Nedelje med letom A


NEDELJE MED LETOM A

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen ali odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se Božja popolnost v nas izpopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga.

24.09.2017: 25. Nedelja med letom: Mt 20,1-16

Film Forrest Gump so opisovali kot triumf bojevnika. Na drugi ravni je film govoril tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj presenetljivih priložnostih. Skoraj nikdar ga tam ne pričakujemo.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.

01.10.2017: 26. Nedelja med letom – roženvenska: Mt 21,28-32

Škof je mladega duhovnika poslal za kaplana v župnijo, ki je imela na svojem področju tudi hiše za prostitucijo. Prvi dan ko je prispel v novo župnijo, ga je starejša redovnica, ki je tam delela že več desetletij, na svojo roko peljala naokrog in tudi tja kjer prostitutke ponujajo svoje trgovske usluge. Mimogrede je mladega duhovnika poimensko predstavila trem prostitutkam, ki so bile njene prijateljice. Ko sta šla proti domu je duhovnik občudoval sestro, kako vse te žene tako dobro pozna. »Ne skrbi,« mu je odvrnila, »tudi ti jih boš v kratkem dobro spoznal in tudi one te bodo klicale po imenu!«

Mladega duhovnika je zgrabila panika. Pomislil je na škofa, župnika ali, kar je še huje, na svojo mater, ki ga bodo obiskali. Ko bo šel z njimi po ulici, ga bodo prostitutke klicale po imenu ter vpile za njim: »Pozdravljeni oče!« Nihče ne bo verjel, da jih pozna le pastoralno in da ni uporabil njihovih uslug.

»Resnčino vam povem, cestninarji in prostituke, bodo šli pred vami v Božje kraljestvo!«

Jezusovo pridiganje je pritegnilo vse vrste ljudi, ki so živeli na obrobju ali pa jih je palestinska družba zatirala. Njegovo sporočilo je bilo zanje še posebej privlačno. Napetosti med ogromno različnostjo Jezusovih učencev in sledilcev so se nadaljevale tudi po njegovi smrti in vstajenju. Tudi v času, ko je bil evangelij zapisan je prihajalo do napetosti med bogatimi in revnimi kristjani, med moškimi in ženskami, med Judi in pogani, med družbeno spoštovanimi in družbeno zaničevanimi sloji. In še dan današnji je tako.

Mi si težko predstavljamo kako različna in v mnogih pogledih pohujšljiva skupina so bili naši prvi očetje in metere v veri. Predstavljajte si, kakšno pohujšanje bi bilo, če bi svojega krajevnega škofa vsak dan videvali na obedu v gostilni s prostitutko, prekupčevalci mamil ali znanim teroristom. Ljudje bi bili vsi iz sebe, škof pa bi zgolj sledil Jezusovemu zgledu. Nič več in nič manj. Morda sedaj lažje razumemo, kako so se veliki duhovniki in farizeji počutili ogrožene zaradi Jezusa in njegovih učencev.

Za Jezusa noben človek ni bil izgubljen primer. Nihče ni bil takšen, da se mu ne bi dalo pomagati. Jezus ni le preživel ogromno časa z ubogimi in zlomljenimi takratne družbe, ampak jim je ponudil in podaril tudi novo življenje, priložnost, da znova začnejo, svobodo od njihovega uničujočega vedenja. Šel je tja, kjer so bili oni in k takšnim, kakršni so bili. Ker je Bog v Kristusu takšen do nas, smo tudi mi lahko do drugih. Bog ni čakal na nas, da nas bo srečala pamet in bomo sposobni hoditi njegove korake. Jezus je prišel k nam, ko smo bili versko zabiti in negibni. Naučil nas je govoriti. Dal nam je vsebino in nam pokazal kje naj hodimo.

Krščansko življenje naj bi globoko vplivalo na naše vsakdanje življenje, naše skrbi, prioritete in sočutje. Če tedensko obhajanje svete maše popolnoma nič ne vpliva na naše družinsko življenje, na naše odnose s sodelavci in način dela in odnosov do narave, potem se je dobro vprašati: »Kaj sploh počnemo tukaj?«

Še huje pa je, da lahko zgrešimo nenehno odvijajoče se razodevanje Kristusove navzočnosti v ubogih, slabotnih, ranljivih in potrebnih naše lastne družbe. Nenehno iščemo Kristusa v spektakularnem in čudovitem, on pa prihaja k nam po zadnjem od naših bratov in sester.

