Povelikonočne nedelje


Gospodov vnebohod, 25.5.2017, Mt 18,16-20

Starejši sobrat mi je pripovedoval, da jih je v osnovni šol obiskal alpinist Edmund Hillary iz Nove Zelandije, ki je pred desetletji prvi splezal na Mount Everest. Fantiči so ga z občudovanjem gledali in mu prisluhnili. Tudi učitelji so ga častili kakor junaka. Sobrat se presenečen spominja, kakor alpinist ni govoril o svojem podvigu in pustolovščini. Govoril je o tem kako smo ljudje drug do drugega v dolini, ne o tem kako je bilo na gori. Beseda mu je tekla o pravičnosti, miru in človekovem dostojanstvu. Rekel je, naj po njegovem govoru gredo in se vsak dan trudijo za boljši svet za vse ljudi in vse povsod. Učenci so ga spraševali, če se je na najvišji gori sveta počutil kaj bližje Bogu, je prikimal. Poudaril pa je, da so bili na poti gor in dol smrtno nevarni trenutki, v katerih je Božjo navzočnost doživljal še veliko močnejše in bolj blizu.

Evangelij o vnebohodu govori o podobni izkušnji. Štirideset dni Jezus kaže svoje rane učencem in jih uči umetnosti nenasilja: ne vračati zla z zlom. In potem, na dan Vnebohoda, tudi on skrivnostno izgine »k tistemu, ki je odpotoval«. Zdaj nam tudi on prepušča zgodovino kot svobodni prostor, v katerem moramo dokazati, kaj smo se od njega naučili. Zdaj smo mi dediči, zdaj smo mi viničarji. Matej nam pove, da so učenci gledali v Gospoda (ga častili) on pa jih je poslal po vsem svetu in jim obljubil, da bo z njimi do konca sveta in časov. S čaščenjem priznamo, da mi nismo Bog. Mi smo njegovi in gledamo Njega in hodimo za Njim, ki je naš Stvarnik, Odrešenik in vzdrževalec.

Toda Jezus ni rekel naj ga le gledamo-častimo, ampak nas pošilja naj hodimo za njim, ljubimo Boga in mu služimo. Rekel nam je, naj ne častimo Boga le zase, ampak naj postajamo kakor Kristus do soljudi, do Boga in do stvarstva. Maša pomeni »biti poslan«. Naše bogoslužje se veseli tega, kar Bog dela v svetu, v nas in po nas za druge. Maša je priprava na to, kar bi Bog po nas rad še storil za vse in tudi za nas. Iz njegove zmage nad zlom, ki je naša polna prihodnost, smo poslani v našo vsakdanjost, da iz te zmage zajemamo in prepoznavamo to kar Bog dela vsak hip in v vseh okoliščinah. V moči spomina na prihodnost (tega kar bomo v Njem postali in nam pokaže v poveličanem Kristusu) lahko živimo v njegovi navzočnosti svojo sedanjost in z Njim sodelujemo. Bog nam je ta hip bližji kot smo mi sami sebi in skrbi za vse naše potrebe. Nenehno je z nami in mi v njem. Naš popotni tovariš je ob katerem najdemo pravo smer. On hrepeni po naši družbi in si želi, da bi tudi mi po njegovi. To je globina vnebohodnega praznika. Bog ni nekje visoko zunaj, ampak v nas in med nami, ter nam omogoča živeti po Božje svojo krhko in slabotno človeškost.

Z Jezusom na gori vnebohoda praznujemo, da smo njegove stvarjenine, družinski člani, in ne Stvarniki. Naj nas Kristusov klic nažene v svet, ki ga on ljubi in ga, po naši veri vanj, lahko spreminja v prostor razodevanja Božje bližine in življenja v polnosti. Veselimo se njegove navzočnosti, ki je pred nami, v nas, nad nami, za nami, znotraj in zunaj, sedaj in za vedno. Amen.

7. velikonočna, 28.5.2017, Jn 17,1-11

Včasih si po telefonu vedno lahko prišel v stik z živim človekom, ko pa danes nekam pokličeš, pa se najprej oglasi avtomatski odzivnik. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi se Bog odločil in inštaliral avtomatski odzivnik. Predstavljajte si, da molite in v odgovor slišite naslednje:

Hvala, da ste poklicali v nebesa. Prosim izberite eno od naslednjih možnosti:

Če imate prošnjo, pritisnite 1.

Če se želite zahvaliti, pritisnite 2.

Če se hočete pritožiti, pritisnite 3.

Za vse ostale osebne zadeve, pritsnite 4.

Za informacije o pokojnih družinskih članih in prijeteljih, pritisnite 5.

Za rezervacijo, pritisnite 6.

Ob prazničnih dneh so nebesa zaprta za Jude, kristjane in muslimane. Prosim, molite znova v ponedeljek zjutraj bo 8.30. Če v času, ko ne delamo, potrebujete nujno pomoč, pokličite svojega lokalnega rabija, duhovnika ali imana.

Medtem ko bi čakali in držali slušalko pa bi poslušali posnetke psalmov kralja Davida, Marijino petje Magnifikata skupaj s cimbali. Vsakih dvajset sekund bi avtomat prekinil in vam ponovil: »Oprostite, nebesa so trenutno zasedena, ker pomagajo drugim grešnikom. Vaša molitev nam je pomembna in bom nanjo odgovorili po vrstnem redu. Zato ostanite povezani.«

Po petnajstih minutah bi glas rekel: »Naši računalniki kažejo, da ste danes že trikrat molili. Prosimo, odložite slušalko in znova poskusite poklicati jutri.«

Apostolska dela poročajo, da so se v prvi cerkvi nenehno posvečali molitvi. V Janezovem evangeliju Jezus moli zase in za vse, ki bodo hodili za Njim. Eden od sijajnih velikonočnih darov je tudi lahkotnost s katero naj bi molili. Naš Bog nam ne more bolj pokazati kako resnična in močna je do nas njegova ljubezen, kakor po življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Po njem smo postali člani Božje družine. Naša molitev je zato lahko kakor pogovor pri obedu, izmenjava dnevnih izkušenj in obveščanje o prihodnjih dneh. Gre za srečanje, ne za nastop. Večina tistih, ki jim(nam) je molitev težka menimo, da je molitev nastop, ki bo spremenil Boga. Naredimo predstavo in mislimo, da bo Bogu všeč. Podobno kot da bi pritisnili pravi gumb na avtomatskem odzivniku.

Molitev pa je srečanje. Med njo nam ni treba ničesar početi. Bog ne potrebuje našega nastopa. Po zgledu Jezusa in prve cerkve je dovolj, da smo Bogu na razpolago in okušamo njegovo ljubečo navzočnost. Pri tem si lahko pomagamo na kakršen koli način, ki nam pomaga, da se približamo Stvarniku, ki nas ljubi, drži in rešuje. Nekaj kar v molitvi pomaga tebi, morda meni ne bo. Boga srečamo lahko na najrazličnejše načine. Cerkveno izročilo nam to jasno potrjuje: raznolikost svetniške molitve. Najboljše pravilo je: »če ti pomaga, uporabi, če ne, pa ne!«

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrjati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komurjih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

V duhu hvaležnosti lahko preberete še poezijo p. Vladimirja Truhlarja z naslovom Binkošti:

Duh Gospodov

je napolnil

vesolje

in se zdaj bije

z žalostjo,

kadar je usihanje

v aprile

in v kalnozelene

vode,

z jokom,

kadar razdere

tanko,

toplo misel

lastovk

v gnezdu pod krovom,

s silo brezupa,

kadar črno

ovesi med hribi

nebo

in vsak

zlat

vzhod

v spominih,

s strahom

brez soka

in molka

globin,

z mračnosivo

praznoto cest,

ki ob mrtvih,

slepih kanalih

peljejo

v nič,

s pustimi kraji,

kjer že davno

več ne iščejo

modre

rože.

Sveta Trojica, 11.6.2017, Jn 3,16-18

»Po krščanskem razumevanju stvarnosti gre vse stvarstvo skozi Kristusovo skrivnost, ki je navzoča od začetka: »Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16). Prolog v Janezov evangelij (1,1–18) kaže Kristusovo stvariteljsko dejavnost z Božjo besedo (Logosom). Toda ta uvod preseneča s trditvijo, da je ta Beseda »postala meso« (Jn 1,14). Oseba Svete Trojice se je vtkala v ustvarjeni kozmos in z njim delila usodo vse do konca. Od začetka sveta, še prav posebej pa od učlovečenja naprej, deluje Kristusova skrivnost v naravni stvarnosti skrito, ne da bi to prizadelo njeno avtonomijo« (Laudato si, 99).

