5 – Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE – 4. postni teden


SPLETNO GRADIVO za 4. postni teden

DATOTEKA ZA TISK

ČETRTA POSTNA NEDELJA, Lk 15,1–3.11–32

Ali se vam ne zdi zgodba o izgubljenem sinu osupljiva? Če upoštevamo židovsko kulturo v Palestini prvega stoletja, je fant storil vse za svoj propad: pohlepno je hotel imeti delež po očetu in s tem želel, da bi ta čim prej umrl; zapustil je obljubljeno deželo in odšel v drugo, tam pa vse zapravil in se prepustil uživaštvu; končal je med svinjami, lačen in osamljen; in potem si je drznil priti nazaj in prositi očeta odpuščanja. Nepredstavljive stvari za židovsko dojemanje takratnega časa!

To je bil najbolj izgubljeni mladenič tedanjega časa, ki ga nihče ne bi hotel imeti za svojega sina. Zaslužil si je, da bi se z njim ravnalo slabše kakor s sužnjem. Če z vsem tem kulturnim odzivom primerjamo očetov odziv na sinovo vrnitev, potem nam Jezus z zgodbo predstavi mogočno in čudovito očetovsko ljubezen. Ni čudno, da ga je zvesti starejši sin potem zasmehoval in zaničeval. Vsem sosedom in sinu se je zdel oče popolnoma nor in neprišteven. A prav tak zgled sočutja nam Jezus predlaga za ideal, h kateremu naj dozorevamo. Tak je Bog do nas, do slehernega izmed nas!

Otroci zapuščajo družino na različne načine, ne le telesno. Prisluhnimo poeziji z naslovom Pogrešani avstralske avtorice. Spomni nas, da starševsko upanje na vrnitev njihovih otrok kaže na upanje, ki ga ima Bog Očka za vrnitev vsakogar izmed nas:

V zgodbi je pomemben kontekst. Jezus odgovarja obtožbam, da se druži s slabimi ljudmi in jé z njimi. Takrat so namreč jedli le z najbližjimi, Jezus pa je delil mizo z zgubami in poraženci. S tremi prilikami razlaga svoje ravnanje: o izgubljeni ovci, izgubljenem denarju in izgubljenem sinu. V vseh treh primerih gredo pastir, žena in oče do norih skrajnosti, da bi le rešili izgubljeno.

Lukova skupnost je bila v močnem prerekanju glede tega, koga se sme povabiti k mizi in koga ne. Zdi se, da se nekatere stvari nikdar ne spremenijo. Mi delamo isto (begunci, drugačni itd. itd.). Jezusove besede in ravnanje nam omogočijo spoznati, da je njegova miza za tiste izmed nas, ki se dovolj zavedajo svoje šibkosti in krhkosti, da lahko prepoznajo svojo lakoto in žejo po Kruhu in Vinu odrešenja.

Evangelij ne govori le o tem, da je vsak izmed nas dobrodošel v objemu sočutnega in usmiljenega Očka (Boga). Evangelij nas tudi izziva, da bi branili pravice izključenih, izločenih, javnih grešnikov in zgubarjev, ki poskušajo svoje življenje obrniti v pravo smer. Sv. maša nas spodbuja, da lahko pripomoremo h gostoljubnosti naše dežele glede najbolj ranljivih, revnih in preganjanih ter vseh žrtev bogatih.

Bog me ne bo vprašal, kakšen avto sem vozil, ampak koliko ljudi, ki niso imeli avtomobila, sem peljal. Bog me ne bo vprašal, na koliko kvadratnih metrih sem živel, ampak koliko ljudi sem sprejel v svoj dom. Bog me ne bo vprašal, koliko oblek sem imel v omari, ampak koliko ljudi sem oblekel. Bog me ne bo vprašal, kako visoko plačo sem imel, ampak ali sem se odpovedal svoji človeškosti, da sem jo dobil. Bog me ne bo vprašal, kakšne nazive sem imel v službi, ampak ali sem svoje delo opravljal pošteno in po svojih najboljših močeh. Bog me ne bo vprašal, koliko prijateljev sem imel, ampak kolikim sem bil prijatelj. Ne bo me vprašal, v kakšni soseski sem živel, ampak kakšen sem bil do svojih sosedov. Ne bo me vprašal za barvo kože, ampak ga bo zanimalo moje srce in kaj sem naredil iz sebe.

