8 – Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE – VELIKA NOČ in 7. postni – Veliki teden


DATOTEKA ZA TISK

Velikonočna hvalnica prepeva: »Gospod razlij na svojo Cerkev tvoje velikonočno veselje, vse prerojene v krstu pridruži svoji zmagi.« Resnično in trdno veselje je lahko le velikonočno veselje. A ne le zato, ker je posledica velikonočnih dogodkov, ki dajejo srcu gotovost in neizpodbitne razloge, da se spet lahko veseli, ampak tudi zato, ker je to veselje tesno povezano s trpljenjem, naporom in zvestobo ljubezni, ki nama razodene skrivnost življenja in se s tem, ko nama pokaže moč domačnosti z Očetom, avtorjem življenja, tudi razodeva. Midva doživiva veselje v odpuščanju, ki nama ga Jezus podarja: »Ti, Kristus, si naše odpuščanje. Pomagaj mi, da se bom vsak trenutek znal obleči s Teboj in me tako ne bo obvladal moj občutek bede, ki ga doživljam v odnosu do sebe in gledanju nase. Ozdravi me s svojimi ranami. Naj diham in živim od tvojega pogleda na Očeta. Skrij me v svoje rane. Naj občutek malodušja ne premaga v mojem srcu tvoje veličine. Dovoli mi vstopiti v tvoje srce. Naj se ovijem s tvojo dobrotljivostjo. Ko se konča groza noči, naj me prerodi jutro tvoje navzočnosti.«

Pripoved o Jezusovem vstajenju, kakor ga je popisal Janez v 20. poglavju, skriva v sebi izredno teološko bogastvo. Ob zori sva povabljena pred prazen grob (20,1–10); zjutraj se Jezus prikaže Mariji (20, 11–18); proti večeru se pokaže učencem (20,19–23) in za zaključek osmega dne se prikaže še nevernemu Tomažu (20,24–29). Na koncu poglavja spet ponovi cilj in smisel evangelija (20,30–31).

Na prvi dan v tednu je čas, v katerem se vse, kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo, pokaže kakor nekaj novega. Prva nas vodi v to novost Marija Magdalena. Povabljena sva, da se potopiva v njene globoke in notranje razloge, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nama šepeta današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi midva rasla v spoznavanju skrivnosti in prišla do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva.

Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo, v kateri v trenutku dojameva dogodek in vse to, kar je bilo pred njim, vse besede iz Sv. pisma, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nama vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si lahko predstavljava, kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti, kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, dejstvo je, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre vrata do večnega časa, sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa; v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi tvoje in moje oči in srce.

Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame tvoje in moje oči in srce. Omogoča nama, da lahko zaživiva v Njegovi navzočnosti, ki naju potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal!

VLOGI IN BESEDILA MINULEGA TEDNA:

PONEDELJEK VELIKEGA TEDNA

 15. APRIL

Iz 42,1-7; Jn 12,1-11

Glejte, moj služabnik,… narodom bo delil pravico. 2 Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah… dokler ne vzpostavi pravice na zemlji… Jaz, GOSPOD, sem te poklical za zmago pravičnosti… da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi.

SLUŽABNIK GOSPODOVEGA SLUŽABNIKA

Odlomka sta bisera razodetja in teologije. Izaija pripoveduje prvi spev o Gospodovem služabniku, ki se bo nadaljevala ves veliki teden. Lahko se vprašamo, če je bil Jezus oblikovan po Izaijevih slavospevih.

V Janezovem evangeliju pa ima žena vlogo Jezusove služabnice. Marija iz Betanije znova nastopa v vlogi goreče Jezusove učenke, ne v vlogi ustrežljive Marte. Jezusove noge mazili z izredno drago nardo, ki je olje za maziljenje mrtvih. Marija sprejema neizogibnost in nujo Jezuosve smrti, česar Peter in moško jedro apostolov niso zmogli. Vsa hiša je napolnjena z dišečim vonjem.