»Oče je zadnji vir vsega, ljubeči in povezovalni temelj vsega, kar biva. Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je povezal s to zemljo, ko je v Marijinem telesu prevzel človeško podobo. Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je najtesneje navzoč v srcu vesolja, saj spodbuja k novimi potem in zanje razvnema. Svet so kot eno samo Božje počelo ustvarile vse tri Osebe, vendar vsaka izmed njih uresničuje to svoje delo v skladu s svojo lastno osebno identiteto. Zato moramo, »ko z občudovanjem opazujemo veličino in lepoto vesolja, slaviti Sveto Trojico«.

Vera v enega in edinega Boga, ki je troedina skupnost, kristjane spodbuja k misli, da je v stvareh v resnici zaznati trinitarični odtis. Sv. Bonaventura je trdil, da je človek pred izvirnim grehom lahko odkril, kako vsaka stvar »pričuje, da je Bog troedini«. Sveti frančiškan uči, da vsebuje vsaka stvar pravo trinitarično strukturo, ki je tako resnična, da bi se lahko vanjo sami od sebe poglabljali, če pogled človeško ne bi bil omejen, zastrt in šibak. Zato nas izziva, naj skušamo umevati stvarnost s ključem Svete Trojice.

Božje Osebe so medsebojni odnosi, svet pa, ki je bil ustvarjen po božji podobi, je mreža odnosov. Ustvarjena bitja se obračajo k Bogu in po njem je vsakemu živemu bitju lastno, da teži k drugi stvari. Tako lahko v vesolju srečamo številna trajna razmerja, ki se skrivnostno prepletajo. To nas spodbuja k občudovanju številnih vezi, ki obstajajo med ustvarjenimi bitji, še bolj k odkrivanju ključa našega lastnega uresničevanja. Človek namreč toliko bolj raste, zori in se posvečuje, kolikor bolj se povezuje, kolikor bolj gre iz sebe, da bi živel v občestv(ovanj)u z Bogom, drugimi in vsemi bitji. Tako se v svojem lastnem bivanju oklepa tiste trinitarične razgibanosti, ki jo je Bog vanj vtisnil ob stvarjenju. Vse je povezano in to nas vabi, naj zorimo v celostni solidarni duhovnosti, ki vre iz skrivnosti Svete Trojice (Laudato si, 238-240).

Sveto Rešnje Telo in Kri, 15.6.2017, Jn 6,51-58

Zakramenti so privilegirani načini, s katerim si je Bog privzel naravo in jo preoblikoval v posrednico nadnaravnega življenja. Obredni dogodek nas vabi, naj objamemo svet na neki drugi ravni. Voda, olje, ogenj in barve se z vso svojo simbolno močjo spreminjajo v hvalo. Roka, ki blagoslavlja, je orodje Božje ljubezni in odsev bližine Jezusa Kristusa, ki je prišel, da bi nas spremljal na naši življenjski poti. Voda, ki teče na telo krščenca, je znamenje novega življenja. Ko se želimo srečati z Bogom, ne bežimo pred svetom ne pred naravo. To je zlasti lepo videti pri duhovnosti krščanskega Vzhoda: »Lepota je na Vzhodu eno od imen, s katerim najraje izražajo božjo skladnost in vzor preobraženega človeštva. Ta lepota se kaže vsepovsod: v oblikah svetišča, v zvokih, barvah, razsvetljavi in dišavah.« Za krščansko izkustvo najdejo vsa kozmična bitja svoj pravi smisel v učlovečeni Besedi, kajti Božji Sin je v sebi združil tudi tvarni del veselja. Vanj je položil seme končne preobrazbe: »Krščanstvo ne zameta materije, telesnosti; nasprotno, njena vrednost je v polnosti priznana v bogoslužnem dejanju. V njem človekovo telo razodeva svojo najglobljo naravo templja Svetega Duha in se združi z Gospodom Jezusom, ki je tudi sam postal telo za rešenje sveta.«

V evharistiji doseže stvarstvo svoj vrhunec, svoje povišanje. Milost je naravnana k temu, da bi se izrazila čutno, in se čudovito razodene v samem Bogu, ki je postal človek, da bi se dal v jed svoji stvari. Na vrhuncu učlovečenja se je hotel Gospod po koščku snovi povezati z našo notranjostjo. Ne od zgoraj, temveč od znotraj, da bi ga mogli srečati v tem našem svetu. V evharistiji, v vitalnem središču vesolja, je že uresničeno prekipevajoče središče ljubezni in neizčrpnega življenja. Združen z učlovečenim Sinom, navzočim v evharistiji, ves kozmos slavi Boga. Evharistija sama po sebi je v resnici dej kozmične ljubezni: »Da, kozmične! Kajti tudi tedaj, kadar obhajamo evharistijo na majhnem oltarju vaške cerkve, se v nekem smislu obhaja na oltarju sveta.« Evharistija povezuje nebo in zemljo, objema in prešinja vse stvarstvo. Svet, ki je prišel iz Božjih rok, se vrača k njemu v radostnem in predanem češčenju: v evharističnem kruhu se »stvarstvo steguje k pobožanstvenju, k sveti svatbi, k zedinjenju s samim Stvarnikom«. Zato je evharistija vir luči in spodbud za naše ravnanje z okoljem. Vodi nas, da bi bili skrbniki vsemu stvarstvu.

Nedelja in sodelovanje pri maši sta zelo pomembna. Nedelja, pri Hebrejcih sobota, nam je na voljo kot dan urejanja človekovih odnosov z Bogom, z nami samimi, drugimi in s svetom. Nedelja je dan vstajenja, »prvi dan« novega stvarstva, katerega prvina je človeštvo, vstalo z Gospodom, zagotovilo končne preobrazbe vse ustvarjene stvarnosti. Poleg tega nam ta dan oznanja »človekov večni počitek v Bogu«. Tako krščanska duhovnost povezuje počitek s praznovanjem. Človek je nagnjen k odrivanju premišljevalnega počitka na raven neustvarjalnega in nekoristnega. Pri tem pozablja, da tako jemljemo delu, ki ga opravljamo, najpomembnejše: smisel. Poklicani smo, da v svoje delo vključimo dovzetnost in zastonjskost, ki sta nekaj drugega kakor golo brezdelje. Gre za drugačno vrsto delovanja, ki spada k našemu bistvu. Takó človeško delo obvarujemo pred praznim aktivizmom, pa tudi pred pretiranim pohlepom in zožitvijo vesti, ki vodi k zasledovanju zgolj osebne koristi. Zapoved tedenskega počitka je velevala, da je treba sedmi dan počivati, »da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dékle in tujec!« (2 Mz 23,12). Počitek je razširitev pogleda, ki nam omogoča, da spet priznamo pravice drugih. Tako dan počitka, katerega središče je evharistija, razliva svojo luč na ves teden in nas opogumlja, da se posvetimo skrbi za naravo in uboge(Laudato si, 235-237).

Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.

V tem pričakovanju si delimo skrb za to hišo, ki nam je bila zaupana, saj vemo, da bo to, kar je v njej dobrega, vključeno v nebeško praznovanje. Po tej zemlji hodimo z vsemi bitji in iščemo Boga, kajti »če ima svet začetek in je bil ustvarjen, išči tistega, ki ga je ustvaril, išči ga, ki mu je bil začetnik, njega, ki je njegov Stvarnik«. Hodímo s pesmijo na ustnicah! Naj nam naši boji in naše skrbi za ta planet ne vzamejo veselja in upanja.

Bog, ki nas skliče k velikodušni požrtvovalnosti in k darovanju vsega, nam daje moč in luč, ki ju potrebujemo za nadaljevanje. V srcu tega sveta je še vedno navzoč Gospod življenja, ki nas ima zelo rad. On nas ne zapusti, nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vodi, da bi še naprej našli nove poti. Hvala mu! (Laudato si, 243-245).