Naj nam evharistija pomaga živeti Božji objem iz prilike o sočutju in usmiljenju, ki smo ju najprej deležni in ju zato lahko delimo z drugimi.

Četrti postni teden – Vlogi za nazaj

Ponedeljek, Gospodovo oznanjenje, slovesni praznik Lk 1,26-38

25. Marec

Lk 1,28-30

“Veseli se, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!” Pri teb besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: “Ne boj se Marija, kajti našla si milost pri Bogu”.

Zjutraj, opoldne in zvečer. Središče in srce naše krščanske vere je utelešenje Božje Besede. Je nenehno posodabljanje “da”, ki je pritegnil Boga v svet. Marija je podoba slehernega izmed nas in vse Cerkve skozi vse čase. Kar se je dogodilo njej, se mora uresničiti vsakomur in vsem. Vsak od nas privoli, sprejme in rodi Besedo. To je cilj stvarstva. Mi smo Božja hiša. Naša podoba je tempelj. Bog se želi združiti z vsakim izmed nas. On je naš dom.

Naj te prevzame Božje veselje, ki ga angel izreče Mariji. Moje življenje lahko objame in sprejme, spočne in se oklene Njega zaradi kogar sem človek. Ljubezen je ljubeljena. V tem je dopolnitev stvarstva in cilj postnega časa. Naše življenje je lepo, ker smo Božja družina in dom, On pa je naš dom in Očka. To je resnična Lepota in smisel vsega bivajočega. Ženin končno lahko objame nevesto in je z njo in ona z njim. Dopolnitev Lepote.

Ko v postu poslušam Njegovo besedo, sprejemam njega in se združujem z Njim. On se rojeva v meni, jaz v Njem. Angel odide, da bi v to lepoto odnosa zajel vse in vsakega vseh časov. Moja in tvoj izpolnitev je postati kakor Marija: sprejemam Očkovo ljubezensko ponudbo in mu dati svoje meso (ki mi ga je podaril, da sva in smo eno). Vsak evangeljski odlomek me vabi, naj se veselim, ker je Bog z menoj in čaka na moj “da” ter tako v moči Duha postaja meso zame in vse nas.

Molim: Dragi Očka, hvala ti, ker si ti v meni in v vsakem izmed nas. Tvoje bivališče smo in ti si naš dom. Naj v tem postu sprejmem tvoje snubljenje, da zaživiva skupaj: jaz v tebi, ti v meni in v vseh.

Torek, 3. Postnega tedna

26. Marec

KDO JE IN KDO NI V GOREČI PEČI?

Dan 3,42-43

Ne daj da ostanemo osramočeni, ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljvosti in po obilju svojega usmiljenja. Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!

Danes beremo Azarijevo molitev v goreči peči. On je eden od treh, ki so bili vrženi v ognjeno peč. Njegovo ime Azarija pomeni Bog pomaga. Predstavlja goreče molitve vsakega izmed nas, ko smo v veliki stiski. Boga prosi naj ohrani svojo zavezo, priznava svoj greh in ponižno prosi za usmiljenje. Boga prosi, naj v svoji doborti ukrepa, sam pa obljublja, da mu bo sledil z vsem svojim srcem.

Vsi trije mladeniči so v peči, toda plamen jih ni ožgal. Omenjeno temo razvija naprej današnji odlomek iz Mt evangelija: prilika o zamerljivem dolžniku. Začetno vprašanje in zadnji stavek razkrivata glavno misel prilike. Peter sprašuje, kolikokrat naj dopusti svojemu bratu ali sestri. Jezus mu odvrne, da sedemdeset krat sedemkrat. Gospodar iz prilike služabniku odpusti ogromen dolg. Zadnji stavek nas povabi: vsak naj iz srca odpusti svojemu bratu. To je Bog v Kristusu storil za vse in je pokazano v gospodarju prilike.

Pohlepni in sebični dolžnik za popolnoma majhen dolg, ki ga je njemu dolžan soslužabnik, le tega drži za vrat in ga da vreči v ječo. Kakor, da bi to kaj pomagalo. V svoji gorečnosti, da bi spravil v ječo bližnjega, je sam mučen in konča v ječi. To je klasična modrostna zgoba bližnjega vzhoda. Lepo nam pove, kaj lahko vedno pričakujemo od Boga in pošteno posvari kako vsako zavračanje odpuščanja uniči in spravi v ječo zamerljivca (pohlepneža, sebičneža).