Gospod daj nam tvojega Duha, da ne bomo le »videti dobri«, ampak da bomo »dobri«. Pomagaj nam znova začeti živeti to kar izpovedujemo. Daj nam dovolj moči, da te najdemo tam, kjer v resnici si, in te ne iščemo tam, kjer bi mi radi, da bi bil.

08.10.2017: 27. Nedelja med letom: Mt 21,33-43

Jezuitski duhovnik Bernard Lonergan je bil kanadski teolog, ki je močneje vplival na filozofijo in teologijo preteklega stoletja. Včasih je njegova govorica tako kompleksna, da bi potrebovali poseben priročnik za razumevanje povedanega. Presenetljivo pa je, da so njegovi najbolj pomembni uvidi zelo preprosti in izraženi v vsakdanji govorici. Eden od takšnih uvidov je tudi naslednji: vsem se redno dogajajo »ah seveda« trenutki, ko nam je kar naenkrat dan globlji uvid v Boga, v svet, vase in v druge. Trdi, da takšni trenutki osmislijo stvari in dogodke, ki so se nam prej zdeli zgolj nesmiselna težava.

Matejev evangelij je poln takšnih »ah seveda« trenutkov. Napisan je bil za Judovske poslušalce. O Jezusu razmišlja v luči zgodovine Izraela, hebrejskega Svetega pisma in njihovega pričakovanja Mesije. Za Matejevo skupnost in za nas je Jezus »ah seveda« svetovne zgodovine. Matej premišljuje o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Stvari, o katerih se je prej samo spraševal, imajo sedaj zanj globok pomen in smisel.

Stavek »kamen, ki so ga zidarji zavrgli« se nanaša na Izrael. V Ps 118 in tudi na splošno v knjigi Psalmov, so preizkušnje in porazi Izraelcev razumljeni kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne glede na to skozi kaj vse so morali iti, so Izraelci še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili čudežem, ki jih je delal zanje in jih tako napolnjeval z vero in zaupanjem.

Matej premišljuje o tem, kaj se je Jezusu zgodilo po rokah velikih duhovnikov, pismoukov, farizejev in Rimljanov. V velikem »ah seveda« trenutku Matej spozna, da od zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak Jezus sam, ki je s tem postal vogelni kamen nove stavbe: Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev.

Matejev odlomek na enak način, kakor ga je on na Jude, tudi mi lahko apliciramo nase in na svoje življenje. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih sramujemo ali pa nas spravljajo v obup. Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum.

Čeprav smo si veliko prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo največkrat prepričani, da iz njih za nas ne more priti nič dobrega. A prav v to našo slepoto nam danes spregovori evangelij: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je Gospod storil in je čudovito v naših očeh.«

Prav tisti deli našega značaja, ki jih najbolj ne maramo, so lahko čudovita priložnost za milost. Enako velja za vse, kar nas moti pri drugih. Za Boga ni ničesar, kar ne bi zmogel odrešiti. Zanj ni nič predaleč in nič preveč zapletenega. V krščanskem življenju ni prostora za sram, ampak samo za kesanje in ponovni začetek. Ko se ozremo na stvari, ki so se nam zdele zgolj težava, se nam odpira možnost za »ah seveda« trenutke, v katerih nas Kristus zdravi in njegova ljubezen naše življenje preusmerja. On nas osvobaja vseh negativnih in samouničevalnih samogovorov. Zaradi njega so prav takšni trenutki za nas priložnost, da gradimo svoje srce na dialogu z Njim, ki je vogelni kamen in največji mojster za gradnjo in rast vsakega izmed nas.

Ko nam nenehno zahvaljevanje in pogovor z Njim postaja navada, se množijo tudi »ah seveda« trenutki. Naša zgodba ni več zgolj težava, ampak postaja izziv in priložnost za sodelovanje s Kristusovo ljubeznijo do nas in vseh, kar je Božje kraljestvo na zemlji.

15.10.2017: 28. Nedelja med letom: Mt 22,1-14

Dandanašnji mladi pari prosijo za krst otrok iz zelo različnih razlogov. Za nekatere je krst zgolj slovesna ceremonija ali obredna predigra pri zabavi in slavju ob novorojenem. Mnogi niti ne vedo dobro, čemu naj bi otroka krstili, toda hočejo ga krstiti. Le redki mladi starši pa želijo s krstom prenesti otrokom Kristusovo življenje, ki je hranilo in še hrani njih same.