ŽE PRIKAZANA BESEDILA

POSTNI ČAS

Nedeljska prva berila so pomembne priložnosti za praznovanje svete Izraelske zgodovine odnosa z Bogom, o kateri pričujejo. Nobene potrebe ni, da bi jih morali pokristjaniti. Prav ta besedila je poslušal tudi Jezus v svojem času. Prva berila postnih nedelj so izbrana zato, da bi nam naslikala in omogočala premisliti o najpomembnejših verskih zgodbah in trenutkih, ki so oblikovali Božje ljudstvo. Tako je na prvo postno nedeljo glavna tema vprašanje vzroka vsega zla, na drugo postno premišljujemo o Abrahamovi poklicanosti, na tretjo postno nedeljo spremljamo Izraelsko blodenje po puščavi, na četrto smo priča maziljenju kralja Davida, na peto pa slišimo Božjo obljubo, da bo izgnane Izraelce pripeljal nazaj v obljubljeno deželo.

Nedeljska druga berila so iz spisov, ki so povezana s sv. Pavlom. Omogočajo nam praznovati bistvene resnice našega odnosa z Jezusom (1 in 2 postna), z Bogom (3 in 4 postna) in Duhom (5 postna). 1, 3 in 5 postna nedelja se osredotočijo na pomembno Pavlovo pismo Rimljanom. Ostale postne nedelje pa beremo pisma Pavlovih učencev (2 Tim in Ef). Vsako od beril je pomembno za osvetlitev določene postne teme, ki jo praznujemo in smo vanjo povabljeni.

Evangeliji postnih nedelj so iz Matejevega ali Janezovega evangelija (sestavljena koncem prvega in v začetku drugega stoletja za etnično in teološko različno skupnost z bogato versko zgodovino).

1 in 2 postna nedelja nas klasično usmerita v gledanje dveh zgodb: prva o Jezusovih skušnjavah in druga o njegovem spremenjenju. V obeh Matejevih pripovedih je Jezus prikazan kot veren Jud, ves predan Bogu sredi skušnjav in boja. Vrhunec Matejevega oznanila sta cvetna in velikonočna nedelja, s pripovedjo o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Umrl je kot kralj in Bog ga je obudil iz smrti v življenje.

3, 4 in 5 postna nedelja se osredotočijo na pomembne zgodbe iz Janezovega evangelija. Pomagajo nam premišljevati o naši poti vere. V središče postavijo ključne teme in vprašanja naših krščanskih življenj: Koga ali česa smo žejni (3 postna: žena ob vodnjaku)? Kdo ali kaj nas žene in razsvetljuje (4 postna – sleporojeni)? Kdo ali kaj nam daje življenje (5 postna – obuditev Lazarja)? Omenjene teme so še posebej pomembne za katehumene, ki bodo na veliko noč prejeli zakrament krsta in bili tako v polnosti uvedeni v krščansko skupnost.

Morda je lahko v pomoč tudi nekaj besed ob velikonočnem evangeliju (15 in 16 aprila). Gre za najpomembnejše evangeljsko oznanilo v celem bogoslužnem letu. Matej upodablja Jezusovo vstajenje kot zmago nad zlom in človeškimi mahinacijami. Politična oblast in vojaška mogočnost, ki jo ponazajajo vojaki na vhodu v grob, ne morejo preprečiti Božjega delovanja. Prav to pomembno resnico moramo tudi danes slišati. Svet, in cerkev z njo, je ujet v past političnih in ekonomskih oblasti in mogočnikov. Toda središče vsega je Bog. Matejev vstali Jezus pričuje o tej temeljni resnici.

Sreda, Pepelnica, 1.3.2017, Mt 6,1-6.16-18

»Mi smo bolni toliko, kolikor prikrivamo.« Postni čas je priložnost, da se soočimo s svojimi skrivanji in prikrivanji, ki so naša »bolezen«. Mislim na tiste drže in početja, ki jih pri spovedi izrečemo kot: »Pater, tega še nisem nikdar nikomur povedal/a«. Ko enkrat lahko izrečemo tak stavek pred spovednikom ali drugim človekom pomeni, da Gospod v našem življenju že zelo močno deluje s svojo ozdravljajočo in osvobajajočo močjo.

Kristjani smo morda premalo pozorni na razliko med zasebnostjo in prikrivanjem. Razlika med obema je velika in pomembna. Zasebnost na osebni in družbeni ravni pripada vsem. Ščiti jo državno in tudi cerkveno pravo. Dostop do naših osebnih podatkov je dovoljen le takrat, kadar je to zaradi večjega dobrega potrebno, pa še takrat z našim dovoljenjem. Zasebnost ščiti naše pravice in dostojanstvo, nalaga pa nam tudi dolžnosti. Prikrivanje je skrivanje informacij zaradi strahu, da nas ne bi odkrili. Mnogo ptic in živali prikrije svoje gnezdo pred raznimi plenilci. Vsaka družina ima tajne (prikrite stvari) o katerih se nikdar ne sme govoriti. Vsi smo šokirani, ko pridejo na dan razna vladna ali cerkvena prikrivanja različnih dejstev in informacij. Prikrivanje ne varuje zaupnosti, ampak omogoča nadzor. Cilj prikrivanja je nadzor. Mnogi ljudje vse svoje življenje prikrivajo in skrivajo določena dejanja ali okoliščine. Prikrivanje nam pobere ogromno moči. Ko se nam ravno zdi, da smo na to že pozabili, pa se spet spomnimo in nam je neprijetno ali težko. Znova moramo tlačiti in prikrivati. Vendar je lahko tudi drugače. Odločimo se lahko tudi drugače.

Če pepelnica kaj pomeni, pomeni najprej čas in priložnost, kjer lahko začnemo znova zaupati, da v našem življenju ni ničesar takšnega, česar Božja ljubezen ne bi odpustila in ozdravila. To nam ob številnih priložnostih vedno znova polaga na srce naš dragi papež Frančišek. Postni čas je tisti del leta, ki se lahko pustimo osvoboditi vseh svojih skrivanj in prikrivanj. Na veliko noč se bomo namreč znova spominjali in gledali v dejstvo, da Bog pred nami ničesar ne prikriva, niti glede sebe, niti glede nas, ampak pošilja svojega Sina, da bi vsa naša prikrivanja razgalil in nas osvobodil, ozdravil in pomiril. To pomenijo besede: »po Njegovih ranah smo ozdravljeni«.

Iz današnjega evangelija lahko napačno sklepamo, da Jezus predlaga in svetuje prikrivanje. Govoril je farizejem in pismoukom, ki so se radi javno razkazovali pred ljudmi s svojo »pobožnostjo«, dobrimi deli in posti. Farizeji so bili to, kar so danes odvisniki od medijev in javnega mnenja. Jezus učencem pove, naj se z dobrimi deli bližnjim, molitvijo in posti ne razkazujejo javno, ampak naj jih opravljajo zasebno in tiho.

V tem postu se lahko jaz in ti zasebno in tiho ozreva skozi svoje preteklo življenje in prosiva Kristusa, da nama pokaže, kje naju hudi duh drži za vrat in duši najino življenje (tudi s pomočjo prikrivanja, blefiranja), kje naju tišči pod vodo, da dobroto, pobožnost in post hinavsko igrava le za druge, da bi naju zaradi »videza, ki ga načrtno ustvarjava« bolj poveličevali, naju občudovali ali nama zavidali. Česa me je v svojem življenju sram? Na katerih področjih svojega življenja se še posebej trudim, da bi jih prikril in skril pred seboj in drugimi? Na katerih tajnah »sedim«? Prav te skrivalnice (prikrivanja) so prostor, kamor bi v tem postu rad prišel k nam na obisk Božji Zdravnik. On dobro ve, kam mora priti.

Vse kar moramo storiti mi je, da mu dovolimo, mu pokažemo, ga povabimo, se mu odpremo in pustimo ozdraviti in osvoboditi. Izziv ni zgolj in izrecno oseben in zaseben. Posledično smo povabljeni k delu za transparentnost (prozornost) tudi na ravni družine, skupnosti, službe, mesta in naroda. V nasprotnem primeru smo sokrivci prikrivanj in hinavščine na vseh ravneh in v vseh skupnostih in institucijah v katerih živimo. Soočanje z osebnim in družbenim grehom in zgrešenostjo (z oddaljenostjo od Boga=Ljubezni in resnične ljubezni do sebe in bližnjega) ni nikdar lahko, a je predpogoj za sprejemanje vstajenja. Bolj se pustimo osvoboditi in ozdraviti med postnim časom večje in trdnejše bo izkustvo velikonočnega vstajenja z Njim. Izročimo mu križe svojih skrivanj in prikrivanj, ni treba več odlašati, kajti sedaj je čas milosti in danes je čas rešitve (2 Kor 6,2).

