6 – Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE – 5. postni teden


SPLETNO GRADIVO za 5. postni teden

DATOTEKA ZA TISK

5. postna nedelja, Jn 8,1-11

“Pojdi svojo pot in odslej ne greši več!” Ali vam te besede ne zvenijo trdo potem, ko je Jezus tej ženi izkazal tako veliko spoštovanje in sočutje? Če pobliže pogledamo je to najpomembnejši stavek v zgodovini. Dramatičen dogodek, ki ga odlomek opisuje, je edini v katerem se Jezus sooči s spolnim grehom prešuštva, pa še tu privlečejo predenj kot krivo samo žensko, moškega pa ne. Nič čudnega ni, da je v nekaterih zgodnjih zapisih Janezovega evangelija ta zgodba izpuščena, njeno avtorstvo pa postavljeno pod vprašaj. Nevaren spomin Jezusovega sočutja in usmiljenja do žene je bil za Janezovo skupnost tako močan, da ga niso mogli izpustiti in je zato ostal med besedili, ki nas danes navdihujejo, da bi jih vzeli za svoje. Danes je za nas zelo pomembno, da še posebej na področju spolnosti, slišimo Jezusa, ki nam pravi: “Tudi jaz te ne obsojam!”

Zelo pogosto si želimo, da Jezus ne bi rekel ničesar drugega in da bi ostal zgolj pri zgornjih besedah. Ne! Jezus nadaljuje in pove tako kot je. Če kdorkoli izmed nas želi življenje v polnosti, potem se moramo prenehati uničevati. Ni važno za kakšno uničevanje gre: popivanje, igre na srečo, nažiranje, garanje, krajo, spolno odvisnost, pornografijo, nasilje doma ali kakršno koli drugo obsedeno obnašanje. Nič ne pomaga, če nam je žal zaradi posledic svoje slabosti, ne spremenimo pa vzorca, ki nas vedno znova zapelje v takšno uničevalnost.

V zgodovini cerkve je Bog poklical svetnike, ki so nam odpirali pot, da smo se vedno znova postavljali v držo grešnice in vseh, ki so odvrgli kamne in odšli. Eden takšnih je bil tudi sv. Ignacij Lojolski ob katerem je nastala metoda duhovnega pogovora. Le ta nam pomaga, da se najprej zavemo, nato pa soočimo s svojim notranjim dogajanjem in našim posledičnim vedenjem pred Bogom in brati in sestrami. Le v občestvu z drugimi lahko Bogu dovolimo, da nas ozdravi in osvobodi vseh uničujočih ujetosti. Za to ga tudi ponižno prosimo. Potem, ko smo njegovo odpuščanje sprejeli, ga šele lahko delimo z brati in sestrami: prosimo odpuščanja vse, ki smo jih sami prizadeli in odpustimo vsem, ki so prizadeli nas. Vse to storimo zelo na konkreten način, spodbujeni po zgodbah in izkušnjah drug drugega. Bog tako v skupnosti počasi spreminja našo notranjo držo, srce. Iz posameznikov postajamo osebe: živimo iz tega, da smo sedaj podarjeni in odpuščeni. Edino veselje najdemo v vzajemnem podarjanju.

Jezus grešnice, katere greh je bil javen in vsem znan, ni povabil v pasivnost, ampak jo je povabil v sodelovanje z Njim, z njegovim odpuščanjem in z njegovo ljubeznijo do vseh ljudi. Bog lahko ozdravlja naša srca vsega povzročenega in prejetega zla le, če se odločimo za dejavno notranjo držo: priznamo svojo krivdo in delamo na tem, da nas Bog ozdravi. Nekateri med nami so v življenju dobili na svoje rame zelo težka bremena, vendar nobenemu ni potrebno ostati pasivna žrtev, ki ni sposobna spremeniti začaranih krogov uničujočega vedenja. Če zaupamo Jezusu iz evangelija, potem smo lahko srečni, ozdravljeni in nam je odpuščeno zato, ker ozdravljamo druge in jim odpuščamo.

Jezus je s tem, da jo je rešil pred nasilno smrtjo, ženi vrnil veliko dostojanstvo. Dobro je vedel, da ženi tega ni bilo treba, zato jo je izzval, naj svoje življenje obrne v pravo smer.