Pri krstu vedno povem, da so v prvih treh stoletjih zgodovine krščanske cerkve, zakrament krsta obhajali le na velikonočno vigilijo. Glavni razlog za to ni bilo vzhajajoče sonce, ki simbolizira Kristusovo luč, ki je razsvetlila naša življenja. Glavni razlog za to je narava krsta:  krst je, podobno kot porod, opravljen na skrivnem in v ozkem krogu kristjanov. Prvih tristo let krščanske zgodovine je potopitev v vode krsta ob jutranji zori lahko v času kosila ali popoldne pomenila že tudi smrt. Za preganjane kristjane krst ni bil dela prost dan namenjen družabnosti, ampak zavezanost življenju in smrti.

V priliki o kraljevi gostiji Jezus nakaže dneve v katerih bodo kristjani zavrnili povabilo k veri, tisti za katere pa bi najmanj pričakoval, da bi odgovorili na Božje povabilo, pa bodo vstopili v telo cerkve.

Od vsega začetka je krščansko izročilo poročno slavje razumelo kot prispodobo dveh stvarnosti: evharistije in večnega življenja. Čudno pa je to, da se današnja prilika ne ukvarja toliko s slavnostnim poročnim obedom, ampak s tem kdo in zakaj je na to slavje povabljen in kdo in zakaj ostaja zunaj.

Skoraj nepredstavljivo se nam zdi, da so lahko svatje povabilo na kraljevo poroko zavrnili. Revni in ubogi pa so prepoznali dar in darovalca, se oblekli in se slavja udeležili. Prevarant zato ostane brez besed, ko ga zalotijo, da nima pravega oblačila in bi se naj zaradi tega zagovarjal.

S prevarantom je Matej označil tiste iz svoje skupnosti, ki so prejeli krst, a so zaradi preganjanj skupnost zatajili ali izdali. Takšni ljudje se sami izključijo iz svatbene gostije. V Matejevih časih jih je namreč krščanska vera lahko stala tudi življenja.

Kaj pa ima vse to opraviti z nami in našim življenjem? Ne gre za to, kako se oblačimo, ko gremo k maši. Ne gre za večno življenje! Ne gre za strah, da se ne bomo znali prav zagovarjati, če bomo poklicani k odgovornosti. Gre za to ali smo dovolj ubogi, da lahko prepoznamo Božji dar povabila k veri. Gre za zadostno velikodušnost, da ta dar tudi zares sprejmemo in nanj tudi v celoti odgovorimo.

Naša vera, ki jo izpovedujemo, se pokaže v tem kaj govorimo in delamo; pokaže se v našem načinu življenja doma in v službi ter v načinu odnosa, ki ga imamo do bližnjega in do sebe. Drugi upravičeno presojajo pristnost naše vere in tudi opazijo kdaj smo prevarantje.

Podobno kot v zgodnji cerkvi smo tudi mi ob krstu odeti v belo oblačilo, ki je poročno oblačilo. Naš krst ni zgolj ceremonija ali družaben dogodek. Povabljeni smo na praznovanje, na ples življenja v Kristusu, na katerem delamo tisto kar izpovedujemo. Prevarantje pa so se izpljunili kilometre daleč proč.

22.10.2017: 29. Nedelja med letom: Mt 22,15-21

Znotraj in zunaj cerkve so ljudje, ki so prepričani, da Kristus cerkvi ni dal naloge naj govori tudi o političnih zadevah. Takšni za utemeljitev svojega prepričanja navajajo danšanji evangeljski odlomek. Če poznamo in razumemo kontekst in pomen znotraj katerega je današnje besedilo nastalo, potem je odlomek svarilo tistim, ki hočejo cerkev zapreti v zakristjo, da premišljuje samo o »duhovnih« stvareh, pridiga samo večne resnice in prepeva bolj antične, kakor pa moderne hvalospeve.