1. postna, 5.3.2017, Mt 4,1-11

Mali Benjamin je z občudovanjem odprl veliko družinsko sveto pismo, ki je bilo na posebnem mestu v dnevni sobi, prav tam, kjer imajo družine običajno televizor. Začel je počasi in zamišljeno obračati liste in gledati lepe slike. Naenkrat je iz Knjige knjig nekaj padlo na tla. Sklonil se je in si začel pobliže ogledovati velik, zelo star, posušen in rdečkast list hrastovega drevesa. Nekdo ga je pred leti, ko Benjamina še ni bilo na svetu, položil v sveto pismo, da bi se posušilo. »Mami, mami,« je začel vpiti Benjamin, »Poglej, kaj sem našel!« »Kaj si našel, dragi moj?« odvrne ljubeče mami, ki je v kuhinji pripravljala kosilo. Poln občudovanja je mali vzkliknil: »Mislim, da je Adamova obleka!«

Svetopisemska zgodba o izvoru greha na tem svetu zahteva zelo pazljivo branje. Kača Evi obljubi dvoje: oči se ji bodo odprle, da bo spoznala dobro in hudo ter tako postala kakor Bog. Skušnjavi se ni bilo mogoče upreti. In še dan današnji je tako. Spoznanje je Božji dar. Bog nam ga podari. Težava je v tem, kaj s tem zananjem in spoznanjem počnemo in kako ga zlorabljamo. Pri tem pride do škode. V vsaki družini se najde kdo, ki ves čas popravlja druge in jim sega v besedo. Mnogim gre lahko zelo na živce, kajti s tem hoče vsem pokazati kako je pameten in več od drugih. Na svetovni ravni lahko vidimo, kako nas lahko znanstveno spoznanje zapelje in zavede v prepričanje, da so vsi znanstveni dosežki dobri, ne glede na znane ali neznane posledice, ki jih imajo na naš in prihodnje rodove. Vsak delček znanja (spoznanja, vedenja) nosi s seboj čudovite zmožnosti (možnosti), a tudi resne odgovornosti.

Skušnjava, da bi vedeli, znali in spoznali vsaj toliko ali več kakor Bog, je danes močnejša kakor kadar koli prej. Naj ponazorim z zgodbo: neka skupina znanstvenikov se je pred časom zbrala in odločila, da je človeštvo naredilo že tako dolgo pot, da Boga nič več ne potrebuje. Šli so k Bogu in mu povedali: »Bog, odločili smo se, da te nič več ne potrebujemo! Prišli smo do točke, kjer lahko ljudi kloniramo in delamo še veliko drugih čudežev. Zakaj torej preprosto ne odideš in se ne izgubiš izpred naših oči?«

Bog je potrpežljivo poslušal in potem, ko so znanstveniki končali, odvrnil: »Zelo dobro! Kaj pravite na tole? Tekmujmo med seboj pri stvarjenju človeka!« Znanstveniki so se strinjali. Bog pa je dodal: »Kaj pa če bi to delali točno tako kot sem to jaz naredil pred mnogimi tisočletji z Adamom?« Znanstveniki odvrnejo: »Seveda, brez težav!« Sklonili so se in zgrabili nekaj blata. Bog jih pogleda in pravi: »Ne, ne, ne! Blato morate imeti svoje!«

Današnji evangelij govori o spoznanju in znanju. Hudič ve, kdo je Jezus. S skušnjavami ga poskuša pripraviti do tega, da bi izdal svojo človeškost in ne sprejel omejenosti in meja svojega vsakdanjega življenja. Jezus je dobro vedel, da je edini način za zvestobo svoji resnični božanskosti ta, da nam pokaže in zažari Božjo resnico skozi svoje omejeno in krhko človeško življenje. Njegovo uspešno zavračanje skušnjav, da bi si po svoje in samovoljno prikrojil človeške okvire, nam daje upanje, da tudi mi lahko uzremo moč Božje veličine v vsakem trenutku, ko se odrečemo skušnjavi, da bi bili sami direktorji svoje usode in da bi v vseh naših odličitvah že v istem hipu lahko jasno prepoznali zmago dobrega nad zlom.

Kakšno olajšanje je vedeti, da nam ni potrebno biti Bog! Rajši se učimo in vadimo početi tisto za kar smo bili ustvarjeni: da bi vse svoje znanje in spoznanje uporabili za hvalo, čaščenje in služenje Ljubečemu, ki nas je poklical v bivanje.

2. postna, 12.3.2017, Mt 17,1-9

Današnja berila govorijo o treh slavnih glavnih junakih stare zaveze: o Abrahamu, o Mojzesu in o Eliji. O njih teče beseda v petih Mojzesovih knjigah na začetku SP. Latinska imena za te knjige so: Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij. Nek otrok je pri verouku te knjige takole poimenoval: Guiness (vrsta Irskega piva), Eksodus, Laksativ (tablete za odvajanje), Devteronomij in Numeri. Spodaj pa pripisal razlago: »V Guinessu se je Bog naveličal ustvarjati svet zato si je po šestih dneh vzel prosto soboto. Mojzes je Jude peljal k Rdečemu morju, kjer so pekli kruh brez kvasa in dodatkov. Egipčani so bili vsi utopljeni v puščavi. Potem je šel Mojzes na goro Cianid, da bi dobil deset predlogov za spremembe. Prva je bila, ko je Eva rekla Adamu naj je jabolko. Peta je bila, da naj vedno zabavajo svojega očeta in mater. Sedma pa, da ne smejo dovoliti varanja.«

Tako se SP likov spominjamo danes. Judje, katerim je Matej pisal svoj evangelij, so na pamet poznali nešteto podrobnosti o Abrahamu, Mojzesu in Eliji. Zanje so bili to najvčeji Judovski junaki. Prvi poslušalci pripovedi o Jezusovem spremenjenju na gori so vse tri junake takoj povezali z Jezusom. Vsi trije so doživeli izkustvo Boga na gori. Vsakemu od njih je srečanje z Božjo navzočnostjo spremenilo življenje in ga močno razsvetlilo. Vsakega od njih Bog pokliče, da izpolni posebno nalogo. Z gore pridejo z močjo, da so lahko opravljali svoje poslanstvo. Evangelista Mateja še posebej zanima Mojzes, saj hoče pokazati, da je Jezus novi Mojzes, izpolnitev Judovske postave in luč, ki razsvetli najbolj temno noč. Še pomembnejše kot podobnosti med Mojzesom na gori Sinaj in Jezusom na gori Tabor, pa so razlike med njima. Prav razlike lahko močno osvetlijo našo pot posta.

Mojzes se vzpne na goro sam, Jezus vzame s seboj tovariše, ki so priče in deležni njegove izkušnje. Božje običje je Mojzesu zakrito, na gori Tabor pa nam je Jezus predstavljen kot Božje obličje za ta svet. Na Sinaju je Mojzes prejel postavo (zakonodajo) in mu je rečeno, naj zagotovi, da jo bodo ljudje spolnjevali. Na gori Tabor Jezus sprejme razglasitev Božje ljubezni in nam je naročeno naj Njega poslušamo. Medtem, ko se Mojzesovo obličje sveti, je Jezusovo celotno telo popolnoma preobraženo v luč. Mojzes gre z gore, da bi okrepil zakone, Jezus se spusti z gore, da bi umrl zato, da bi mi lahko živeli.

Prav v trenutku, ko so nekateri med nami začeli razmišljati, da je post čas zatajevanja svoje lastne sebičnosti, samovolje, samovšečnosti in samovsrkanja, nam cerkev predlaga zgodbo o Jezusovem spremenjenju in s tem pravkar omenjeno samozatajevanje osmišlja in utemeljuje. Edini razlog zaradi katerega se lahko odrečemo svoji sebičnosti ali pa se zavzemamo za dejanja služenja bližnjim, je globlja rast v ljubezni do Boga, ki nas po vsem življenju ljubi. Pokora ni mišljena zato, da bi napadla naše samospoštovanje. Pokora naj bi nam pomagala odkriti, kaj je zares pomembno. V našo življenjsko temo pokora zmore prinesti nekaj luči. Našo pozornost hoče usmeriti na odnose, ki nam na tem in drugem svetu edini dajejo smisel in cilj.

