Nedelje med letom A


NEDELJA MED LETOM A 

19.11.2017: 33. Nedelja med letom: Mt 25,14-15.19-20

Sveto pismo je vezano na čas. Kristjani to cenimo. Sveto pismo je potrebno brati znotraj konteksta in ga skrbno razlagati. Kakšna feministična organizacija današnjega prvega berila verjetno ne bi izbrala za uvodno besedilo svoje konvencije. Mi pa bi delali narobe, če bi odlomek poslušali zgolj s pojmi našega današnjega sveta in dojemnaja.

Knjiga pregovorov je destilat rekov in naukov, ki so nastajali skozi stoletja, najverjetneje s strani rabijev in pismoukov. Njihov svet je zelo drugačen od našega. To je jasno vidno iz nalog »vrle žene«. Hvale je vredna zato, ker dela z volno, v vinogradu in na zemlji. Takšno besedilo dobi pravi smisel zgolj v kontekstu kmečke kulture.

Vse do nedavnega so ženske v Palestnini smatrali za lastnino njihovih mož. Lahko so jih kupovali, prodajali, se od njih ločevali ali ubili brez naloga sodišča (to se še vedno dogaja v nekaterih arabskih državah). Ženske niso imele uradno priznanih človekovih pravic. Naučene so bile služiti in molčati.

Posledično je bilo besedilo iz knjige pregovorov za takratne čase osvobajajoče za ženske. Ne le da brani žensko pravico do dela, ampak jo tudi hvali. Hvali jo zaradi njene ustvarjalnosti, modrosti, dobrote, moči, občutka za pravičnost, velikodušnosti, veselja in vere. Takšen seznam vrlin je dober v vseh časih in vreden, da si ga želimo.

Danes s pomočjo nenehnega razodevanja Svetega Duha vemo, da so iste stvari, ki jih knjiga pregovorov hvali pri vrli ženi vredne hvale tudi pri vrlem moškem.

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadeljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

S povedanim pa ne moremo zmanjševatia bolečin in ran, ki so jih nekatere žene doživele po rokah cerkve. Veliko žena čuti, da se njihovega posebnega prispevka k življenju cerkve niti zares ne zavedamo, niti ga ne znamo zares ceniti.

Prosimo, da bi nas Duh vodil pri upoštevanju talentov vsake kristjane in kristjana znotraj vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Duh gradi v nas in med nami Božje kraljestvo in odpira oči za vzajemno sprejemanje, spoštovanje in hvaležnost za darove, ne glede na spol. Vsak je dragocen in enkraten znotraj Kristusovega telesa.

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg, pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve mešan blagoslov.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjan takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je veliko krat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni ta, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Jezus je samega sebe opisal kot kralja. Krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.

Advertisements