Vemo, da so nekateri sodobniki Jezusa smatrali za pripadnika Zelotov, ki so bili dobro organizirana skupina gorečnežev v nasilnem boju proti rimski okupaciji in za njeno ukinitev. Zato Zeloti niso hoteli Rimljanom plačevati davkov. Morda so bili zaradi tega nekateri prepričani, da je tudi Jezus morda zelot. Postavil se je namreč na stran ubogih, revnih, bolnih, žena, otrok in vseh, ki so bili odrinjeni na rob družbe. Verske avtoritete svojega časa je nenehno izzival. Zavračal je nasilje, učence učil moliti za svoje sovražnike in spodbujal, da vračamo slabo z dobrim. Jezus nam je pokazal, da sta pravičnost in enakost po katerih hrepeni Bog za nas na tem svetu, sad občestva, ki se je spreobrnilo po ljubezni, ne s pomočjo orožja, strahu ali maščevanja. Jezus ni bil zelot.

Jezus ne obide civilne avtoritete, ampak jo v današnjem odlomku celo podpira. Stori pa še nekaj več. Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega. S svojimi besedami je zajel vse cesarje in oblastnike vseh časov in držav tega sveta. Lažno in nevarno je prepričanje, da so lahko naše obveznosti do evangelija ločene od našega odnosa do države in civilne družbe.

Spomnimo se samo nekaterih najtemnejših poglavij preteklega stoletja in takoj bomo videli, kaj se zgodi, če dobri ljudje, ki hodijo v cerkev, svoje nedeljske pobožnosti ne povežejo s ponedeljkovo politiko. Zlo tako zlahka prevlada in kraljuje.

Krščanski voditelji imajo nalogo oznanjati in braniti evangelij. Uporabiti morajo vse potrebne forume, da pokažejo, da Božja osebna ljubezen vključuje vsakogar in vse na tem svetu. Bog vsakogar izmed nas kliče po imenu.

Včasih se s svojimi verskimi voditelji ne bomo strinjali. Zdelo se nam bo, da so narobe ali slabo informirani. Morda se nam bo celo zdelo, da so prestopili meje. Če je tako, bi jim morali pisati in jih povabiti, da upoštevajo še druge vidike in razširijo podlago za svoje presoje. Nikdar pa se ne smemo pustiti zapeljati tistim, ki hočejo cerkev odriniti in izločiti iz pogovorov in sodelovanja pri javnem življenju vseh: naj ne bi oblikovala načina življenja, naj ne bi oblikovala skupnih vrednot in zakonov, niti se vtikala v prioritete, ki jih določamo za svojo človeško skupnost.

Če cerkev kaže, da jo eno od pravkar omenjenih področij prav nič ne zanima, ne živi iz tega, za kar je živel, umrl in bil obujen Jezus Kristus. Z vsemi mogočimi in primernimi sredstvi naj bi za večje skupno dobro dali cesarju kar je upravičeno cesarjevega. Še večjo zvestobo pa naj bi izkazovali Bogu, ki so mu za svoje delo in opustitve odgovorni tudi vsi cesarji. Morda pa nas bo Bog vprašal zakaj smo jim dovolili, da so počeli kar se jim je zahotelo. Iz sebe in iz nas.

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mo odvezali oči. Ko so pripeljali do morja se je večkrat zgodilo, da so zločinski trgovci z ljudmi začeli streljati po njih. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje, ampak so jih postrelili. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da so se njihova upanja izpolnila. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje.

V zahodnem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo bogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vključuje, da se posamezniki in tudi narodi žrtvujemo za druge in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem se zavezujemo tudi skrbi za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se trudili in jih tudi podedovali.

Matejev evangelij drugod pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za pravično ravnanje do vsakogar. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni.

01.11.2017: Vsi sveti: Mt 5,1-2

05.11.2017: 31. Nedelja med letom – zahvalna: Mt 23,1-12

Bližamo se koncu cerkvenega leta in še enega bogoslužnega potovanja. Morda bi bilo dobro, če se ozremo v svoje srce. Zadnja leta so za Cerkev kar trda. Današnji evangelij povzame kako se mnogi počutimo, ko poslušamo o izdaji zaupanja s strani nekaterih duhovnikov, o nezaupanju do žrtev in o tem kako so nekateri škofje poskušali vsa ta kriminalna dejanja prikriti. Doživeli smo kako so bili ponižani tisti, ki so se poviševali in povišani tisti, ki so se poniževali.