Jezus iz vsega srca vsakega izmed nas vabi v Božjo brezpogojno ljubezen. Molitev za odpuščanje resnih ran, zlorab in prizadetosti je kakor molitev v goreči peči. Če ne molim, da bi bil osvobojen svojega zamerljivega srca, bom še naprej gorel in ostal v goreči peči. Le Bog me lahko reši iz takšne peči.

Molim: Sočutni Bog OČka, mati in oče vseh milosti, ne dovoli, da smo osramočeni in sramotimo tvoje ime s tem, da živimo zunaj tvojega odpuščanja in usmiljenja.

Sreda, 3. Postnega tedna

27. Marec

DOBRE POSODE

5 Mz 4,8

In kateri veliki narod ima tako pravične zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas?

Mt 5,17-18

Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.

Lekcija, ki nam jo dajeta današnji berili je najbolj dragocena in hkrati za nas zahodnjake tudi najtežja. Vsi smo potomoci francoske revolucije: svobode od zunanjih vezi, ki druge naredi za sovražnike. Jezus pa vabi v mnogo starejšo biblično svobodo, ki ni le svoboda od zunanjih vezi, druge pa nam stori za brate in sestre.

Bog je podoben električni žici. Če se je direktno dotakneš te ožge. Ožge te tudi, če si domišljaš, da imaš z njim neposredni stik. Vzorec je jasen in ga pogosto ponavlajamo. Ječe in psihiatrične bolniščnice so polne ljudi, ki govorijo direktno za Boga. Tudi mnoge cerkve so polne takšnih ljudi.

Mojzes hvali pravila in odloke, ki jih moramo ubogati in upoštevati ter jih učiti otroke. Jezus pravi, da nima namena ukinjati postave, vse dokler ni njena vloga izpolnjena. Kdaj je vloga postave izpolnjena? Nihče noče znova v religijo, ki ga zatira s svojimi ozkimi pojmi in pravili.

Pomaga nam lahko dejstvo, da moramo velike vsebine shranjevati v manjše posode. Ni drugega načina. Če ga ne upoštevamo, napihnemo in uničimo človeško psiho in dušo. Le zelo ošaben človek ali kultura bi mislil drugače. Velike vsebine lahko sprejemaš le po malem in počasi, postopno in ko si pripravljen za poglobitev. V nasprotnem primeru se vedno opečeš. Zakoni, dogme, celo institucije, pravila in odloki so nujne posode, ki ti dajejo mir in omogočajo, da se danes boriš in si na mestu, vse dokler nisi sposoben iti globlje in dojeti kaj v resnici pomenijo.

Jezus pravi, dokler se vse ne zgodi. Dokler vse ne doseže svojega namena. Jezus ve, da zakoni in dogme niso cilji sami v sebi. S tem je v nasprotju z večino nezrelih religij. Zapovedi so začetna točka in ogrodje, spoznanje pa pride šele kasneje, ko se vse zgodi in po nujnem duhovnem boju. Velike stvari v mojo posodo ne morejo pasti takoj in kar naenkrat. Če bi lahko, ne bi bile velike.

Pridemo do točke, ko veliko struktur in tega, kar smo ubesedili, izgubi svoj pomeni  in nič več ne pomaga. Zapovedi so le vzgojiteljica (Gal 3,24) ali vadbeno orodje. Različne strukture so vinski mehovi, niso pa vino. So kvas, niso pa testo. So prva posoda, ne pa zadnja vsebina. Toda brez posode lahko izgubimo bistvene vsebine. To se dogajan danes naši sekularizirani kulturi ali nekulturi.

Molim: Bog postave in Bog ljubezni, uvedi me in me drži v svoji roki. Drži me v pravi smeri, ki je vedno k tebi.

Četrtek, 3. Postnega tedna

28. Marec

S HUDIČEM SE NE IZGANJA DEMONOV

Lk 11,14-15.22-23

Množica je bila cinična in skeptična. Nekateri so govorili, da z hudičem izganja hude duhove… Jezus je rekel: “Kdor ni celovit bo vedno proti meni. Kdor ne zbira, vedno raztresa.