Juda je tiskovni predstavnik in se dela, kakor da ima rajši uboge, kot pa dejanje ljubezni, ki se zgodi pred njegovimi očmi. To je jasno. Obsoja levičarsko ideologijo, potem ko je zelo močno kritiziral ideologijo gorečnežev in farizejev na desnici. Jezusov odgovor je neposredno vzet iz 5 Mz, 15,11: »Revne boste imeli vedno med seboj. Pravim vam, bodite vedno odprtih rok.«

Nekateri so žal to zgodbo izrabili in trdili, da je verska pobožnost pomembnejša od družbene pravičnosti. Sv. Pavel bo zato rekel: »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,3). Jezusova ljubezen in ljubezen do pravice bližnjega sta samo dve obliki Ene Ljubezni, Očetove.

Molim: Bog ljubezni in pravice, nauči me, da bom živel ljubezen in pravico kot eno in isto, ne nekaj ločenega. Ljubeč človek je pravičen in pravičen človek dela z ljubeznijo in spoštovanjem.

TOREK VELIKEGA TEDNA

16. APRIL

Iz 49, 1-6; Jn 13,21-22.36-38

»Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« … »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.«…bila pa je noč… Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

BOLEČINA IZDAJE

Drugi spev o Gospodovem služabniku in nadaljevanje dogodkov, ki vodijo v Jezusovo smrt. V Izaiju je odlomek, ki nas pripravlja na dvojno izdajo in zatajitev, ki se bosta zgodili: »Jaz pa sem rekel: »Zaman sem se trudil, v votlo in prazno sem potratil svojo moč« (Iz 49,4). Človeško čustvo, ko se nekdo, ki ga imaš rad, obrne proti tebi. Vsak od nas doživi, da se življenje ne odvija tako, kot smo pričakovali in upali. Tedaj nas prevzame ostra bolečina izdaje ali zatajitve. Vsak od nas v življenju to na svoj način doživi. Udarec v trebuh, ki nas pusti z občutkom praznine in nekoristnosti.

To se je Jezusu dogodilo s strani Jude in Petra. Več ljubezni in upanja, kot sem vložil v drugega, globlja je bolečina ob izdaji in zatajitvi. Ko smo sredi te bolečine, sploh če je zelo globoka, se nam zdi, da ne bomo mogli nikdar nikomur več zaupati. Srce se »zlomi«. Ključen in odločilen trenutek, ko me zlom lahko za vedno zapre ali pa ravno nasprotno, dokončno odpre moje srce. Prav to odprtost bomo v tem tednu odkrivali pri Jezusu. Počasi opuščamo človšeko odvisnost in soodvisnosti, najdevamo milost odpuščanja in izročanja (poslavljanja od udarcev), ter svoj mali jaz odkrijemo znotraj Božjega Jaz sem, ki nas nikdar ne izda in nikdar ne zataji (glej Lk 15,11-32). Ne more nas izdati. Večina izmed nas potrebuje mnogo let, da to končno dojamemo in sprejmemo in se pustimo objeti od znotraj in za vedno. Pri Jezusu se ta proces zdi naraven, takojšen in spontan. Nihče pa ne ve, kakšne notranje boje je prestal, da se je prepustil. V besedilu vidimo le to, da ni nobenih besed zagrenjenosti, razočaranja ali obsojanja. Slišimo zgolj mir in predanost sredi temne noči, ki se zgrinja na nas.

Molim: Samotni Jezus, vsak dan si bolj sam, vse dokler ti na koncu ostaja samo še vztrajno upanje v Boga, tvojega in našega Očka. Hvala ti, ker me nosiš, da se v takšnih življenjskih okoliščinah ne utopim, ampak odkrijem tvojo moč in tvojo brezpogojno zvestobo Očetovskega objema.

SREDA VELIKEGA TEDNA

17. APRIL

Iz 50,4-9a; Mt 26,14-25

»Ko se je zvečerilo je večerjal skupaj z dvanajsterimi. Med večerjo je dejal: ‘Resnično vam povem, eden izmed vas me bo izdal. Vznemirjeni so ga drug za drugim spraševali: ‘Ali sem jaz, Gospod?«

KAJ IN KDAJ JE JEZUS VEDEL?