Jezus je množici naročil naj poslušajo kar farizeji učijo, ne ravnajo pa naj po njihovem zgledu. Vedenje farizejev se imenuje hinavščina. Prav ta je eden od razlogov za javno obtoževanje cerkve v zadnjih letih. Nekatere obtožbe so seveda opravičene. Ne pa vse. Prikazujejo nas kot skupnost, ki jo bolj skrbi za svoje dobro ime in ugled, kakor pa za trpljenje žrtev, ki so bile telesno, čustveno ali spolno zlorabljene s strani nekaterih naših članov. Izpostavljajo nas kot tiste, ki ne živijo tega, kar oznanjajo: hinavci.

Cerkev je tu zvezana. Nismo kakor ostale skupine, ki najslabše člane lahko preprosto izločijo in gredo naprej. Če hočemo biti zvesti celotnemu Jezusovemu nauku in zgledu celotnega izročila, potem moramo potolažiti in zdraviti žrtve zlorab in povzročitelje postaviti pred sodišča, na zdravljenje in se truditi za spravo. Verujemo, da je edini način ozdravitve mogoč le skozi odpuščanje. Resnično odpuščanje nikdar ne beži od resnice in ne zmanjšuje naše grešnosti. Sooči nas z pravičnostjo in sočutjem do vseh vpletenih.

Medijem to lahko ni pogodu, javnost vpije po krvi, mi pa morda hočemo hitre rešitve, da bi to tragično poglavje čim prej zaprli. Odpuščanje pa je pravično in sočutno. Edini način je na katerega lahko živimo to, kar oznanajmo. Zahteva čas.

Po eni strani so nekatere iz naše katoliške skupnosti izpostavili kot hinavce. Ostajajo pa resnice, ki so tolažeče ali vsaj omogočajo soočanje z grehom naših očetov in mater. Npr. Čeprav v cerkvi ne bi smelo biti niti enega primera zlorabe otrok, je bilo med vsemi poklici za to obsojenih manj kot dva odstotka katoliških duhovnikov. Obtožba še ni dokončna obsodba. Tudi duhovniki in redovniki si preden se jim dokaže krivda zaslužijo domnevo in pravico do nedolžnosti. Čeprav je javno zaznavanje lahko drugačno, so večina katoliških duhovnikov zvesti služabniki evangelija, ki živijo kar oznanjajo.

Navkljub prevladujočemu javnemu zavajanju, niso cerkvene institucije tiste, kjer so otroci najbolj v nevarnosti za zlorabo. Tragično je, da so to družine. Čez osemdeset odstotkov zlorab otrok se zgodi v družinah. To seveda ne opravičuje niti enega primera otroške zlorabe znotraj Cerkve, kaže pa na dejstvo, da bo družba to težavo lahko rešila le tako, da se posveti družini in domačim dvoriščem.

Še več, navkljub vsem, ki trdijo, da je cerkev samo hinavska, pa v mnogih državah še vedno zagotavlja največ vzgoje in izobraževanja ter skrbi za obče dobro vseh. Takšno pogosto herojsko delo zelo redko zaide v televizijske novice ali na prve strani časopisov. Omogoča nam, da se lažje soočamo s kriminalnimi dejanji nekaterih in tistih, ki jih skušajo zaščititi pred javno priskavo.

Molimo, da bi ne glede na težo in mučnost teh časov, znova doživeli spreobrnjenje v moči Jezusovega odpuščanja, sočutja in njegove pravičnosti. On nas vabi, da se odrekamo vsakršnemu triumfalizmu in aroganci. On nam daje moč, da se vedno znova z vsemi močmi posvečamo temu, kar bi naj najbolj znali: vzajemni velikonočni ljubezni do vseh.

12.11.2017: 32. Nedelja med letom: Mt 25,1-13

Neke nedelje je župnik povedal vernikom pri maši, da cerkev potrebuje nekaj več denarja in jih prosil, če bi v molitvi premislili in dali kaj več v nabirko. Kdor bo dal največ, bo lahko izbral tri pesmi. Po končani nabirki je župnik pogledal vsoto in opazil, da je nekdo dal ček za 1000 eurov.

Bil je vzhičen in je svoje veselje takoj izrazil vsem. Osebno se je hotel zahvaliti človeku, ki je podaril tako veliko vsoto. Počasi je v zadnjem delu cerkve starejša gospa dvignila roko. Povabil jo je naj pride spredaj. Počasi ji je uspelo priti do oltarja. Zahvalil se ji je za tako veliko vsoto in jo prosil, če si izbere tri pesmi.