Želim si, da bi tudi vsak izmed nas v tem zadnjem tednu postnega časa začutil enak izziv kot ga je Jezus postavil ženi. Ne glede na to, kaj smo do sedaj slabega ali dobrega storili, na področju spolnosti ali drugje, smo v njegovih očeh več in večji od naših najslabših in najhujših trenutkov. Jezus nas tako ljubi, da nas ne obsoja, ampak nam podarja evharistijo. Želi da bi v njej našli moč in upanje, da prenehamo z uničujočimi obnašanji, ki nas uničujejo in tudi sami postajamo evharistija. Vabi in omogoča nam evharistično življenje, ki daje mir in veselje.

VLOGI IN BESEDILA MINULEGA TEDNA:

PONEDELJEK, 4. POSTNEGA

  1. APRIL

Iz 65,17-18

Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca. Da, veselite in radujte se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje.

Jn 4,43-54

Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. … »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.

KRISTUS JE VSEVKLJUČUJOČ

Večinoma smo prepričani, da je prerok tisti, ki napoveduje prihodnost. Drži in ne drži. Prerok vidi velike vzorce, ki držijo vedno in povsod. Prerok Izaija iz tega kar gleda in posluša ve, kako Bog deluje. Ne dvomi v Božjo zgodbo, ki se uresničuje v vsem tem kar se dogaja. Znotraj naših osebnih zgodb se vedno uresničuje Njegva Božja in Resnična Zgodba. Eden velikih vzorcev dogajanja je, da je Božje sporočilo vedno široko in vsevključujoče, ne glede na naš trud, da bi ga s svoje strani omejili na določeno skupino ali pleme. Ko Izaija govori o Bogu, ki ustvarja novo nebo in novo zemljo, ki se veseli in raduje, ki odpravlja jok in stisko, ne govori o konkretnih podrobnostih, ampak o vesoljnem dogajanju, ki se vedno in nenehno uresničuje. Ima širši smisel za zgodovino in resnico. Potrpežljivo opazuje, kako se uresničuje velika Božja zgodba.

Ko se Jezus vrne v Galilejo k njemu pristopi kraljevi uradnik, ki ga prosi naj čudežno reši njegovega umirajočega sina. Nekaj povsem novega je, da nekdo, ki ni Žid, zaupa uradno nepotrjenemu židovskemu potujočemu pridigarju. Uradnik Jezusu zaupa na besedo, brez vsakršnih dokazov. Ko se vrne na svoj dom, se njegov jok spremeni v veselje. Njegov sin je ozdravljen. Nič ni omenjeno, da bi Jezus preverjal njegovo vernost, pripadnost, lojalnost, ali je poročen ali ni in s kom, ni važno ali je bil pri spovedi ali pa se morda ni spovedal svojih grehov. Jezus se na videz vede dokaj neodgovorno. Celotna zgodba osvetljuje uvodno vrstico: “Preroka njegovi ne spoštujejo” (Jn 4,44).  Njegovi domači največkrat postavljajo napačna vprašanja. Le tisti, ki je zunaj dojame in postavi pravo vprašanje in dobi pravi odgovor. Jezusovi “domači” in “njegovi” se še naprej borijo proti njemu in s tem branijo svoje veliko manjše resnice. A krog novozaveznih razodetij se nenehno širi, da ustvari novo zemljo in tekom enega stoletja tudi ljudstvo, ki se bo imenovalo katoliško ali univerzalno. Sprašujem se, kako smo mogli iz vere v Kristusa narediti izključevalni sistem, Jezus pa večinoma ozdravlja izključene in nevredne.

Molim: Bog, vseh imen in vse ljubezni, odpri nam srca, da vključimo vse, ki jih ti hočeš vključiti, da odpustimo vsem, ki jim ti zlahka odpustiš in se ti pridružimo pri ustvarjanju resnične novosti na tej zemlji.

TOREK, 4. POSTNEGA

2. APRIL

Ezk 47,4

 Spet jih je nameril tisoč in me peljal po vodi; voda mi je segala do kolen. Spet jih je nameril tisoč in me peljal čez; voda mi je segala do ledij.

Jn 5,6.8

»Bi rad ozdravel?«…»Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!«

ZA SPOZNAVANJE POTREBUJEMO PODOBE IN FANTAZIJO

Naše življenje je sestavljeno iz trenutkov, dogajanj, soočenj in anekdotičnih dogodkov, ki jih posplošimo in iz njih naredimo sistem prepričanj. Umetnost, slike, biografije, prilike in zgodbe za nas hitro in globoko naredijo prav to. Veliko bolj, kakor pojmi se nas na nezavedni ravni dotaknejo in nas zberejo prav zgodbe in podobe. Ko svoje različne izkušnje lahko povežemo v sliko ima ta veliko večjo moč, da nas zdravi, rani ali pa vsaj spremeni. Sveto pismo nas vabi v ozdravljajoče zgodbe in podobe, ki nam omogočajo, da znova preoblikujemo svoje življenje v Bogu in v resnici.