Bog gore spremenjenja hoče, da bi imel vsak izmed nas srce, ki zmore poslušati dobro novico ljubezni. Le tako nam je lahko podarjena moč preobražanja sveta sredi drobnih zatajevanj svoje sebičnosti v vsakdnajem življenju in v tem trenutku. Nedeljska maša je mišljena kot tedensko izkustvo spremenjenja na gori za nas: pri maši poslušamo in prejemamo Boga, ki vsakega izmed nas kliče po imenu in nam pove, da nas ljubi. V maši nas vstali Gospod okrepi in pošlje, da svetu prinašamo Njegovo luč vstajenja. V postu se je torej vredno potruditi za vse, kar nam pomaga odstraniti blokade zaradi katerih Bogu ne odgovorimo na njegovo Ljubezen v nas in med nami.

3. postna, 19.3. 20.17, Jn 4,5-42

Avstralski sobrat je od Karitasa prejel povabilo za potovanje na Filipine, da bi videl kako uporabijo denar, ki so ga v postnih akcijah za reveže zbrali po avstralskih župnijah. V Manili so ga znova vprašali, če bi zares rad videl kakšno je življenje ubogih, ki jim Karitas pomaga. Odločili so se, da bo šel za dva dni živet z družino, ki živi ob Kadeči gori skupaj z ostalimi deset tisoči revežev. Kadeča gora je bilo mestno smetišče. Ime je dobilo po smrdečem dimu, ki se je nenehno valil iz gorečih smeti na vrhu ogromnega kupa na sredini smetišča. Okrog treh strani smetišča je množica revežev iz vsemogočih vodoodpornih odpadkov zgradila svoje domove in vsak dan brskala po smeteh, ki so jih dovažali tovornjaki, buldožerji pa porivali na kup. Za sobrata je bilo srečanje s takšno revščino izredno velik šok, saj je mesto že zelo od daleč zavohal, šele potem ko so prišli vanj ga je pa tudi zagledal. Ni mogel verjeti. Vrh hriba je bil smrdeč, zadimljen in goreč. Okrog so bili na treh straneh skopani jarki za vodo, ki je bila polna umazanije, blata in človeških iztrebkov. Tekočo vodo je bilo mogoče dobiti le na javnih črpalkah. Nad jarki so bila iz odpadkov imprvizirana stranišča in tuši za ljudi.

Sobrata so tam pričakali jezuiti, ki so med temi reveži imeli svojo župnijo. Prav v tem času so se pogovarjali, da bi jo zaprli. Župnik ga je odvedel k družini, pri kateri naj bi dve noči prespal. Bilo je vroče in zelo vlažno popoldne. Začeli so se vzpenjati proti temu domu. Vse povsod so tekali otroci – umazani in polni življenja so brskali med smetmi. Zdelo se mu je, da mu bo zlomilo srce. V želodcu je čutil pekočo sušo. Šlo mu je na bruhanje. Ko so prišli do hiše iz plastičnih odpadkov so ga vsi toplo sprejeli. Gospodar je videl njegovo stisko in ga povabil naj skupaj z njimi spije kozarec vode. Sobrat na kaj takega navkljub žeji ni bil pripravljen in je odklonil. V srcu mu je kljuvalo vprašanje kako daleč je pripravljen z ubogimi deliti njihovo življenje? Takoj je pomislil kakšne bolezni vse si bo nakopal, če sprejme vodo. Potiho, in sam pri sebi, je računal na nekaj plastenk vode, ki jih je imel v svojem nahrbtniku. Začeli so se pogovarjati o življenju na smetišču, medtem pa je opazoval, kako je hčerka vsem ponudila plastične kozarčke iz zapakiranega paketa, nato pa začela nalivati vodo iz lepo zapečatene plastenke. Ko je vse to gledal se je premislil in spil kozarec. Počutil se je kot hinavec. Gospodar mu je dal cel paket lepo zapakiranih plastnčinih kozarcev. Globoko ga je bilo sram in počutil se je zelo nerodno.

Spomnil se je na Jezusa in Samarijanko ob vodnjaku. Tudi tam je bila vročina in puščavska suhota. Pri tem slavnem vodnjaku je Jezus vstopil v življenje uboge Samarijanke, ki jo je pet mož s katerimi so jo poročili, odvrglo, kakor na smetišču. Jezus jo je prosil za kozarec vode in se z njo zapletel v pogovor. Pokazal je razumevanje za njene okoliščine in stisko. Ponudil ji je pot iz začaranega kroga čustvenih zlorab v katerem je bila ujeta. Podaril ji je od vseh največji dar: osebno dostojanstvo. To je v hipu spremenilo njeno življenje. Postala je ena od prvih oznanjevalk Jezusovega evangelija.

Požirek vode je Samarijanki pomagal, da se je soočila s svojo sramoto in stisko. Tudi moj sobrat se je med reveži ob smetišču prav ob kozarcu vode soočil s svojo sramoto in dvoličnostjo, s svojimi prehitrimi sodbami, obsodbami in predsodki. Samarijanki in njemu je srečanje z Jezusom ob vodi pomagalo ponovno premisliti in spremeniti svojo odločitev, ki jima je pomagala k drugačnemu življenju. Oba sta prepoznala, da je neznani in nepričakovani Darovalec vode, neskončno večji in pomembnejši in veličastnejši od tako potrebnega in blagodejnega požirka vode.

Gospodovo oznanjenje, 25.3.2017, Lk 1,26-38

Oznanjenje nosečnosti je tudi danes za mnoge očete in matere še vedno zelo srečen dogodek in vesela novica. Po vsem svetu sta takemu dogodku vedno skupni vsaj dve značilnosti: sprememba življenja in globoko telesni dogodek. Gospodovo oznanjenje Mariji izredno dobro prikaže prav obe omenjeni značilnosti. Marijino in Jožefovo življenje se je popolnoma spremenilo, spreminja pa tudi naša življenja. Izročilo nikjer ne poroča, da bi imela Marija neobičajno nosečnost. Jezusova navzočnost v njenem telesu in njenem življenju je bila globoko telesna. Tudi naš odnos z Jezusom naj bi imel znamenja telesne intimnosti. Tako je Bog hotel, saj točno ve, kaj potrebujemo.

Ljudje smo lahko izredno skeptični. Večina nekaj verjame šele, če je dovolj dokazov. To seveda ni slabo. Na svetu je dovolj prevarantov in šarlatanov, ki nenehno iščejo svoje žrtve. Zato je prav, da smo pazljivi. Žal pa je isti skepticizem okužil tudi naš odnos z Bogom. Navkljub daru stvarstva, očakov in prerokov, navkljub zapovedim in razodetim spisom, navkljub vsem svetim možem in ženam skozi vso zgodovino, še vedno rajši tavamo daleč stran od Boga in ne znamo in ne zmoremo najti poti domov.

Danes praznujemo zato, ker nam je bil z oznanjenjem dan zemljevid za iskanje duhovne poti domov. Ne ponuja navodil o tem kje moramo zaviti in kako dolgo moramo v določeno smer voziti. Svobodna volja ima pri tem glavno besedo. Naj bo to dobro ali slabo, Bog želi, da se usedemo na voznikov sedež svojega lastnega življenja. Toda ne pusti nas popolnoma brez smeri. Zato sredi naše potrebe po razvidnem in očitnem Bog postane eden izmed nas, eno z nami, Emanuel, skušan in preizkušen v vsem kakor mi, celo v smrti, da bi s tem oznanil njen propad in neuspeh. Naš duhovni zemljevid za iskanje poti prihaja v obliki Jezusa, ki je pot, resnica in življenje. Kristus je dokaz Božje odrešujoče ljubezni do slehernega izmed nas.

Niso nam dana točna navodila za ukrepanje v vsakršnih okoliščinah življenja. Povedano pa nam je, kdo naj bi bili in kdo lahko postanemo. Povabljeni smo, da sebe oblikujemo po Njem, ki ga je oznanil angel. On nam je povedal, da je vse, kar moramo s svoje strani narediti to, da ljubimo Boga z vso svojo pametjo, z vsem srcem, z vso dušo in z vsemi močmi ter svojega bližnjega, kakor samega sebe. V teh dveh zapovedih je zajeta vsa postava in preroki.

Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Če smo resnično dojeli ogromnost oznanjenja, potem nas bo spremenilo. Na naše sedanje življenje bo globoko vplivalo tudi telesno. Na določeni ravni se je ta vpliv že uresničil. Mnogi si ne moremo predstavljati, da ne bi bili kristjani in katoličani. Imamo svojo govorico, obrede, način življenja, molitev in pogled na svet, ki oblikujejo naš način življenja in tega kar smo. Resničnega vpliva zares ne moremo videti, ker smo preblizu v njem. Vzemite s seboj k maši svojega judovskega, muslimanskega ali hindujskega prijatelja in vam bo morda pomagal dojeti, kar imam v mislih. Večino krščanskega izročila in njegov vpliv na svoje življenje jemljemo za samo posebi umevnega.