S sijočimi očmi se je ozrla po občestvu in z roko pokazala na tri najlepše moške rekoč: »Dobro župnik vzamem te tri.« Tako ravnajo moderne pametne device.

Priliko o pametnih in nespametnih devicah lahko v šali smatramo za prvo naftno krizo na bližnjem vzhodu. Govori o umirjanju srca zaradi veselja nad prihodnostjo, ki nas čaka.

V krščanski teologiji to imenujemo »razločevanje«. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, je napisal pravila za razločevanje, sam razločeval in poučeval tudi druge. Rekel je, da nam Sveti Duh omogoča, da se pripravimo na prihodnost.

Spomnimo se trenutkov, ko smo imeli kak težak pogovor ali srečanje, ki ga rajši ne bi imeli. V mislih smo pred tem že vse večkrat premislili in preigrali. Predstavljali smo si, kako bo vse skupaj potekalo. Potem ugotovimo, da se zelo redko zgodi tako, kakor smo si predstavljali. Ugotovimo, da sta naš strah in tesnoba največkrat nepotrebna. Zanimivo je, da se nam ob naslednji priložnosti znova dogaja podobno. Znova gremo skozi proces v katerem poskušamo v svojih predstavah že živeti to kar se bo zgodilo. Nekatere je tako strah svoje prihodnosti, da jo poskušajo nadzorovati, skupaj z vsemi, ki naj bi bili del te prihodnosti. V takšnih primerih se vedno dogodi polomija.

Sv. Ignacij je takšen proces postavljal pod vprašaj. Zdi se, da je zelo dobro razumel današnji evangelij. V zgodnji cerkvi so bili prepričani, da se bo Jezus hitro vrnil. Ker se ni, so mnogi doživljali krizo vere. Nekateri kristjani so živeli kakor, da je takojšnja Kristusova vrnitev dejstvo. Mi ga še vedno čakamo. Matej nam pove, da je krščansko življenje modrost, pravilna presoja in branje znamenj časov.

Sv. Ignacij nas uči, da je najboljši način priprave na prihodnost ta, da se v najboljši možni meri poslovimo od neozdravljene preteklosti in čim bolj živimo tukaj in sedaj. Sveti Duh nam pomaga videti kar je potrebno storiti danes in kakšna priprava je nujna za jutri. Njegov nasvet je preprost in jasen, a ga mnogi ne dojamemo. Zelo hitro začutimo bolečine in rane svoje preteklosti ali pa nas použije skrb za prihodnost.

Anonimni alkoholiki to dejstvo zelo dobro povzamejo rekoč, da naj življenje živimo po en dan naenrat. S tem je na drugačen način povedano, kar je odkrila Matejeva skupnost: »Bodite budni, ker ne veste, kdaj pride!«

19.11.2017: 33. Nedelja med letom: Mt 25,14-15.19-20

Sveto pismo je vezano na čas. Kristjani to cenimo. Sveto pismo je potrebno brati znotraj konteksta in ga skrbno razlagati. Kakšna feministična organizacija današnjega prvega berila verjetno ne bi izbrala za uvodno besedilo svoje konvencije. Mi pa bi delali narobe, če bi odlomek poslušali zgolj s pojmi našega današnjega sveta in dojemnaja.

Knjiga pregovorov je destilat rekov in naukov, ki so nastajali skozi stoletja, najverjetneje s strani rabijev in pismoukov. Njihov svet je zelo drugačen od našega. To je jasno vidno iz nalog »vrle žene«. Hvale je vredna zato, ker dela z volno, v vinogradu in na zemlji. Takšno besedilo dobi pravi smisel zgolj v kontekstu kmečke kulture.

Vse do nedavnega so ženske v Palestnini smatrali za lastnino njihovih mož. Lahko so jih kupovali, prodajali, se od njih ločevali ali ubili brez naloga sodišča (to se še vedno dogaja v nekaterih arabskih državah). Ženske niso imele uradno priznanih človekovih pravic. Naučene so bile služiti in molčati.

Posledično je bilo besedilo iz knjige pregovorov za takratne čase osvobajajoče za ženske. Ne le da brani žensko pravico do dela, ampak jo tudi hvali. Hvali jo zaradi njene ustvarjalnosti, modrosti, dobrote, moči, občutka za pravičnost, velikodušnosti, veselja in vere. Takšen seznam vrlin je dober v vseh časih in vreden, da si ga želimo.