Ena od globoko ozdravljajčih prispodob je voda, ki danes nastopa v obeh berilih. Ezekijel predstavlja iz svetišča tekočo vodo kot vir življenja in neskončne plodnosti za vsa živa bitja, ribe in drevje, katerega sadovi so hrana in listi zdravilo. Odlična podoba Božjega obilja in vesoljnega bohotenja življenja, ki iz njega izhaja.

Janezov evangelij predstavlja drugačno podobo plodne in ozdravljajoče vode imenovane Betezda ali hiša usmiljenja. Ozdravljajoče vode hiše usmiljenja so vsem na razpolago, a jih človek ne uporablja. Duhovno in telesno je hrom. To je resnični greh, katerega mora biti ozdravljen. Igra žrtev. “Nikogar nimam, ki bi me potopil v vodo. Ko uspem priti do nje, pa me vedno nekdo prehiti.” Tako govori že 38 let.

Jezus mu ukaže naj vstane, vzame svoja nosila in samostojno hodi. Jezus človeku zrcali njegov najboljši jaz, vrne mu njegovo lastno moč, njegovo podobo, njegov resnični jaz. Točno tako se mora zgoditi. Vsi začnemo tako, da nase gledamo skozi oči drugih ljudi, v dobrem in slabem. Jezus nas vedno gleda dobre, ker nas vabi v nove odnose in nam nalaga novo odgovornost.

Jezus možakarja posvari, naj se ne vrača znova v svojo ohromelost, ali pa se mu bo zgodilo še kaj hujšega. Regresivna obnovitev starega človeka (posameznika) je zelo splošen vzorec. Ko smo poslani v nov in tvegan svet v katerem smo sami odgovorni zase, se moramo pogumno soočati z življenjem in stati na svojih lastnih nogah. Za ta podvig ni boljših in bolj poštenih vodičev kakor je Jezus. Vsi drugi ti svetujejo, da sam poskrbi zase in tako gradijo tvoj lažni jaz. Jezus tega nikdar ne počne.

Takšno regresivno vračanje vase se običajno zgodi posameznikom in tudi institucijam (temu smo priča v državah, družbenih skupinah in cerkvah). Prevečkrat se vračamo v domotožje po starih časih ali pa se imamo za žrtveno jagnje. Potrebujemo zdravilnih podob in pogumnih ljudi, ki nam zrcalijo našo najboljšo podobo. Nič drugega nas ne more povabiti v plivkajočo vodo Božjega usmiljenja.

Molim: O Bog, ki ozdravljaš! Podari mi pogum za nadaljevanje. Pomagaj mi videti, da je moj najglobji greh morda prav nepripravljenost, da bi še naprej rastel.

SREDA, 4. POSTNEGA

3. APRIL

Iz 49,10.15

kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem.Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.

Jn 5,17-30

 Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

DVOSTRANSKO OGLEDALO

Berilo vse zapornike vabi, naj pridejo iz svojih ječ, vsi naj pridejo iz svojih temin k luči. Bog je kakor mati, ki se nežno spominja vsakega svojega otroka, ki ga je nosila pod srcem. Polno podob, ki ozdravljajo naša ranjena srca. Jezus ves čas doživlja sebe v Očetovih očeh in srcu. Zato trdi, da dela to, kar vidi, da dela Oče. Upa si o Bogu govoriti, kot o svojem Očku. Pravi, da mu je enak. To verske avtoritete globoko vznemiri in razjezi. Jezus z Očetovmi očmi gleda na nas in daje življenje vsem, ki ga želijo. On gleda Očeta in nas. Zagotavlja, da nas Bog ne sodi. Zato vsakega vabi naj se izogne obsodbi Boga, sebe in drugih in danes preide iz smrti v življenje. Jezusova beseda nas spreminja in zdravi naš strah pred obsodbo z Božje strani. Ker nas Bog ne obsodi, tudi nam ni treba obsojati drugih. Vem, da bo tisti, ki je preplašen, v odlomku slišal, da nas Bog sodi in obsoja, ter si samo to zapomnil. Če preberemo celotno besedilo v luči pozitivnega Božjega pogleda, ki ga v Jezusu kaže vsakomur izmed nas, pa lahko rečemo, da je vsak izmed nas svoj lastni sodnik ali svoj lastni najbojši prijatelj. Odvisno od tega ali pošteno gledamo v popolno in sočutno Božje ogledalo, ki nam ga zrcali Jezus Kristus, Sin. Med branjem SP lahko vsakič, ko preberem besedo sodil, sodba, namesto nje uporabim besedo zrcalim, zrcaljenje, pa bom veliko bližje resnici.