Seveda je vedno še veliko več načinov na katere lahko postajamo kakor Kristus in tudi mi živimo kot Kristus. V vsem, kar delamo in govorimo, smo doma v Njem in on v nas, če mu le dovolimo. Vsakič ko govorimo, ko se dotikamo in gremo v službo, ko nakupujemo, potujemo, treniramo, pomagamo in delimo svoje dobrine, ko se zabavamo, igramo, gremo na počitnice, študiramo, beremo, jemo in se ljubimo. Na vseh teh in še vseh ostalih področjih življenja so trenutki izbire, ki določajo kdo v resnici smo in kaj postajamo. Morda je prav postni čas idealna priložnost, da prosimo Kristusa, naj nas tako globoko prežme in zajame, da bodo vse naše izbire zveste, ljubeče in upajoče.

Oznanjenje ni lepotno tekmovanje, ki se dogaja enkrat na leto. Kakor vsak praznik je priložnost za premislek o tem kar je Bog storil zame in za nas v Jezusu Kristusu. Je priložnost, da globlje in še bolj zavestno postajam to, v kar me je Bog poklical, naj bom. Kako Kristusu lahko dovoljujem, da se rojeva v meni in kje se mi zdi še posebej potrebno, da bi se rodil v meni?

4. postna, 26.3.2017, Jn 9,1-41

Cerkvene molitve opisujejo postni čas kot čas radosti. Mi pa si takoj po pustu nadenemo zadrgnjene obraze. Po izročilu cerkve naj bi bil bistveni del posta tudi smeh.

Nekoč sta v lepem malem gozdičku živeli dve siroti brez staršev: zajček in kača. Po neverjetnem naključju sta bila oba tudi od rojstva slepa. Nekega dne je zajček skakal skozi gozd, kača pa se je plazila po isti poti. Zajček se je spotaknil obnjo in padel. »Oprosti, zelo mi je žal, nisem te hotel prizadeti,« se je hitel opravičevati. »Že od rojstva sem slep, zato ne vidim dobro kod hodim. Sem tudi sirota, zato ne vem, kdo sem.« »Je že dobro, je že dobro!« je odvrnila kača. »Moja zgodba je zelo podobna kot tvoja. Slepa sem od rojstva in nikoli nisem poznala svoje matere. Veš kaj, lahko se splazim po tebi in ti odkrijem kdo si.« »To bi bilo čudovito!« Rečeno storjeno. Kača se je plazila po zajčku. Ko je končala je rekla: »Pokrit si z zelo mehkim puhom, imaš zelo dolga ušesa, tvoj nos se premika, tvoj rep je pa zelo mehek. Rekla bi, da moraš biti zajček.«

»O hvala, hvala!« je vzkliknil zajček. »Ali te lahko otipam s tačko in ti pomagam na enak način kakor si ti pomagala meni?« vpraša zajček ves navdušen kačo. Potem ko je kačo vso pretipal je rekel: »Imaš luske in si zelo gladka. Tvoj jezik je razdeljen na dvoje. Ni te mogoče natančno določiti in sploh nimaš hrbtenice. Rekel bi, da si vrejetno izvajalec, svetovalec ali pa nekdo v višjem vodstvu.«

Tudi evangeljski odlomek o sleporojenem je po premilseku poln radosti in veselja. Predstavljajte si tega človeka, ko je spregledal. Zgodba kaže, da so vsevidni farizeji zaradi plašnic svojih pravil in zakonov postajali popolnoma duhovno slepi. Jezusa in njegovih del usmiljenja niso mogli prepoznati, ker so gledali izredno ozko. Jezus ni spadal v njihov pogled na svet. Medtem slepi berač, ki mu je Jezus vrnil vid, stori vse, da spozna kdo je Jezus in kako Bog deluje na tem svetu. Tedaj vidi kako so farizeji v resnici plitvi in pomilovanja vredni.

Invalidnost in bolezen nista posledica osebne grešnosti. To moramo nenehno ponavljati, saj neštetokrat slišim kristjane, ki pravijo, da je temu in temu Bog za kazen za grehe dal bolezen. Včasih se sprašujejo, kaj so vednar sami ali njihove družine storile, da so dobili invalidnega otroka. Bog nas pusti živeti v omejenem in nepopolnem svetu. Nagnjeni smo k boleznim in invalidnosti. Hkrati pa so nam dane vse možnosti, da smo pri soočanju z ovirami ustvarjalni, sočutni z bolniki in invalidi. Popolnoma svobodni smo, da zaupamo, da ima vsako človeško življenje globok in večni smisel in namen. Bog, ki je vir življenja, nam nikdar ne pošilja slabih in težkih stvari, ampak je naš najbolj zvesti prijatelj pri tem, ko se z njimi soočamo in spopadamo. Daje nam pogum in moč, da jih sprejmemo in presežemo.

Naloga radostnega postnega časa je prebuditi naš humor in sočutje tudi sredi vseh lastnih slepih peg. Uči nas čuječnosti za čase, ko smo preveč ošabno prepričani, da vemo kdo Bog je, kako deluje, kaj lahko stori in kaj ne more storiti. Hvala ti Gospod, ker nas osvobajaš naših lastnih ozkih predstav o tebi in odpiraš naše srce za nenehno odkrivanje tvoje vsak dan nove Navzočnosti in veselja, ki ga nam podarjaš v naš nepopoln in neurejen svet in v čase v katerih lahko vstopamo v tvojo večno skrivnost Življenja v izobilju.

5. postna, 2.4.2017, Jn 11,1-45

Trikratna potopitev odraslega ali otroka v krstni vodi je najpomembnejši in tudi najbolj ganljiv trenutek krstnega obreda. Večina izmed nas vemo, da je trikratna potopitev najprej izraz vere v Sveto Trojico v povezavi s tremi dnevi, ko je Jezus ležal v grobu. Zaradi tega cerkev novokrščencem priporoča, da se z vsem telesom trikrat potopijo v krstno vodo. Če novokrščenca zgolj polijemo po glavi nikakor ne more podoživeti in okusiti drame, ki jo obred predstavlja. Če pa se novokrščeni z vsem telesom trikrat potopi pod vodo in trikrat zajame sapo, bo pa izkustveno doživel poistovetenje med Jezusovim časom v grobu in seboj. Prav v tem obredu potopitve v Jezusovo smrt novokrščeni vstaja v novo življenje v Kristusu.

Obhajanje postnega časa so začeli v 3. stoletju v Egiptu, da bi zajemali iz moči Jezusovega štirideset dnevnega posta v puščavi. Po postu ga je Janez Krstnik krstil in je Jezus začel javno delovanje. Šele v četrem stoletju so štirideset dnevni postni čas kandidatov za krst vpeljali kot njihovo pripravo na veliko noč. V petem stoletju pa so takšne poste začeli opravljati vsi kristjani, ne le spokorniki in pripravniki na krst. Post je povezan s pomladnim prebujanjem narave po dolgem zimskem spanju. Post je čas prebujanja, da ugledamo luč in življenje, ki se nam podarja po Vstalem Kristusu.

V začetku sta bila pri krstu pomembna oba vidika: priprava na krst in spokorništvo (pokora). Skozi stoletja so krstni vidik vedno bolj opuščali in poudarjali zgolj spokorniškega. Šele drugi vatikanski cerkveni zbor se je vrnil k virom in znova vzpostavil post tudi kot obdobje uvajanja odraslih v krščanstvo. Spodbudil nas je, da znova prepoznavamo povezavo med našo pokoro in nenehnim vsakodnevnim spreobračanjem h Kristusu, ki ga izražajo krstne obljube. Pokora je zgolj sredstvo za osebno vzpostavljanje izksutvenega odnosa z Vstalim Kristusom sredi sedanjega trenutka.