Danes s pomočjo nenehnega razodevanja Svetega Duha vemo, da so iste stvari, ki jih knjiga pregovorov hvali pri vrli ženi vredne hvale tudi pri vrlem moškem.

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadeljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

S povedanim pa ne moremo zmanjševatia bolečin in ran, ki so jih nekatere žene doživele po rokah cerkve. Veliko žena čuti, da se njihovega posebnega prispevka k življenju cerkve niti zares ne zavedamo, niti ga ne znamo zares ceniti.

Prosimo, da bi nas Duh vodil pri upoštevanju talentov vsake kristjane in kristjana znotraj vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Duh gradi v nas in med nami Božje kraljestvo in odpira oči za vzajemno sprejemanje, spoštovanje in hvaležnost za darove, ne glede na spol. Vsak je dragocen in enkraten znotraj Kristusovega telesa.

26.11.2017: 34. Nedelja Kristusa Kralja: Mt 25,31-46

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. S krstom je odlašal mnogo let. V zgodnji cerkvi so šli lahko kristjani k spovedi svojih grehov le enkrat v življenju. Konstantin je zato ostal pripravnik na krst skoraj do svoje smrti. Ko je bil prepričan, da je njegova smrt blizu in da po vsej verjetnosti ne bo mogel več grešiti, je prosil za krst, sprejel obhajilo in se spovedal svojih grehov.

Leta 313 je Konstantin razglasil krščanstvo za novo vero rimskega cesarstva. Nihče ni smel imeti druge vere. S tem je hotel poenotiti cesarstvo kot enoten trg, pravno davčni sistem z Rimsko kulturo. Priznati moramo, da je bila ta odločitev za usodo cerkve mešan blagoslov.

Pozitivna plat te odločitve je bilo prenehanje preganjan takratnih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da so se celo nekateri cesarji spraševali kakšna ljubezen tolikim omogoča, da so pripravljeni umreti za svojo vero. Cerkev je postala pomemben igralec pri oblikovanju vrednot družbe, še posebej na zahodu. Nobenega dvoma ni, da je krščanstvo moderiralo, kultiviralo in humaniziralo nekatere od najhujših rimskih skrajnosti.

Slabe posledice Konstantinove odločitve tudi niso zanemarljive. Cerkev je zelo hitro postala zelo politično in družbeno močna in vplivna. Škofje so pričeli nositi žametne obleke senatorjev. Cerkve so dobile oblike rimskih bazilik, pri vodenju cerkve pa so se začeli navdihovati po vodenju imperija. Naše bogoslužja so vpeljala celo vrsto praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, dal so kar več stoletij po Konstantinovi odločitvi, spreobrnjenje h krščanstvu zahtevali z mečem. Ugovarjanje ni bilo dovoljeno in pluralizem ni bil toleriran. V takšnem okolju se je proti imperalnemu krščanstvu v šestem stoletju vzdignil islam.

Zato ne smemo biti presenečeni, če je po Konstantinovem »spreobrnjenju« podoba Kristusa kot Kralja postala najbolj popularna tudi v umetnosti. Do takrat je bila najmočnejša in najbolj prikazovana podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Po letu 313 je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je veliko krat predstavljena v podobni opravi in jo začenjajo imenovati Kraljica nebes.

Težava pri vsem tem ni ta, da so začeli za govorjenje o Jezusu uporabljati imperialno posvetno govorico. Jezus je samega sebe opisal kot kralja. Krščanstvo je začelo pozabljati, da je Jezus poudaril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Še posebej je naglasil, da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem kako hranijo lačne, dajejo piti žejnim, sprejemajo tujce, oblačijo nage, skrbijo za bolne in obiskujejo ujetnike. Jezusovo kraljevanje in njegovi dvorjani so popolnoma druge vrste kakor običajna zemeljska kraljestva.

Zaradi tega je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan bogoslužnega cerkvenega leta nas Kristus Kralj izziva, da zastavimo svoje moči za vse, kar je resnično pomembno. Ne za sebične ambicije, pohlep, status in oblast, ampak za prizadevanje za pravičnejši in bolj miren svet za vse, ki v njem živimo.

Kolikor sodelujemo s Kristusom pri njegovem poslanstvu toliko smo dediči kraljestva, ki ga je on živel, zanj umrl in bil obujen. Tedaj smo priče resničnega pomena Kristusovega kraljevanja v naših življenjih.

Advertisements