Danes beremo tretji spev o Gospodovem služabniku. Podobe, ki jih uporablja so res močne. Kristjani smo vse zapisano vedno prepoznavali v Jezusu. Prikazuje nekoga, ki je popolnoma in do dna človek in človeški. Dobro zna poslušati in govoriti, na koncu pa zaupa, da ne bo osramočen. Gospodov služabnik je človek, kakor midva, in ne ve vnaprej kaj se bo zgodilo. Če bi vedel, bi bilo vse odvisno od njegove moči volje. Vera pa ni moč volje, ampak predanost Očetu, ki vodi naše življenje po tem, kar se nam danes in tukaj dogaja.

V Matejevem evangeliju Jezus vnaprej ve, da ga bo Juda izdal in mu to tudi pove. Pove, da je to sveto pismo že napovedalo. Jezusova končna zmaga je sad dramatičnega opiranja na Boga, ogromen skok vere, ne pa nastop supermana, ki točno ve kakšen bo konec in izid njegove pustolovščine. Vernim smo naredili veliko škode, ker smo poudarjali samo Jezusovo božanskost, njegovo človeškost pa pozabili. Večina kristjanov naivno sklepa, da je Jezus že od svoje mladosti naprej vedel vse kaj, kdaj in kako se bo zgodilo. Pismo Hebrejcem Jezusa na čudovit način imenuje ustanovitelja in izpopolnitelja naše vere (Heb 12,2). Ali naj bi bila njegova vera popolnoma drugačna od vseh ostalih ljudi? Bil je človek v vsem enak kakor mi, razen v grehu (Heb 4,15).

Povabim te, da v dneh do velike noči spremljava Jezusa na njegovi poti učenja zaupanja sredi trpljenja, točno tako, kot se učiva tudi sama. Tudi midva hodiva v temi. Pred nama je šel on in v temi zasvetil tudi nama.

Molim: Zvesti Jezus, tvoja vera je bila na preizkušnji, tako kot je moja in še mnogo bolj. Ti si zaupal, da ne boš osramočen. V Očetove roke si izročil svojega duha. Daj mi tvojega Duha, da bom v času preizkušnje tudi sam storil enako kot ti.

VELIKI ČETRTEK

18. APRIL

2 Mz 12,1-8.11-4; Jn 13,1-15

»Tako ga jejte: z opasanimi ledji, s sandali na nogah in s palico v roki. Jejte kakor tisti, ki se nekam odpravljajo. To je Gospodov mimohod (prehod).«

VSAKA SKUPNOST POTREBUJE OBRED, ČE NE SE IZGUBI

Jezus je vzljubil svoje, ki so bili na svetu. Da bi jim izkazal ljubezen do konca, je vzel posodo za umivanje nog, natočil vodo, vzel brisačo in jim začel umivati noge.«

Božjo besedo beremo znotraj skupnega obreda. Stare religije razumejo pomen in moč skupnih obredij. Brez njih ni spominjanja, ni poustvarjanja izvornih zgodb, ki utemeljujejo vsak novi rod, ni skupinske povezanosti in nobene globlje zavestne in podzavestne preobrazbe posameznikov v občestvene osebe, ki zajemajo iz Očetove ljubezni, dom vsakega izmed nas.

Jezus nam naroča: kakor sem jaz vam storil, tako delajte vi drug drugemu (Jn 13,13-20). Vrnimo se k berilu iz 2 Mz knjige, ki ga kristjani morda najmanj poznamo. Velikonočni prehod je bistveni del identitete Izraelskega ljudstva: »Ta praznik vsi rodovi podoživljajte in praznujte kot večno ustanovo, na čast Bogu« (2 Mz 12,14).

Ustavimo se zgolj osrednjemu delu pashalnega obreda, vse ostalo pa prepuščam vaši krščanski sposobnosti fantazije in predstavljanja. Začne se na deseti dan v aprilu. Za vsako gospodinjstvo naj priskrbijo po eno enoletno jagnje. Štiri dni ga naj imajo med seboj. Ta čas zadošča, da se otroci povežejo z jagnjetom in vsi doživjo njegovo ljubkost, nato pa ga naj med večerno zarjo zakoljejo! Z njegovo krvjo naj oškropijo podboje hišnih vrat. Tisto noč naj potem obredno pojedo jagnje in se pri tem spominjajo svoje osvoboditve in izhoda iz Egipta, kako jih je Bog varoval na vsej poti. Žrtvovanje živali naj bi bil psihičen šok za vse prisotne. Ubijanje je vedno šok. Judje so prenehali s takšnim žrtvovanjem živali. Naše zavedanje je tekom zgodovine dozorevalo in se počasi začelo zavedati, kaj je v resnici potrebno žrtvovati in kaj mora umreti.

