej in ozdravi najino dušo in duha. V evharistiji imava oboje na dosegu roke: besedo in Jezusovo telo. Beseda in Jezusovo telo čakata, da bosta lahko sprostila svojo moč tudi tebi in meni. Želita nama razodeti ljubezen s katero je bila beseda izrečena in s katero je bilo telo poslano in podarjeno. Jezus čaka in pričakuje, da bo tudi tebi in meni rekel: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljen svoje nadloge!«

Oglejva si še vero predstojnika shodnice. Navkljub slabi novici o smrti hčere, je vztrajal in vabil Jezusa naj pride v njegovo hišo. Dogodek s krvotočno ženo je verjetno nestrpno doživljal kot izgubo dragocenega časa za življenje njegove hčerke. Jezus ga povabi, naj kljub novici o smrti hčerke veruje. On uboga. Ne da se prestrašiti obupni novici. Zaupa, da jo Jezus lahko obudi. Zaradi njegove vere je Jezus lahko ukrepal in se razodel. Jezus lahko pokaže to kar v resnici je le, če ti in jaz verujeva. Le v veri doživiva to kar Jezus v resnici je za naju in za vsakega človeka. Kakršno koli drugačno sklepanje ustvari le zmedo in utvaro. Zmedo in utvaro doživiva v svojem srcu takrat, ko namesto, da bi verovala v Jezusa in sprejela njegovo delovanje za naju, od njega zahtevava tisto, kar midva misliva, da je in da bi nama moral dati. Podobno težavo je imel sv. Peter. Jezusove besede so se mu zdele nerazumljive in nesprejemljive, a je kljub temu vzkliknil: »Ti imaš besede večnega življenja«. S tem je povedal, da je kljub svojemu nerazumevanju Jezusa pričakuje, da mu bo Jezus sam pokazal resnični smisel tega, kar ta hip še ne dojema ali pa razume narobe. Prav takšno vero potrebujeva tudi ti in jaz. Jaz bom prosil zate, ti pa prosi zame.

14. nedelja med letom,

15,nedelja med letom,

16.nedelja med letom,

17. nedelja med letom,

18. nedelja med letom,

19. nedelja med letom,

20. nedelja med letom,

21. nedelja med letom,

22. nedelja med letom,

23. nedelja med letom,

24.nedelja med letom,

25. nedelja med letom,

26. nedelja med letom,

27. nedelja med letom,

28. nedelja med letom,

29. nedelja med letom,

30.nedelja med letom,

31. nedelja med letom,

32. nedelja med letom,

33. nedelja med letom,

34. nedelja Kristusa Kralja,

Advertisements