Nedelje med letom – B


3. nedelja med letom, 21.1.2018, Mr 1,14-20

Današnja evangeljska zgodba se odvija ob vodi, zato bom dodal kratko zgodbo, ki se mi zdi primerna. Nekega dne so se trije možje sprehajali in nepričakovano prišli do široke razbesnele reke. Morali bi jo prečkati, vendar niso vedeli kako. Prvi je molil k Bogu: »Gospod, daj mi prosim moč, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal velike roke in močne noge in je v dveh urah uspel preplavati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj utopil.

Ko je drugi mož to videl, je tudi on molil k Bogu: »Gospod Bog, prosim te daj mi moč in tudi sredstva, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal čoln z vesli in v približno eni uri je uspel prečkati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj prevrnil.

Tretji mož je videl, kako se je izšlo prejšnjima dvema in je tudi sam molil k Bogu: »Gospod Bog, daj mi prosim, moč in sredstva in razumnost, da bom prečkal to reko.« Bog ga je v trenutku spremenil v žensko. Pogledala je na zemljevid, začela hoditi navzgor ob rečni obali kakih petsto metrov in nato prečkala reko preko mosta.

Vsi trije možje so prosili, da bi jim Bog nekaj dal: moč, sredstva in razumnost. Tudi danšanja berila govorijo o stvareh, ki naj bi jih mi sprejeli. Trije pohodniki so dobili na svoje molitve takojšnje odgovore. Jona, Pavel in Marko pa vedo, da je resnično sprejemanje veliko manj dramatično in nikdar tako hitro. Vedno vključuje izpuščanje iz rok in šele potem lahko sprejmemo. V krščanskem življenju takšno držo imenujemo spreobrnjenje, ki je v središču našega verskega življenja: nenehno sprejemanje Božje izročitve vsakomur izmed nas v Kristusu. Sprejemanje njegovega načrta ljubezni, ki nam ga vsak dan kaže in razkriva po našem življenju.

Kristjan se ne spreobrne samo enkrat v življenju, ampak vsak dan in to na mnoge načine. Sprejemanje tega, kar Bog dela in podarja omogoča nenehno preobražanje naše notranje drže in tudi zunanjega načina življenja. Iz tega kar sam delam, se spreobračam k temu, kar je Bog že storil za nas in nam podaril: sinovstvo/hčerinstvo v Sinu. To je dar vesele novice, ki jo je treba samo sprejeti. To je naša vera. Sprejemanje Božjega daru.

Vsako od treh beril pokaže eno od razsežnosti spreobrnjenja. Jona kliče Ninivljane k občestvenemu spreobrnjenju. Sveti Pavel, ki pravi, da je konec časov blizu, kliče Korinčane v spreobrnjenje uma. Evangelist Marko pa nam govori o osebnem spreobrnjenju Simona, Andreja, Jakoba in Janeza.

V danšanjih časih običajno slišimo Božji klic osebno, kot posamezniki. Običajno prepevamo, kako je Jezus umrl zame, ali pa »Tukaj sem, Gospod!« ali pa »Hodil bom za teboj!« Gledajoč posameznika so vse te izjave resnične. Težava je v tem, da zelo radi spregledamo biblično občestvene razsežnosti naše poklicanosti v spreobrnjenje. V svetem pismu Bog in Jezus ljudi osebno vabita v spreobrnjenje, a za širšo skupnost in občestvo. V Stari zavezi za Izraelsko ljudstvo, v novi zavezi pa za ves svet. Vsi postajamo Kristusovo vstalo telo, ki je navzoče v tem svetu za to, da bi vse povabilo v Očetovo ljubezen.

Današnja berila so lakmusov papir za preizkus našega spreobrnjenja. Če je naša vera postala klub za samopomoč v katerem govorimo zgolj o mojem Bogu, moji molitvi, moji cerkvi in moji maši, potem še zelo potrebujemo spreobrnjenje. Ni nam treba pustiti za seboj Božje osebne ljubezni do nas, ampak moramo spregledati, da je le ta samo nujna priprava na pripadnost Božjemu ljudstvu, ki se podarja svetu na vseh ravneh kot Kristusovo telo, kot občestvo oseb, iz katerih Sveti Duh, kakor iz Sina, dela kruh za življenje sveta. Zavreči moramo misel, da sva jaz in Bog nasproti sveta in sprejeti misel, da smo mi in Bog v svetu in zanj. Mi smo Kristusovo telo v svetu in za svet. V moči Sinovskega Duha ljubezni, ki je v nas v moči krsta. Poslani smo, da vse narode naredimo za Kristusove učence.