Nagon po žrtvovanju je globinsko prepoznavanja, da mora za rojstvo nečesa novega ali večjega vedno tudi nekaj umreti. Abraham in Izak sta se najprej soočala z žrtvovanjem človeka. Sčasoma smo prešli na žrtvovanje živali. Iz tega pa je dozorelo zavedanje tega, kar mora biti dejansko žrtvovano – naš lastni ego – zaščiten in ljubljen kakor malo enoletno družinsko jagnje. Vsak od nas najde tisoč izgovorov s katerimi se poskuša izogniti smrti ega. A prav ta je nujna, če hočemo rasti v ljubezni in človečnosti. Bog ne potrebuje, da žrtvujemo druge ljudi (Egiptovske prvorojence), živali (jagnjeta) ali petkovega mesa (ki ga ne jemo). Posloviti se moramo od svoje slepe navezanosti na svoj posamezni ego. Jezus je imel zagotovo ducat dobrih razlogov, zakaj naj bi ne umrl tako mlad, neuspešen in za nameček še Božji Sin.

S tem, da je Jezus sam postal simbolično velikonočno jagnje, ki nam nocoj umiva noge, je storil jasen in konkreten premik v človšeko in osebno. Vedno moramo izročiti sebe v svoji mladosti, lepoti, moči in prezaščitenosti. Če ne, ne bomo nikoli odrasli in ne bomo dovolj veliki, da bi lahko jedli od skrivnosti Boga in Ljubezni. Gre za prehod na naslednjo raven vere in življenja. To pa se nikdar ne zgodi brez določenega umiranja prejšnjim stopnjam. Današnji obred zbere bistvena sporočila, ki se jim pogostoma hočemo izogniti: nujno trpljenje, resnična delitev življenja, intimnost z Bogom in ljubeče služenje.

Molim: Na ta sveti večer molitve, bi rad preživel eno uro s teboj, da me boš lahko naučil izpuščati in živeti. Naj občudujem tvojo ljubečo izročitev v kruhu in vinu in pesmi in celo v služabniškem prtu, ki si si ga opasal, da bi me ozdravil bolezni ujetosti v svojo posameznost in  sebičnost.

VELIKI PETEK

19. APRIL

Iz 52,13-53; Pasijon po Janezu

On pa je nosil naše trpljenje in naše bolezni… breboden je bil za naše žalitve in strt za naše grehe… po njegovih ranah smo ozdraveli« (On trpi z nami – velika razlika)

»Sedaj je končano!« (Laži je konec). In nagnil je glavo in izročil svojega Duha!« (Resnico je izročil zgodovini).

GREŠNI KOZEL IN PRELAGANJE LASTNE KRIVDE NA DRUGE

Danes je razkrita in razrešena osnovna človeška težava, osrednja tema, ki premaga človeško zgodovino. Veliki petek je. Osrednja tema je človekovo nagnjenje po ubijanju drugega na neštevilne načine. Namesto da bi umrli sami sebi – svojim utvaram, pričakovanjem, domišljavosti, narcizmu in raznemu samouničevalnemu obnašanju, rajši ubijemo drugega. Jezus umre »za« nas, a ne namesto nas, ampak v solidarnosti (ljubezni) z nami. Za nas bi pomenilo zgolj to, da se v nebesih naredi transakcija naših usod: mi sprejmemo njegovo, on pa našo. Umreti iz ljubezni do nas kot dar, pa preobrazi naše srce in potek celotne človeške zgodovine.

Kajn je od vedno ubijal Abela. Ta vzorec sta razkrila že prva otroka Adama in Eve. Toda, hvala Bogu, celo Kajn je bil zaznamovan z varstvom, ko je začel tavati vzhodno od Edenskega vrta (1 Mz 4,16). Njegovo znamenje je za nas kristjane križ, cepljenje proti ubijanju – proti temu, da nas naše lastno ubijanje ubija! Vendar cepljenje ni vedno uspešno. Mi, ki častimo grešnega kozla, tudi samo mečemo krivdo na druge. Vedno je težava v drugih in pri drugih, ne v nas samih. Vedno je težava zunaj, ne znotraj. To je naša bolezen grešnega kozla – metanja krivde na druge.