Zato nas na peto postno nedeljo Lazar vabi, da premislimo o svojih grobovih v katerih se skrivamo in o življenju v katerega nas Jezus v resnici kliče. Vsakega izmed nas. Hudi duh večino izmed nas prevara, da postane naše življenje igra prikrivanja in skrivanja. Skoraj vsak ima kakšno skrivnost ali zlo, ki ga še ni nikdar nikomur izpovedal. V vsakem so nakopičeni zakopani spomini, ki občasno vznemirjajo. Določena nemoralna početja nam lahko poberejo ogromno moči in veselja ter nas zapirajo v grob. Zato sami sebe zlahka prepričamo, da je to normalno in ni tako slabo, saj ima vsak kakšno maslo na glavi. Potolažimo se z mislijo: »Saj so drugi še veliko slabši!«

Vsi ti naši grobovi ujetosti so si zelo podobni. Navzeven se zdijo zelo majhni, v globini pa so vedno večji in polni teže, sramu, prikrivanj, skrivalnic in dvoličnosti. Ljubosumno čuvamo vhod v svoj grob in za njegovo obrambo lahko potrošimo ogromno moči. Sram nas je, če kdo odvali naš kamen, da je mogoče videti ves nered, ki je v nas.

Jezus pa stoji pri vhodu v moj grob in me kliče naj pridem iz njega. Prosi me naj odvrnem svoj pogled od hudobnega duha, ki me drži zvezanega v samogovorih, sramoti, samovsrkanju, krivdi, prikrivanju in dvoličnosti. Vabi me naj pridem ven iz sramote in sramu, se mu pustim objeti in prepoznam ceno, ki jo je potrebno plačati, da sem lahko iskren in resničen do vsega dragocenega, kar je Bog vame položil kot dar meni in vsem. Najprej sem dar, šele potem sem bil prevaran in sem se pustil prevarati. Jezus hoče, da bi tudi ti in jaz v njegovi luči, v luči njegovega življenja, trpljenja, smrti in vstajenja, sprejela njegovo odpuščanje in ozdravitev od vsega, kar naju zapira v grob. Nihče ne trdi, da je postna pot lahka. Pot iz grobov naših smrti v novo življenje v Kristusovi veliki noči je naporna, a hkrati vesela, čudovita in osvobajajoča. Naj mi evharistija omogoči ugledati Gospoda, ki stoji pred mojim grobom in me odločno in nežno po imenu kliče iz njega: Vili, pridi ven! Po njegovi besedi moje zvezanosti odpadejo in sem svoboden za radost življenja v sedanjem trenutku.

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarince, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spreogovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.

Veliki četrtek, 13.4.2017, Jn 13,1-15

Prvo krščansko ime za evharistijo je bilo bratsko lomljenje kruha. V najstarejšem krščanskem opisu evharistije sv. Pavel v 1 Kor pravi, da izroča naprej kar je prejel: Gospodove večerje smo deležni, če drug drugemu lomimo kruh in pijemo iz čaše. Učenca na poti v Emavs sta ob koncu potovanja prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. V Apostolskih delih je velikokrat rečeno, da so se prvi kristjani zbirali po domovih za lomljenje kruha.

Prvi kristjani so si Jezusa hoteli zapomniti po lomljenju in vzajemni delitvi kruha. On jih je tako nahranil. Danes govorimo o maši ali evahristijii, ko opravljamo obred in zakremant lomljenja kruha in pitja iz čaše. Med lomljenjem kruha pojemo ali molimo Jagnje Božje.

Velika noč za nas postane resnična in stvarna takrat, ko smo tudi sami pripravljeni biti razlomljeni in podarjeni v ljubezni do našega sveta, ljudi in stvarstva. Sv. Avguštin je v petem stoletju kristjane spodbujal naj prejemajo obhajilo, da bi postali to kar jedo. V evharistiji ne posnemamo statične Jezusove navzočnosti v kruhu in vinu ampak sprejemamo izziv in povabilo naj vstopimo v njegovo dejavnost ljubezni v tem svetu, ki se odvija tukaj in sedaj. Vsakič ko pridemo k obhajilu odgovorimo z »amen« Jezusu, ki se nam daje kot telo in kri. S tem potrdimo, da se zavedamo kako daleč je šel Bog, da bi nam pokazal kako nas ima rad. Hkrati je to intimen trenutek, ko nas Bog sreča v naših najbolj zlomljenih delih življenja in nas usposobi za podarjanje. Bog je tovariš v našem trpljenju in stiskah. Zato nam kaže kako lahko živimo iz Njega. Ko ga v obhajilu prejmem, potrdim, da sem pripravljen plačati ceno za to, da sem z Njim eno, da sem pripravljen biti zlomljen in podarjen v ljubezni do sveta (ljudi in stvarstva).

Toda lomljenje in podarjanje sta le dve od štirih dejanj, ki jih Kristus nenehno dela za nas. Drugi dve dejavnosti sta umivanje in pošiljanje. Evangelist Janez najbolj ve, kako so vse štiri dejavnosti med seboj zelo povezane. Lomjenje kruha nas pošlje, da izven maše, umivamo noge drug drugemu: ljubite in služite Gospodu. Maša izhaja iz latinske besede missa, kar pomeni biti poslan.

Če sprejmemo poslanstvo, ki nam ga pri maši Jezus zaupa, lahko po nas tudi drugi vidijo kako se njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje nadaljujejo danes. Ustvarjajo prehod in svet spreminjajo na boljše. Zaradi velikega četrtka nobeno služenje ni premajhno, nobena prijaznost ni nepomembna in nobeno ljubeče dejanje brez smisla v Kristusovem Božjem kraljestvu. Iščemo priložnosti, da bi zaradi Njega lahko služili vsem, ki jih zlomljenost njihovega življenja ugaša. Pri tem odkrijemo kakšne izreden učinke pušča vse to tudi na nas. Skupaj z brati in sestrami, ki jim služimo, lahko prepoznavamo obličje Vzhajajočega Sonca in skupaj hvalimo Gospoda.

Veliki petek, 14.4.2017, Jn 18,1-19,42

Na veliki petek poslušamo največjo zgodbo vseh časov. Pomislimo samo na tri velika vprašanja, ki nam jih Janez postavlja v poglavjih o Jezusovem trpljenju:

»Koga iščete?«

»Česa obtožujete tega človeka?«

»Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?«

Trpljenje poda tudi tri odgovore:

»Jezus iz Nazareta.«

»Judovski kralj.«

»Nisem!«

Nas danes ne bi bilo tukaj, če naš odgovor na prvo vprašanje ne bi bil enak odgovoru vojakov. Iz zelo drugačnih razlogov tudi mi iščemo Jezusa iz Nazareta. Ne nameravamo ga aratirati. Tukaj smo zato, ker nas je njegova ljubezen aretirala. Njegovega kraljestva ne želimo rušiti, ampak bi ga radi podedovali in pomagali, da bi se širilo. Me obsojamo ga, ker se je dal križati, ampak v njegovi smrti vidimo svojo pot k svobodi. Koga iščemo? Jezusa iz Nazareta.

Drugo vprašanje pripada Pilatu. Jezus je obsojen na smrt na podlagi obtožnice, da je rivalski kraj Cesarja. Vsa leta kasneje mi dobro vemo, da je Jezus še vedno voditelj kraljestva pravičnosti in miru. Jezus tukaj in danes še vedno ogroža vsakogar, ki se postavi proti veri, upanju in ljubezni. Mi smo obtoženi, da za svoje življenje zahtevamo njegovo kraljestvo.

Tretje vprašanje je namenjeno Petru. Čeprav je Jezusu hotel ostati zvest, ga je strah premagal. Večina izmed nas lahko z njim sočutvuje. Če bi bili postavljeni pred izbiro med Jezusom in smrtjo, koliko izmed nas bi izbralo smrt? Dejanja vedno govorijo veliko glasneje kakor besede. Vedno ko kompromitiramo Božjo dobroto znotraj sebe ali se trudimo, da bi obšli pravice drugih do dostojanstva in življenja, se pridružimo Petru ob ognju in zanikamo, da smo Jezusovi učenci. Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev? Ko bi bil vsaj večkrat.

Vesela novica velikega petka pa je, da aretacija, obtožbe in zatajitev niso bile zadnje besede, ki jih je Jezus slišal v svojem življenju. Zaradi njega te besede ne bodo zadnje niti v našem življenju. Ne glede na to kaj smo počeli ali kaj počnemo, nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Ne glede na to, kakšne posebne križe smo prinesli k bogoslužju velikega petka, verujemo, da je Božja zaveza do nas takšna, da je sprejel tudi trpljenje in smrt, da bi nam lahko pokazal svojo odrešilno ljubezen.

Tudi če smo zaskrbljeni in preplašeni, dovolimo Kristusu, da nas aretira s svojim mirom. Če smo obtoženi uničujočega vedenja, dovolimo Kristusu, da spreobrne naša srca in spremeni naša življenja. Če Kristusa zanikamo z besedo in z življenjem, se danes odločimo, da mu bomo tako zvesti, kakor je on zvest nam.