Naj nam Bog da moč, sredstva in razumnost, ki jo potrebujemo, da se bomo vsak dan znova kot občestveni ljudje ali osebe pripete na Božje življenje spreobračali k Njemu, ki ga prepoznavamo in mu služimo v bližnjih.

4. nedelja med letom, 28.1.2018, Mr 1,21-28

Včasih, ko se nam zdi, da v svojem duhovnem življenju le malo napredujemo, se morda lahko zavemo vsega, kar je v nas uničujočega. Glede tega se nahajamo v zelo dobri družbi. Skoraj vsak cerkveni mistik v zgodovini cerkve poroča o istem vzorcu: bližje kot so se čutili Bogu, bolj so se zavedali greha. Več je luči v neki sobi, bolj so temni koti ostro določeni in vidni. Namesto, da smo zaradi svojega naraščajočega duhovnega zavedanja žalostni, ga lahko smatramo za korak v pravo smer.

V Markovem evangeliju hudobni duhovi redno in preden kdorkoli drug prepoznajo kdo je Jezus. Svetloba razsvetli temo.

V današnjem evangeliju nečisti duh Jezusu zastavi zanimivo vprašanje: »Ali si prišel, da nas boš uničil?« Mi vemo, da je Jezus prišel točno za to, da za nas uniči moč zla, unčienja in smrti v našem življenju. Nekateri kristjani danes dvomijo v obstoj zla. Zdi se mi, da se motijo. Kristjani verujemo, da se človek lahko svobodno odloči. To dokazuje, da je zlo stvarnost. Nekateri ljudje se lahko in se tudi izročijo delovanju zla.

Seveda zlu ne smemo dajati večje pozornosti, kot je v resnici potrebna. Božja moč je glavno oblast zla v zgodovini že dokončno premagala. Dejstvo, da je zlo stvarno, je edini način s katerim lahko pojasnimo Hitlerja, Pol Pota, Stalina, Tita in razne ameriške vlade v senci.

Ko smo bili krščeni v Kristusa so bili naši starši in botri vprašani: »Ali se odpoveš satanu in njegovim delom in vsem njegovim lažnim obljubam? Všeč mi je ta zadnji del. Večina izmed nas ne stori velikih hudobnih dejanj, vse pa nas skušajo in zapeljujejo lažne obljube, ki nam jih prišepetava hudobija. Zlo nam pogosto obljublja pohlep namesto velikodušnosti, zavidanje namesto občudovanja, seks namesto ljubezni, maščevanje namesto odpuščanja. Obljube zla so prazne in hudobne. Nikdar ne izpolnijo tega, kar obljubljajo. Vedno nas razočarajo.

Žal nam uničujoče vedenje prinaša bežen občutek moči ali užitka. Zaradi tega se mu pustimo vedno znova zapeljati. Kako lahko zahtevamo Kristusovo zmago nad zlom v svojem življenju? Sv. Ignacij Lojolski nam ponudi devet nasvetov za prepoznavanje delovanja dobrih in hudobnih duhov. Imenujejo se pravila razločevanja.

1. Zaupaj običajnemu in vsakdanjemu.

2. Živi tukaj in sedaj, v sedanjosti.

3. Nikdar se ne odločaj takrat, ko si na tleh. Dovoli, da kriza mine.

4. Vedno bodi sumnjičav do vsega kar je nujno in je potrebno storiti takoj.

5. Uči se ponižnosti, da boš znal modro sprejeti moder nasvet.

6. Nauči se vzorcev dobrega in hudobnega duha, prvemu sledi, drugega zavrni.

7. Dobri duh nas poveže. Hudi duh nas deli, osami in zapre v lastne strahove.

8. Tvoje srce in glava naj se pogovarjata.

9. Nobeno delo za prihod božjega kraljestva ni nikdar premajhno ali nepomembno.

Vera, da zlo je, ne pomeni, da smo s tem našli primeren izgovor za vse zlo in bolezni tega sveta. Zato je Sartre vzkliknil: »Zlo zmaguje, ko dobri ljudje ne storijo ničesar.« V ta boj nismo bili vrženi sami in brez pomoči. Če hočemo še naprej izbirati življenje in z ljubeznijo voditi svoj strah, potem moramo zlo prepoznavati, poimenovati in sprejeti Kristusovo zmago nad njim, v sebi in v drugih.