Moja drža v drugih vedno prebudi odgovor. Jeremija s svojo držo dela vse, da bi bil deležen negativnega odziva. Ko se je boril proti hudiču, je sam postal delček hudiča. Obsoja, straši in grozi. Na tej stopnji svojega življenja je v sebi razdeljeni prerok. Pavel ima verjetno v mislih prav to, ko pravi da nepopolno prerokujemo (1 Kor 13,9). Jeremija je seveda dozorel, a potrebno je bilo nekaj več trpljenja in neuspehov, ki so tega omahljivega preroka zbrusili.

Jezus bo Jeremijevo sporočilo ponesel naprej in na globljo raven. On dela dobro in iz nemega človeka izganja hudiča. Predstavljali bi si, da bo množica tega vesela in srečna, a ga obtožijo obsedenosti s hudičem in celo, da je on sam hudič. Ko se boriš proti zlu, boš neizogibno obsojen, da ti sam delaš zlo. Ali ni to zanimivo in čudno hkrati? Samo v zgodovino se ozrimo, še posebej, če prebiramo zgodbe iskalcev pravičnosti in delavcev za mir. Morda se je točno tako godilo tudi Jeremiji in ga sililo v kot samoobrambe.

Jezus v evangeliju pove, da ni razdeljen sam v sebi. Pove, da je tisti, ki zbira razkorpljene, močnejši, iskalec Boga in Božje kraljestvo samo. Govori o svoji notranji istovetnosti in svojem temelju. Ne govori izključevalno, ampak iz svoje edinosti in poveznosti z Bogom ter iz resničnega stika z dogajanjem in z danimi okoliščinami. Z zgodbo se ne želi razkazovati: “Poglejte kaj zmorem!” Pravi, da sem mu na tej poti lahko tudi mi pridružimo. Vedno nas vabi v svojo lastno zmago. Celoviti ljudje v drugih prebujajo celovitost. Razdeljeni ljudje nikogar ne ozdravijo, ampak raztresajo, ker so sami razbiti. Podaljšujejo težavo. Grška beseda za hudiča je diabolos, kar pomeni razcepljen, razklan, tisti, ki razdira in ločuje.

Jezus zbira in zdravi ker je v sebi poenoten in eno z Bogom ter eno z bolečino človeka, ki ne more govoriti. Celo z množico želi biti eno. Jezusa, zbiralca ranjenih, prav njegova celovitost dela drugačnega od razcepljenih, ki ga obsodijo svoje lastne krivde: hudičeve razklanosti. Ogroža jih vsak, ki je dva koraka pred njimi. Ko se borimo proti resničnemu zlu, bomo zagotovo obtoženi, da delamo zlo. Če pa se borimo zgolj proti manjšim družbenim nečistostim pa se bo z nami strijal skoraj vsak in hotel z nami tudi sodelovati. Zato velja: ko gre za pravi boj z zlom, resnično potrebujemo globoko razločevanje in pravo modrost.

Molim: Jezus Kristus, Božji bojevnik, nauči me kako resnično preseči zlo. Naj ne bom del težave, ampak začetek rešitve.

Petek, 3. Postnega tedna

29. Marec

LE ENA LJUBEZEN JE

Mr 12, 19-31

Poslušaj Izrael, Gospod, tvoj Bog, je edini. LJubi Gospoda z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vsemi svojimi močmi. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Ni večje zapovedi od te.

Prerok Ozej je najprej sam doživel kako močno mu je Bog zvest. Takoj zatem učil druge graditi zaupen, nežen in trajen odnos z Bogom. Gradil je na ciklih zvestobe in nezvestobe svoje žene, ki je bila prostitutka po imenu Gomer. Bog mu je naročil, naj se z njo poroči. Njegova žena je postala podoba človeške duše pred Bogom. Za trenutek vas povabim, da to premislite.

“Vedno vas bom ozdravil vaše nezvestobe (izdajstva). Svobodno vas bom ljubil z vsem svojim srcem”, govori Gospod. Zaradi tega je Ozej ljubil svojo ženo Gomer. Iz besedila ni jasno ali je Božja zvesta ljubezen do Ozeja na prvem mestu ali pa je prva Ozejeva odpuščajoča ljubezen do Gomer.

V evangeliju Jezus povzame višek judovskega nauka in svojega sodobnika rabija Hilela. Ta je enemu od svojih gorečih učencev dejal: “Ne delaj drugim tega, kar se tebi samemu zdi sovražno. V tem je vsa postava. Vse ostalo je zgolj razlaga. Pojdi in se uči.” Kako zelo aktualno tudi danes.