Če to storimo, se bo zgodilo nekaj presenetljivega. Poskusite. Celo sredi nošnje svojih posebnih in osebnih križev, bomo čutili, da ga nosi Kristus, ki nas ljubi in z nami nosi naše breme.

Zaradi tega nekateri narodi veliki petek imenujejo dobri petek. Ni večje dobrote in dobrohotnosti, kakor jo razodeva Jezusov križ. On kaže, da je naš Bog naš tovariš in najboljši prijatelj na vsakem koraku našega življenja.

Velikonočna vigilija, 15.4.2017, Mt 28,1-10

Vsako velikonočno vigilijo poslušamo hvalnico Luči, imenovano Exultet – Veselite se! V prvi cerkvi naj bi diakon znal to hvalnico iz srca in na pamet. Čast, da jo je nekdo lahko prepeval, se je prenašala iz roda v rod.

V hvalnici je več podob, ki nam pomagajo pomenovati svoje veselje: osvobojeni suženjstva, konec strahu; zmagoslavje življenja nad smrtjo, Božja popolna zvestoba svojemu sinu Jezusu. Hvalospev prepeva, da Bog tega ni storil zato, ker bi si mi zaslužili, ampak preprosto zato, ker nas ima rad. To je od vseh najbolj sveta noč, kajti zapečati družinsko zavezo med Bogom in nami. Mi smo skupaj z Jezusom sodediči, sinovi in hčere Boga. Ali je torej kaj čudnega, če hvalospev nebesom in zemlji kliče naj eksplodirata od veselja?

Velikonočno veselje naj bi zaznamovalo naše življenje z veseljem. Nekateri kristjani so veseli, toda svojega obraza tega še niso naučili. Veselje tudi ne pomeni, da moraš nenehno hoditi okrog z nasmehom na ustih. Krščansko veselje je veliko globlje. Dotika se soočenja z najbolj tragičnimi in težkimi trenutki našega življenja. V vseh teh preizkušnjah se nimamo kaj bati. Božja zvesta ljubezen je z življenjem premagala smrt.

Vsi vemo, da je to veliko lažje reči, kakor pa živeti. V evangeliju je ženam dvakrat rečeno naj učencem povedo naj gredo v Galilejo, da bodo tam srečali vstalega Jezusa. Vedno sem se spraševal o tej Galileji. Za učence je morala biti pot res samotna in polna stiske. Čeprav so Mariji Magdaleni verjeli, so se v sebi borili proti strahu za svoje lastno življenje in z upanjem, da bodo videli od mrtvih vstalega Jezusa. Predhodnje izkušnje jim pri tem niso mogle prav nič pomagati. Nobenih vodnikov ni bilo napisanih o tem kaj naj bi iskali po pogrebu. Evangelist Janez zapiše zgolj kratko navodilo: »Hitro pojdi in povej njegovim učencem, da je bil obujen iz smrti; pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.«

Za nas Galileja ni prostor, ampak okoliščina, naše notranje umsko stanje in odločitev. Naša Galileja je lahko samotna pot telesnega, čustvenega ali duhovnega trpljenja in bolečine. Galileja so lahko naše prelomljene obljube, zlomljeni odnosi ali neuresničeni upi. Karkoli že je, to noč nam Kristus obljublja, da ne bo le tam, ko bomo prispeli, ampak da je šel pred nami v ta zapuščeni kraj. Priskrbel nam je ljubeč objem v katerega se bomo lahko na koncu skrili.

Radostni smo tudi zato, ker prvi Jeruzalem ni imel zadnje besede o Jezusovem življenju. Bog jo je imel. Vse naše smrti v Jeruzalemu in vsa naša preplašena in tesnobna potovanja v Galilejo se lahko končajo z novim življenjem in svežim začetkom. Skupaj z vsemi kristjani lahko povabilo Marije Magdelene apostolom vzamemo za svoje. V tej veliki noči pojdimo v Galilejo, kjerkoli in kadarkoli že to bo. In tam bomo našli Gospoda. Tam nas čaka in nas bo našel On sam. Tedaj lahko eksplodiramo od radosti in zapojemo vstajenjsko pesem: Kristus je vstal, Kristus je vstal, iz groba skalnega.

Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9

Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki je je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.

Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetnosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočetje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.

Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu poklče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!

2. velikonočna, 23.4.2017, Jn 20,19-31: nedelja BOŽJEGA USMILJENJA

Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?

Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.

Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.

Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!

Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.

Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.

Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.

Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!

Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim! (povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).

3. velikonočna, 30.4.2017, Lk 24,13-35

Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« k »Ecce Deusl«. Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane.

Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga vJezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran.

Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane.

Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci…

Jezus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja).

Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža vero. Posmehujmo se Satanu, saj je bilo vstajenje njegov poraz.

4. velikonočna, 7.5.2017, Jn 10,1-10

Moj sobrat je velik ljubitelj klasične glasbe. Njegovo poznavanje le te je izredno široko. Slišati mora le nekaj notnih stavkov in lahko samozavestno izjavi: »Mozartov klavirski koncert v A« ali »Pomladni obred Stravinskega«. Nikdar ne zgreši. Enako hitro lahko prepozna opernega pevca ali pevko po glasu. Takoj ve ali poje Maria Calas, Te Kanawa ali Sutherland. Točno ve kateri od treh tenorjev ima posebno vrhunski C. Zapomni si barvo njihovega glasu. Pa ne le slavnih, tudi manj slavnih. Mnogo let jih je v svojem dolgem življenju že poslušal. Enako je s prepoznavanjem glasu Jezusa Kristusa. Dlje časa se vadimo v poslušanju njega in bolj smo izkušeni lažje in hitreje ga prepoznavamo.

V naši kulturi nešteti glasovi zahtevajo našo pozornost le zase. Najglasnejši glasovi niso vedno tudi najmodrejši ali najbolj dobrohotni. Jezus nas vabi da naravnamo svoje poslušanje na zvok njegovega glasu, tako močno, da ga bomo prepoznali tudi sredi hrupa, dvignili glavo, usmerili pogled in hodili za njim.

Danes je veliko glasov, ki nas hočejo odvrniti od evangelija. Rečeno nam je, da ne bomo mogli biti srečni, če ne bomo bogati in premožni. Neštetokrat nam je rečeno, da ne bomo izpolnjeni, če ne bomo spolno občevali z mnogimi partnerji. Pravijo nam, da ne bomo srečni, dokler ne bomo nikomur več za nič odgovorni.

Na tej nabiti tržnici glasov nam Jezusov glas že dva tisoč let prišepetava isto resnico. Srečo najdemo v vzajemnem podarjanju z brati in sestrami, z ubogimi. Srečni smo, če smo zvesti in ljubeči v vseh svojih odnosih. Srečni smo, če svojo svobodo povržemo služenju njegovemu kraljestvu miru in pravičnosti.

Težava ni v tem, da Jezus govori prepotiho ali da premalo na glas vpije. Težava je v tem, da v odločilnih življenjskih trenutkih, ko se moramo pomembno odločiti, zatiskamo svoja ušesa. Nočemo poslušati nobenega drugega glasu, kakor le tistega, ki krepi uničujočo odločitev, ki jo hočemo uresnčiti. Jezus nas želi spomniti, da je takšna odločitev lahko trenutek smrti. On pa nas kliče v življenje v izobilju. Njegov klic večkrat ignoriramo in izklopimo ter poslušamo nekaj drugega.

A vsaj dvakrat v živjenju uspemo takoj odgovoriti na njegov ljubeč glas: kot mali otroci in kot starčki. Samo poglejte kako se kričeč in razburjen dojenček pomiri ob materinem glasu še posebej v trenutkih ko ga doji. Poglejte kako glas bližnjih, ki imajo starejšega radi, le tega pomiri, kadar je raburjen in prestrašen.

V smrtni uri bomo sredi vsemogočih glasov slišali tudi glas Dobrega Pastirja, ki nas bo pomirjal, nas tolažil, nam dajal moč in vlival zaupanje. Že danes lahko molimo, da bomo v tistih trenutkih, storili to, kar v molitvi poskušamo skozi vse svoje življenje: napotiti se naravnost k Njemu. To je življenje in to v izobilju.

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najbolših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzmemo s seboj v teden, ki je pred nami.

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni.

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepriačni smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trentuek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedneje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljvi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izrazal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne neradimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.