Molimo, da bi v svojem življenju prepoznali vzorce hudobnega duha in se jim odrekli. Prosimo, da bi se hitro in trdno odzvali, ko naletimo na uničujoče vedenje. Prosimo, da bi to naloga postala naš vseživljenjski projekt.

5. nedelja med letom, 4.2.2018, Mr 1,29-39

V Jezusovih časih so ljudje vse tisto, česar niso uspeli razumeti, pripisovali demonom ali hudobnim duhovom. V talmudu, ki je zbirka naukov različnih židovskih rabijev, nastala malo po Jezusu, je zbrano tudi veliko zgodb o ozdravljanju vročice. Presenetljivo, kako navkljub napredovanju našega vedenja o zdravju in medicini, še vedno ostaja med nami podoben način razmišljanja, kot ga opisujejo talmudske zgodbe. Večina ljudi ne pripisuje krivde za svoja obolenjai zlu, zlahka pa si predstavljajo, da jim je bolezen ali poškodbo poslal Bog. Takšne napačane teologije ne moremo uskladiti z novo zavezo in evangelijem.

Nikjer v evangeliju ne bomo našli odlomka, da bi Jezus drugim povzročil bolečino ali trpljenje. Nenehno pa je poudarjal, naj vzamemo vsak dan svoj križ in svoja bremena nosimo za Njim. S tem nam seveda ni on naložil našega križa in bremen. Nasprotno. Vedno kadar koli se je srečal s trpljenjem in bolečinami je Jezus ozdravljal in ljudem vračal novo življenje.

Razlika med ozdravljenjem Petrove tašče in vsemi drugimi zgodbami ozdravljenja v prvem poglavju Markovega evangelija je očitna. Tašča ni ozdravljena na javnem prostoru in pred očmi vseh, ampak v intimnem krogu Petrovega doma. Kadar Jezus ozdravlja človeka na postelji, nikdar ne izganja demonov in ničesar ne govori. Nežno jo prime za roko in ji pomaga vstati. Pri ostalih ozdravljenjih ne vemo za odziv ozdravljenih. Le za Petrovo taščo je rečeno, da jim je takoj stregla. Glede na vse podrobnosti, ki jih Marko navaja, pa je prava škoda, da nam ni povedal tudi njenega imena.

Včasih si predstavljamo Jezusove čudeže kot dejanja zaslepljujoče moči. Če si Jezusa predstavljamo kot nekoga, ki hodi okrog in čudodelniško ozdravlja ljudi, bomo težko razumeli zakaj včasih ni mogel storiti prav nobenega čudeža, spet drugič pa je ozdravljal zelo javno. Ne glede na to, kaj čudeži so, v evangelijih so vedno globoka in osebna srečanja v veri.

Kot kristjani verjamemo v moč čudežev in vemo, da je njihov avtor vedno Božja milost. Vendar nam na čudeže ni potrebno gledati kot na nekaj kar nam je od zunaj storjeno. Čudež je dogodek, ki odklene in razklene nekaj znotraj nas. Pri nekaterih ljudeh je Jezusova beseda ali dotik zgolj sprostil ozdravljajočo moč, ki jo je Bog že položil v njih. Pri drugih se čudež zgodi po posredovanju in na priprošnjo drugih ljudi. Enako je res tudi za nas danes. Danes lahko doživimo čudež med maziljenjem, pri spovedi ali evharistiji, na romanju, med postenjem ali molitvijo nad nami ali pa pri lastni molitvi. Če na čudež gledamo tako, potem lažje razumemo zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Če vsako osebno srečanje z Jezusom ni vedno vodilo v ozdravljenje, potem se ne smemo čuditi, da se podobno dogaja tudi danes in se Božja ozdravljajoča moč v nas ne pokaže vedno.

Mali in veliki čudeži se vsak dan in nenehoma dogajajo. Današnji evangelij nas spomni, da niso predstava in vir zabave množic. Čudeži so uresničitev vere. Če vzamemo za svoj vzor Petrovo taščo, smo ozdravljeni in okrepljeni zato, da bi lahko pričevali o Božji odrešujoči moči, na vse možne načine služili Božjemu kraljestvu in še naprej pričakovali Gospoda.