Pismouk Jezusa sprašuje po prvi in največji zapovedi. Jezus mu navede dve zapovedi, ki ju smatra za eno samo zapoved: ljubi Boga in svojega bližnjega, kakor sam sebe. Ozejeva ljubezen do žene in do Boga je ena in ista. Resniča Ljubezen je vedno ena.

To je veliko važnejše kakor vse žrtve ali daritve za grehe. Mladeniču, ki to odkrije, Jezus zatrdi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Ob takšni jasnosti in preprostosti množica utihne.

Molim: Edini Bog, ti vse stvari povezuješ v eno. Tudi moje srce in srca drugih. Vse povezuješ s svojim srcem. Odpri mi srce za tvojo edino Ljubezen, da jo bom živel v odnosih z bližnjimi.

Sobota, 3. Postnega tedna

30. Marec

ILUZIJA ŽRTVOVANJA

Oz 6,6

Pojdite in poučite se kaj pomenijo besede “milosti hočem in ne žrtve, spoznanje Boga in ne žgalnih daritev v templju.

Lk 18,9-10

Jezus je priliko povedal tistim, ki so se imeli za moralno večvredne in so vse druge zaničevali. Dva človeka sta šla v tempelj molit, farizej in cestninar.

Jezus pismoukom, ki ga napadajo dvakrat navaja preroka Ozeja. Po svojih besedah povzemam: “Bog hoče usmiljenjega človeka, ne herojskih žrtev. Bog hoče, da veste kako intimna ljubezen deluje, potem boste lahko opustili svoja dejanja samožrtovanja.” Jezus se tako brani pred tistimi, ki mu očitajo, da se druži z grešniki (Mt 9,13) in takrat, ko brani učence in sebe pred obsodbo, da ne spoštujejo sobote (Mt 12,7). Obakrat je prej močan velelnik: “Pojdite in se poučite, kaj pomenijo te besede” ali “o ko bi razumeli pomen teh besed”. Še vedno je pomembno, da dojamemo pomen Jezusovih besed, kajti velika večina religije jih ni doumela. Evangelij o cestninarju in farizeju hitro razloži sam sebe. Vidimo, da je bil Jezus, veliko prej preden je nastala naša psihologija, že zvit in prekanjen učitelj. Lik farizeja iz prilike je podoba običajnega herojskega katoličana, ki se “žrtvuje” in ne opazi kako močno s tem vsakodnevno hrani svoj ego in občutek lastne večvrednosti. Bog tega ne potrebuje, jaz morda. Žrtvovanje je nezavedni poskus nadziranja Boga, ki stvari veliko boljše počne brez našega nadzora. “Postim se dvakrat v tednu, plačam desetino od vsega kar imam… nisem kakor drugi”, pravi farizej. Zdi se, da dajem ogromno Bogu, državi, cerkvi, športnemu klubu, društvu zato, da bi me zaradi tega vsi nedvoumno občudovali.

Družbene “nagrade” tako napihujejo ego, da “žrtvovanja za Boga in domovino” še lep čas ne bo konec. Žrtev je v življenju večkrat dobra in potrebna, da bi pomagali drugim ljudem. Vse prevečkrat pa je žrtvovanje poskus, da bi si zgradili bolj pozitivno samo-podobo in bili boljši od drugih. “Gospod, zahvalim se ti, da nisem kakor tile, grabežljivci in prešuštniki!” Ali bi Jezus lahko še bolj jasno povedal?

Naš prijatelj cestninar pa je stal zadaj (od daleč) in še oči ni upal povzdigniti. Trkal se je na prsi in prosil: “O, Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Jezus k obema podobama doda svoj šokantni zaključek: “Verjemite mi, zadnji je šel domov opravičen pred Bogom, farizej pa ne.” Upam, da ste opazili, da se Jezus nikdar ne jezi na grešnike ne izraža svoje žalosti zaradi njih. Žalostijo ga samo ljudje, ki mislijo, da niso grešniki. Farizej je javen “svet” mož, ki v resnici ni niti najmanj svet. Cestninar pa je bil v Izraelu javni grešnik, ki na koncu postane svetnik.”

Molimo: Usmiljeni Očka, vse kar ti lahko dam in vse kar ti v resnici želiš, je to, kar dejansko sem. Ta mali moški/ženska, ki v resnici sem, ti sedaj vrača svoj edini in resnični jaz. Ti mi ga podarjša, tvoj je in tebi pripada. Naj postanem dar.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s