Duša potrebuje nekoga, ki ga lahko dvolj dolgo zre, da se zave, da smo ga mi prebodli in ga prebadamo (Jn 19,37) in da smo pri tem tudi sami prebodeni. Jezusovo telo je ikona tega kar človeštvo počne in tega kar Bog trpi z, v in po nas. Prebodeno Jezusovo telo je ikona božanske solidarnosti z našo bolečino in našimi težavami. Hkrati navzven razkrinkava in večno vzdržuje Veliko Skrivnost. Jezus na križu je za nas osrednja podoba preobrazbe našega srca in duše, osebnosti. Kadarkoli vidim križanega Jezusa, naj sprejmem jasno in osrednje sporočilo, ki ga razkriva. Kaže kaj človeštvo dela samemu sebi in drug drugemu. Ne zmanjšujmo njegovega pomena tako, da ga imamo zgolj za transakcijo s katero Jezus Bogu ali hudiču plača določeno ceno namesto nas. Edino ceno plačuje človeški trdosrčni duši, da bi le ta lahko spregledala in sprejela dar brezpogojne Očetove ljubezni.

Človeštvo vseh časov sovraži in napada tisto, kar naj bi z vsemi dobrimi razlogi ljubilo: sebe, Boga in stvarstvo. Ne moremo skupaj z Jezusom reči: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo! (Lk 23,34). Nihče izmed nas resnično ne ve, kaj počnemo, dokler zunanji križ ne postane notranje razodetje vsakega dejanja človšeke barbarskosti, vojen, mučenja, stradanja, bolezni, zlorabe, zatiranja, krivičnosti, prezgodnje smrti in absurdnega življenja »od krvi svetega Abela do krvi Zaharija, ki ste ga vi ubili« (Mt 23,35). To sta prvi in zadnji umor omenjena v židovski bibliji iz Jezusovih časov. Zdi se, da Jezus oba ta umora smatra za kolektivna. Gre za isto in nenehno od vsega začetka ponavljajočo se slepoto vseh rodov.

Na križu je zastor med svetim in nesvetim (posvetnim) pretrgan od zgoraj navzdol (Mt 27,51). Zavesa njegovega telesa postane živa vrata (Heb 10,20), skozi katera lahko sedaj vsi vstopamo v Presveto, ki je Božje srce in naše najgloblje bistvo ali duša hkrati. Na veliki petek se v nebesih nič ne spremeni, po možnosti pa se vse spremeni na zemlji. Nekateri se naučijo ali naučimo kako videti in zaupati zavezi (pogodbi) med Bogom in človeštvom. Bog je in bo vedno in za vedno ljubil to kar je ustvaril. Bilo je dobro in je zelo dobro (1 Mz 1,31). Le mi nismo bili sposobni ljubiti in videti vsenavzoče dobrote. Mi smo bili ujeti zunaj zastorja.

Toda sedaj, kakor pravi drugo berilo, lahko z zaupanjem pristopamo k prestolu milosti in sprejemamo usmiljenje in naklonjenost (Heb 4,16). Zastor je, in je vedno bil, široko odprt, kakor je očitno iz dramatičnega in nagega telesa ter kravavečega Jezusovega srca, ki ga katoliki imenujemo Sveto srce Jezusovo. Zdi se, da potrebujemo tako šokantno, dramatično in močno podobo in da brez nje ne doumemo bistva, ne vidimo svoje resnice in nismo sposobni zaupati Veliki Ljubezni. Vse nam je podarjeno. Jezus je dar, ki nas ozdravlja.

Molim: Križani Jezus, ti nisi tujec moji duši, nisi tujec naši zgodovini. Razodel, razrešil in odpustil si nam vse na križu. Danes se tudi jaz pridružujem vsemu svetu, ki se ti zahvaljuje. Resnično je veliki ali dobri petek.