6. nedelja med letom, 11.2.2018, Mr 1,40-45

Včasih se prevajalci svetega pisma z najboljšimi nameni zmotijo v prevodu. V današnjem evangeliju beremo, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Grška beseda, ki jo Marko uporablja pa pomeni jezo in ne smiljenja. Z izjemo izganjanja preprodajalcev iz templja pri Janezu in iz različnih razlogov so si rodovi prevajalcev zelo težko predstavljali, da bi bil Jezus jezen. V resnici pa je Jezusova jeza priložnost za čudovite uvide vanj in močan izziv za nas.

Jeza nam pove, da je nakaj narobe. Jeza je pomembno in dragoceno čustvo. Njena vrednost je nevtralna. Le tisto, kar iz jeze naredimo, določa kakšne učinke bo imela na naše življenje. Nekateri se usedemo na jezo in jo kuhamo. Drugi pa iz jeze potegnejo moč, da iz slabega potegnejo dobro ali da slabo popravijo na dobro.

V starih časih so vse tiste, ki so imeli kakršne koli kožne bolezni imenovali gobavci. Z njimi so sramotno ravnali. Živeti so morali izven naselij in mest. Če so se komu približali so morali vpiti, da so nečisti. Nikdar niso smeli v tempelj. Smatrali so jih za od Boga preklete in izključene iz Božjega izvoljenega ljudstva. Nič čudnega, da se je Jezus razjezil, ko je srečal moškega gobavca. Hkrati se je soočil tudi z družbenim sistemom ločevanja na sloje ali kaste, ki je temu človeku ukradel človeško dostojanstvo ter na religiozne zakone, ki so mu ukradli tudi upanje. Podobno se dogaja danes tudi z odnosom do ločenih v katoliški cerkvi, saj jih smatramo za edine gobavce katerih greh ni odpustljiv, če se ne pokesajo na tak način kot smo jim ga mi določili in takrat kot smo jim mi določili.

V današnji zgodbi sta še posebej pomembni dve podrobnosti. Gobavec čuti dovolj varnosti, da si upa iti naravnost k Jezusu, povedati svojo stisko in prositi za ozdravljenje. Rečeno nam je, da se ga je Jezus dotaknil. S tem sta Jezus in gobavec prekršila vse družbene in religiozne zakone tistega časa. Jezus pa ni ozdravil gobavega zgolj za to, da bi izzival družbeno verske zakone in tabuje. Ozdravljenemu naroči naj izpolni svoje verske dolžnosti, da bo lahko znova hodil v tempelj molit in se tako pridružil skupnosti. Jezus je čudeže delal zato, da bi vse tiste, ki jih je srečal spreobrnil k višjim zakonom ljubezni in sočutja.

Na današnjo nedeljo nas torej evangelij izziva naj zaupamo sveti jezi. Ne gre le za boj za lastne pravice, če so bile kršene. Borimo se za dostojanstvo in pravice drugih. Borimo se za pravice zdajšnje in bodoče generacije in za pravo skrb za naš planet. Jeza nam pri tem pomaga, da se lahko borimo tudi za vse, ki so zatirani in s katerimi se sramotno ravna v naši okolici, vasi, državi in svetu. Za vse izključene, zasmehovane, izkoriščane in za vse, ki jih naša opulentna kultura razglaša za nečiste.

Ali se naj vznemirjamo? Le čemu? Današnjo nedeljo spet prihaja k nam Kristus in pravi, da navkljub temu kar lahko mislimo sami o sebi ali nam je bilo rečeno od drugih, v nas ni ničesr brezupnega, nič takšnega, kar On ne bi mogel ozdraviti.

Naj nam evharistija podeli Kristusovo ljubezen in sočutje, da se bomo zaradi dostojanstva, ki ga prejemamo od Njega, tudi sami borili za dostojanstvo svojih bližnjih. Gospod nauči nas zaupati svoji jezi, da bo postala kakor tvoja jeza. Naredi iz nas ustvarjalce sprememb za pravičnejšo cerkev in svet.