Molim: Bog, sodnik, ki sem se ga nekoč bal, sedaj se mi v Jezusu nežno približuješ kakor mati. Kakor otrok na materinih prsih se tudi jaz želim veseliti tvojega veselja nad menoj, ki žari iz obličja Jezusa Kristusa.

ČETRTEK, 4. POSTNEGA

4. APRIL

Jn 5,31-47

“Ne sprejemam potrditve od ljudi… Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne išeče slave od edinega Boga?”

PRIZORI IZ KOZMIČNE SODNE DVORANE

V prvem berilu je Bog predstavljem kot Bog odnosa. Tudi on se spreminja in je nanj mogoče vplivati. Bog je oseba v razmerju. Zaradi tega je sposoben svobodno ljubiti in imeti živ odnos, ki ni zgolj usoda, nespremenljiv naravni zakon in neizogibnost. Skrivnost svetopisemskih molitev je pričakovanje, da je Bog zvest svojemu Božjemu imenu, svoji osebi, istovetnosti, vzorcem dobrote, ki jih je kazal v preteklosti. Molitev ni zgolj prosjačenje Boga, da se prilagodi našim trenutnim sebičnim potrebam. Molitev išče, ustvarja in ohranja odnos – razmerje, ki je vedno obojestransko dajanje in sprejemanje. V tem odlomku je predvsem sprejemanje.

V evangeliju Janez predstavi Jezusa, ki ga verske avtoritete sodijo in presojajo, Janez pa ga zagovarja in brani. Jezus se najprej sklicuje na Janeza Krstnika kot na svojo glavno pričo. Nato se sklicuje na svoja dela, ki očitno kažejo kdo je. Končno pa se sklicuje na Boga Očeta, ki ga verske avtoritete niso sposobne slišati, ker se zanašajo na svoje lastne spise za katere menijo, da je v njih večno življenje. Jezus na koncu zatrdi, da bo Mojzes njihov sodnik, ker tudi njemu ne verjamejo. Odlomek je v celoti uperjen proti nepošteni religiji. Jezus jih porazi z njihovimi lastnimi kriteriji, pa še vedno nič ne pomaga. Razlaga njihovo slepoto (vv.41-44). Trdi, da so se ujeli v primerjanje, tekmovanje in posnemanje. Ujeti so znotraj slepega in incestnega vzajemnega potrjevanja in praskanja po hrbtu. Boga znotraj tega nikdar ni mogoče najti. Veliko duhovno resnico je mogoče najti le s pogledom k Bogu, navzgor, ne pa preko vedno lenih in preplašenih vodoravnih kolektivnih spoznanj, ki se porajajo iz sebičnega zavedanja življenja (uspeh, red, disciplina, gotovost, varnost, pravila). Masovna zavest in pritisk skupine nadomesti in prepreči vsakršno resnično in nujno osebno srečanje s Svetim. Jezus se v tej sodni dvorani osvobodi in razkrikna nepripravljenost farizejev, da bi pošteno in zares upoštevali svojo notranjo razvidnost. Jasno zmaga, a mu nihče ne čestita. On je moški druge polovice življenja (ki življenje podarja), ki se nahaja na religioznem sodišču prve polovice življenja (ki hoče svoje življenje ohraniti zase).

Molim: Pravični Bog, če si sodnik, potem rade volje sprejmem tvoje pričevalce, tvoje dokaze in tvoje zaključke. Vedno sem vedel, da je tvoj edini kriterij resnica do samega sebe, ti pa si neskončna ljubezen in usmiljenje.

PETEK, 4. POSTNEGA

5. APRIL

Mdr 2,12.14

Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe naše vzgoje. Postal je živa graja našega mišljenja. Že pogled nanj nam je težak.

Jn 7,1-2.10.25-30

 Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti… Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti?

DEMONIZIRAM BLIŽNJEGA, KI ME OGROŽA

Določene študije kažejo kako se pravila pogovora ene skupine do druge spremenijo, če se matična skupina odloči, da se bo od druge razlikovala. Nagnjeni smo, da o drugih verjamemo najslabše, odprti smo za preganjavico in teorije zarote, ki se hitro množijo. Nezaupanje za katerega smo se odločili išče vsakršno opravičilo, da lahko sovraži, se predaja strahu ali celo ubija. Vsakršno obrambno ali napadalno vedenje proti drugi “sovražni” skupini je v celoti racionalizirano in opravičljivo. Le redki so, ki se lahko takšnemu vzdušju opravljanja in zla zares uprejo. Takšen je žalosten vzorec človeške zgodovine in o njem in njegovem vzdušju govorita današnji dve berili.