VELIKA SOBOTA

20. APRIL

Lk 24,1-12

Prvega dne v tednu so žene zgodaj prišle h grobu in prinesle olja za maziljenje trupla. Našle so kamen odvaljen od groba, ko pa so vstopile niso našle Jezusovega telesa.

LIMINALNI PROSTOR

Jahve nas bo znova obudil v življenje, tretji dan se bo Bog dvignil in mi bomo živeli v njegovi navzočnosti (Ozej 6,2).

Limen je latinska beseda za predverje. Liminalni prostor je odločilen vmesni čas, ko se vse dejansko dogaja a se hkrati zdi, da se nič ne dogaja. Gre za čas čakanja, da kruh vzide. Zgodi se preobrazba. Ne moremo preprosto preskočiti iz petka na nedeljo. Vmes mora biti sobota. V judovsekem izročilu je bila sobota vedno dan počitka ali počitnic. Sobotni počitek je bil za Jude nosilni dan. Tudi Jezusovo mrtvo telo v soboto počiva in čaka, da Bog stori, kar ima v načrtu. Gre za hkratno zaupanje in izročitev z naše strani. Za novo stvarjenje iz nič, ki se bo pravkar uresničilo, toda najprej mora biti zaželeno.

Za vse nas je to nujen čas prepuščanja, ko se duša in Duh znova združita s telesom. Danes to imenujemo nujno žalovanje. Čas sobiva z Večnostjo in Večnost ne igra izven svojih pravil. Preden se lahko zgodi novo rojstvo, je potrebno vsebovati, trpeti in zreti prvo skrivnost. Grob je začasna maternica.

Njegovo telo so položili v grob vklesan v skalo in predenj zavalili velik kamen, pravi evangelist Marko. Luka govori o čuječnosti žena, ki so šle domov, pripravile dišave ter spoštovale soboto kot dan počivanja. Veličina se ne zgodi brez priprave, kar nenadoma. Potrebno jo je pričakovati, potrebovati, po njej hrepeneti in ustvariti notranji prostor. Sobotni počitek je vse in hkrati nič. Prav kakor duša in Duh.

Nocoj bo Cerkev obhajala osrednje bogoslužje celotnega cerkvenega leta. Vse raste iz nocojšnje noči in nujne preobrazbe človeškega srca in duše. Jezus je tisti, ki je to pot prvi zavestno prehodil na tak način, da mu lahko mi v zaupanju sledimo. Jutri bo drugačen kot je danes. Skozi to skrivnost moram iti vsaj enkrat – na določeni stopnji svojega življenja – drugače ostaja zgolj lep obred in čudno prepričanje. Avguštin ga upravičeno imenuje velikonočna skrivnost ali skrivnost prehoda.

S tem se bo končalo, da boš lahko tudi ti sedaj sebe prepustil življenjskemu prehodu, ki presega vse moje besede in vsak dokaz, da se je Jezusu resnično zgodilo. Končno moraš to pot prehoditi tudi ti sam. In jaz tudi. Ko se ti zgodi celoten cikel, boš vedel, da se je zgodil tudi Jezusu. Sedaj si pripralvjen za nedeljo, prvi dan v tednu, vedno nov dan vstalega življenja, ki ti bo odslej omogočal brati vse tvoje življenje nazaj, razumeti in ga v upanju brati tudi naprej. Ne pozabi, upanje ni neko medlo prepričanje, da se bo vse dobro končalo. Biblično upanje je gotovost, da ima v Očetovi ljubezni ne glede na odvijanje vse življenjsko dogajanje zmagovit pomen. Tega se učimo od Jezusa, ki nam sedaj daje pogum, da svoje življenje živimo kot Očetov dar nam in vsem. Morda je to ves smisel postnega časa.

Molim: Vstali Kristus, vzel si me s seboj v svojo skrivnost trpljenja, smrti, čakanja in novega življenja tvojih sinov in hčera, ki smo zato bratje in sestre. Zaupam ti in zato, tudi svojim lastnim smrtim in umiranju. Naj to veliko noč vso pot hodim za teboj, da bom znal bolj zaupati naši skupni večni nedelji, kakor pa vsakemu prehodnemu petku ali čakalni soboti. Amen.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s