7. nedelja med letom, Mr 2,1-12

Markov evangelij je bil po vsej verjetnosti prvi od zapisanih novozaveznih spisov. Današnji odlomek je zato lahko najzgodnejši dokaz priprošnjiške molitve in posredovanja v blagor bližnjih. Okrog Jezusa se je množica tako močno strnila, da so morali prijatelji hromega do njega spraviti kar skozi streho prostora v katerem je bil Jezus. Nihče ne omenja, da tega ne bi smeli ali ne bi mogli storiti. Prikazana je le odločenost, da prijatelja prinesejo pred Jezusa. Predstavljajmo si da prijatelji hromega tega ne bi hoteli storiti. On ne bi nikdar spoznal ozdravljajočega Jezusovega dotika.

Skoraj vsak izmed nas pozna trenutke v katerih se počutimo obupani. Včasih se to zgodi zato, ker zbolimo na telesu, duši ali duhu. Še hujše pa je, če je nekdo, ki ga imamo mi radi tako bolan. Vsi prosimo Boga, da bi storil čudež in dragega ozdravil. Rotimo in trkamo, da naše roke kar zakrvavijo.

Jezus ozdravi hromega, ki ga njegovi prijatelji na dramatičen način prinesejo preden. Najbolj je pri tem očitna telesna ozdravitev. Vendar to ni bil edini in najpomembnejši del moškega, ki ga je Jezus ozdravil. Lahko si predstavljamo kakšne spomine in trpljenje je imel hromi v svoji zgodbi. Jezus ga je tudi čustveno in duhovno prenovil.

Isto velja tudi za vsakega izmed nas. Če vsem svojim prizadevanjem, dejanjem in molitvam navkljub nismo uslišani na tak način kakor smo pričakovali in bi radi, se zlahka počutimo zapuščene in od Boga pozabljene.

Ne izogibamo se odgovornosti, če se sami sebe tolažimo z mislijo, da je to kar iščemo in prosimo napačni Božji dar, najsibo za nas ali za tistega za katerega molimo. Veliko vrst ohromelosti je, ki nas na enak način onesposobijo, pa niso vse telesno razvidne in očitne.

Ne glede na to kaj smo Jezusa prosili, nas današnja zgodba obvesti o njegovi drži do našega trpljenja. Najprej reče možu: »Tvoji grehi so ti odpuščeni«. Kasneje pa mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.« V Palestini prvega stoletja sta bila obe izjavi skoraj identični. Nam seveda zvenita kot zelo različni. V Jezusovem času so bile vse bolezni Božje prekletstvo zaradi človeškega greha. Jezus se je temu prepričanju zoperstavil in povedal, da nobena bolezen ni od Boga in da nam zaradi greha ne pošilja nobenega trpljenja.

Mnogi med nami bi morali to slišati. Mnogi mnogi. Po mnogih letih tuhtanja, da smo hromi zato ker nas Bog kaznuje za naše grehe, na današnjo nedeljo poslušamo Jezusa, ki nam pravi: »Vstani, vzemi svoja nosila in pojdi na svoj dom.« To ne pomeni, da se nam v prihodnosti ne bo potrebno ukvarjati z našimi težavami. Na tej strani smrti, smo vedeno nedokončane stvaritve, smo Božja umetnina v nastajanju. Spomni pa nas, da Kristus vedno želi, da bi bili zdravi na vseh ravneh. Povsod kjer ga potrebujemo, lahko računamo na njegovo ozdravljenje in mir. Prav tako nam je predočena moč prijateljev, ki nas podpirajo in miljo za nas ter polagajo naše potrebe pred Boga. Priprošnje in pomoč so res čudovita nesebična dejanja ljubezni.

Posloviti se moramo od krščanskega krivoverstva, ki trdi, da Bog uporablja duhovno, umsko in telesno bolečino zato, da bi nas spravil k pameti. Namesto tega se utemeljimo v današnji podobi: ne glede na to, kakšna je naša ohromelost, ne glede na to, kakšna so naša nosila in upajmo, da ob pomoči nesebičnih prijateljev, tudi mi danes lahko vstanemo in gremo svobodni na svoj dom in v novo življenje z Njim in Zanj, ki je z nami po drugih bratih in sestrah.