Besedilo iz knjige Modrosti je ozadje za prizor križanja: “Če je Božji sin, ga bo Bog branil!” Zdi se podobno kot bi telesno močnejši sošolec maltretiral vse ostale sošolce, ki so bolj pridni, bolj inteligentni ali celo bolj zreli. Iz nekega čudnega razloga se preplašeni ljudje hitro počutimo ogrožene od vsakogar, ki je zunaj naše skupine. Zunanji so vedno grožnja, ki jo je potrebno odstraniti.

Enak vzorec najdemo v evangeliju. Čudno je, da si celo verske avtoritete upajo odkrito govoriti, da ga bodo ubili. Maščevanje je pogosto odprt, pa tudi skrit in zanikan odziv na strah in opravljanje, ki prevladujeta v družbi. Storili so vse, da bi Jezusu vzeli dobro ime in ga diskreditirali. Pri tem jim je prišla prav njegova rodna družina (preberite celotno 7. poglavje). Jezusa počasi osamijo za napad, zato hodi okrog “skrivoma”. Lahko začutim njegovo osamljenost in tesnobo. Edino kar sam lahko stori je, da se sklicuje na svoje resnčine korenine. A gluha ušesa tega nočejo slišati. Povabljen sem, da z Jezusom delim njegovo trpljenje, njegovo osamljenost ter strah vseh, ki sovražimo in lovimo drug drugega že od začetka časov.

Molim: Oče ljubeče resnice, obvaruje me opravljanja in obsojanja. Ne dovoli, da “ubijam” druge, niti v srcu niti v mislih.

SOBOTA, 4. POSTNEGA

6. APRIL

Jn 7,40-53

»Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom.

NE REŠIMO VSEH TEŽAV S SKLICEVANJEM NA AVTORITETO

Proti koncu posta se zanka okrog Jezusa vse bolj zateguje. Postal bo žrtev našega fundamentalizma in strahu zase. Ko smo preplašeni in negotovi, ne znamo več najti dostopa do svoje lastne duše, moliti ali obvladovati ostale osnovne nagone. Enostaven in tolažilen odziv v takšnem primeru je navesti kak Svetopisemski stavek, neko avtoriteto ali pravno načelo. Prav hitro nam odvzame napetost in tesnobo. Fundamentalist je nekdo, ki je prepričan, da je mogoče rešiti vse težave s sklicevanjem na avtoriteto. Notranje življenje ni potrebno, niti vera, niti osebna izkušnja Božje ljubezni, saj nekdo drug lahko naredi vso domačo nalogo namesto mene. “Ni mi treba prevzeti odgovornosti za svoje lastno življenje, nekdo višji bo to storil namesto mene”, trdi fundamentalist.

Prav ta tema se pojavi pri Jeremiji, ko se zateče v pravično božje maščevanje proti drugim. S tem nas že prav utruja. Če bi bil sam pod takšnim pritiskom kot je bil Jeremija, bi zagotovo tudi jaz tako reagiral.

V evangeljskem odlomku pa so nanizani argumenti avtoritete: “Komu si lojalen?”, “Komu slediš ali verjameš?” “Katero je pravo sveto pismo?”, “Katera je prava razlaga tega odlomka?”, “Katero skupino predstavljaš?”, “Ali si lojalen nam ali Galilejcu?”. Na vsak način hočejo vedeti komu je lojalen, da bi potešili svoje strahove in dvome, svojo morilsko strast. Zaradi naše človeške slepote in predsodkov bi se kar razjokal. Žal se ti vzorci nikdar ne spremenijo, niti v danšanji politiki, religiji in kulturi ne.

Vsak ostaja v svoji lastni majhnosti in ozkosti. Naše geslo: “Ne moti me s širšo modrostjo, saj imam svojo lastno malo resnico.” Vsak je zaprt vase in v svoje lastne avtoritete. Natanko to funkcijo ima tudi naš rumeni tisk: opravljanja, fundamentalizmi, lažne obtožbe in sarkazem. Edino kar zares deformira naš današnji svet.

Molim: Bog vseh avtoritet, svoje zaupanje polagam vate in se zato pogosto počutim sam in brez zagotovljenosti na tem svetu.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s