8. nedelja med letom, Mr 2,18-22

Na filmskih platnih se v zadnjih desetih letih velikokrat pojavalja tema poroke in zakona (Mama Mia, Abba Musical, A Guy Thing, Just Married, Sweet Hoem Alabama, The Wedding Singer, My Best Friend’s Wedding, Muriel’s Wedding, Manson). Večina izmed teh filmov so komedije, ki pa v ozadju govorijo o zelo resnih temah zvestobe, ljubezni in zaveze. Največji film o poročnem slavju je My Big Fat Greek Wedding, v katerem nastopata Toula, grško-ameriško dekle, ki se zaljubi v belega američana Iana. To jo tako preobrazi, da je sposobna samozavestno preseči ozke nacionalistične meje svoje velike družine.

Prizori iz tega filma nam lahko pomagajo globlje dojeti današnji evangelij. Današnje poroke navkljub večmesečnemu natančnemu načrtovanju trajajo največ sedem do osem ur. Ko se ženin in nevesta odpravita na medeni teden je poročno slavje končano. V Jezusovih časih so bile poroke zelo drugačne. Vpleteni so bili vsi družinski člani, ves klan in vsa vas. Slavje je trajalo tudi več tednov. Par ni odšel na svoj medeni teden. Kakor danes si tudi takrat niso mogli predstavljati, da povabljeni svatje na poročni gostiji ne bi ničesar jedli ali pili. Včasih so svatje potrebovali veliko vzdržljivosti in vztrajnosti, da so uspešno prestali celotno trajanje poročnega slavja.

Zgodbe v drugi polovici drugega poglavja Markovega evangelija so vse zaznamovane z Jezusovo bitko s pismouki in farizeji glede postave in obedov. Določali so, kdo je lahko povabljen k mizi in koliko ter kdaj sem pojesti. Za Jezusa pa je bilo znamenje prihoda njegovega kraljestva prav v tem, da so najrazličnejši ljudje odgovorili na njegovo povabilo na gostijo. Za vse je bilo velikodušno poskrlbjeno. Vsak je lahko užival na izdatni gostiji.

Jezusov način razmišljanja in prakse ni šel v korak z rigoristično in legalistično miselnostjo farizejev, ki so se imeli za dobre ljudi, ki hočejo narediti tako kot je prav. Danes me v cerkvi na ta položaj najbolj spominja uradno stališče glede obhajila in zakramentov za ločene in ponovno poročene. »Dobri katoličani« k temu dodajo: »Ja ena razlika pa mora biti, da se bo vedelo, kaj je prav in kaj ni.« Težava farizejev je v tem, da so iz svojega obzorja izgubili dejstvo, da je vera predvsem živ in življenjski odnos z Bogom, njegovimi otroki (soljudmi) in svetom. Vera ni samo strinajanje z določenimi nauki, zakoni in pravili, ne glede na to, kako so ta pravila pomembna. Kakor hitro pozabimo, da vsi zakoni in pravila potrebujejo gibljivost, razlago in sočutno uporabo v konkretnih primerih, smo v veliki nevarnosti, da postanemo slepi kakor farizeji in verjamemo, da je prav, kar je Jezus pokazal kot močno narobe in napak. Sobota je narejena za človeka in ne človek za soboto (Mr 2,27).

Na primer. Postenje je samo po sebi dobro in zdravo za duha in telo. Še posebej v družbi, v kateri smo ljudje vse bolj debeli, medtem ko ostali svet umira od lakote. Ostati določen čas brez hrane je lahko odlično povabilo, da se prebudimo in spregledamo kako Božja pravičnost dela v našem življenju. Kadar pa izgubimo izpred oči resnični smisel posta pa ga lahko zelo zlorabimo in uporabimo sebi in drugim v škodo. Zato Jezus pravi, naj zakone in pravila, ki nimajo smisla, odložimo na stran. Vabi nas, da se znova napajamo iz najboljšega vina naših izročil, ki nas bodo povezale z izkušnjo današnje družbe in stvarnosti.

Kako pa naj vemo, kateri zakoni in pravila so dobri in katere moramo opustiti? Morda nam pri razmisleku o tem lahko pomagajo prav zgoraj omenjeni filmi, ki vsebujejo kar nekaj važnih modrosti. Zakoni, ki naj bi bili zapisani v naša srca, so tisti, ki nam pomagajo, da smo bolj zvesti, ljubeči in zavezani Kristusu, vsem našim bratom in sestram ter svetu na katerem živimo. Naj nas evharistija, ki je predokus gostije večnega življenja, okrepi in nam da moč za to poslanstvo in vzdržljivost za slavje, ki prihaja.

Advertisements