3 – Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE – 2. postni teden


DRUGA POSTNA NEDELJA17. MAREC

SPLETNO GRADIVO za 2.postni teden

DATOTEKA ZA TISK

NEKDO TRETJI

Lk 9,32-34

Peter in ostala dva so globoko zaspali. Ko so se zdramili so videli njegovo veličastvo… Peter je rekel Jezusu: Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore, tebi, Mojzesu in Eliji. Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem se je naredil oblak in jih obsenčil.

Vsako leto je druga postna nedelja posvečena Jezusovemu spremenjenju ali preobrazbi na gori. Ko so se učenci spuščali z gore je Jezus njim in hkrati tudi nam danes naročil, naj o tem ne govorimo, ampak iz tega živimo. Mi bomo vseeno govorili. Verjetno zastonj in v prazno.

Pripoved je mistična in arhetipična. Vsaka podrobnost je pomembna. Jezus vzame na vrh gore običajne ljudi, zaspane može, ki jih bo prebudil. Vse je pripravljeno za srečanje in zaupnost z Bogom. Prikazovanje vključuje dve simbolični židovski osebnosti: Mojzesa in Elijo, postavo in preroke. S tem vključuje obe polovici življenja: pravila in osebni odnos z Bogom. Med njima se pojavi bleščeče beli Jezus. Bela barva vključuje vse barve in vse kar je, naprej in nazaj. Potem ko učenci ugledajo Njega, tretjega, ostala dva izgineta. On je vsevključujoč in povezovalen. Preseže vsak dualizem. Njegovo razodetje nas tolaži. Vse je zajeto v oblak. Polnost luči, a tudi tema je še vedno navzoča. Vemo in hkrati ne vemo. Dojamemo in hkrati ne dojamemo. Ali ni takšen značaj in značilnost vsake resnične Skrivnosti in vsakega globokega srečanja?

Besedni sporočili sta samo dve: “Ljubljeni sin” in “Ne govorite o tem!” Peter, Jakob in Janez na vrhu gore izkustveno doživijo Jezusovo ljubljeno sinovstvo in hkrati s tem tudi svoje lastno sinovstvo. Petrov odziv je odziv vsakega moškega in vsake ženske: “Kako dobro je, da smo tukaj!”, ki hkrati izraža strah in začudenje pred strašno skrivnostjo, ki nezadržno privlači in očara, hkrati pa v nas ustvarja občutek lastne majhnosti in nesposobnosti sprejemanja in sodelovanja z njo. Svete trenutke vedno tako doživljamo: naša veličina je nepredstavljiva, hkrati pa smo samo male pikice sredi vesolja.

Takšno izkustvo potrebujemo le enkrat, podobno kakor Peter, Jakob in Janez. Dovolj je enkrat v življenju, kajti spremeni vse. Dosegljivo in na razpolago je vsem. Prepričan sem, da Bog tekom življenja to izkustvo ponudi vsakomur. Ne moremo ga načrtovati, lahko pa zanj prosimo in ga pričakujemo. Nikdar ne bomo sposobni prav govoriti o njem in nam to zares niti ni potrebno. Naše običajno življenje bo izžarevalo nekaj drugega in na drugačen način, kakor pa je pred to izkušnjo. To bo tudi edini in najboljši dokaz, da smo preobrazbo resnično doživeli.

Molim: Jezus ali je takšno izkustvo samo zate ali je tudi za nas? Ali želiš, da zaradi tebe, o sebi razmišljamo bolj spoštljivo in skozi tvoj pogled in izkustvo tvoje bližine? Zakaj si nas sploh vzel na takšno pot?

Prvi postni teden – Vlogi za nazaj

Ponedeljek, 1. Postnega tedna 11. Marec

BISTVO ZAPOVEDI

3 Mz 19,2.15

Bodite sveti, kakor sem jaz, Gospod vaš Bog, svet… ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu, ampak vse presojaj pravično.

Današnje besedilo je podobno besedilu desetih zapovedi iz 2 Mz knjige 20 ob katerih smo rasli pri verouku. So pa tudi pomembne razlike. Evangelij po Mateju pa opisuje prizor poslednje sodbe. Zdi se, da sta si obe besedili v nasprotju. Opisujeta začetek in konec judovsko-krščanskega izročila. Opisujeta pa tudi nalogi dveh polovic našega življenja.

Mojzesova knjiga postavi jasne cilje in meje, ki so potrebne v moralni in verni družbi. Zaključi z zlatim pravilom, ki je uvod v Jezusove zapovedi. Njegove zapovedi gredo daleč preko ohranjanja meja in presežejo vse meje, da bi poskrbel za vse, ki jim ni uspelo, ki ne spadajo zraven, ki so zunaj, v zločinih, ranljivi in slabotni. Preskok je velik in številni kristjani ga nidkar ne uspemo niti dojeti niti uresničiti. Lahko celo življenje spoštujem deset zapovedi stare zaveze pa se v resnici nikdar niti najmanj ne približam kriterijem, ki jih je Jezus postavil za poslednjo sodbo. In vendar je obljuba že dana kot seme v celoti: ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Končni preskok, ki ga uresniči Jezus je še bolj neverjeten. Ne le da izenači mene in mojega bližnjega, ampak mojega bližnjega in Boga. Kar počnemo z bližnjimi, še posebej z zadnjimi med njimi, to počnemo Bogu. To so Jezusove besede. Dojeti jih je zelo težko in vse nas takoj pustavijo v skupino kozlov iz današnjega evangelija.

Molim: Gospod, dovoli mi, da bom vsaj včasih kakor ovce iz evangelija. Naj ne pozabim, da sem večino svojega življenja kakor kozli. Ne prepoznam te v ubogih, potrebnih in stiskanih.

Torek, 1. Postnega tedna12. Marec

KONČNI SAD

Iz 55,10-11

Beseda, ki prihaja iz mojih  ust, se ne povrne k meni brez uspeha, dokler ne izpolni za kar sem jo poslal.

Mt 6,12.14-15

Če odpustimo ljudem njih pregreške, bo tudi naš nebeški Oče nam odpustil. Če jim ne odpustimo, tudi naš nebeški Oče nam ne more odpustiti naših pregreškov.

Izaija izreka čudovite in poetične besede tolažbe. Nahaja se z ljudmi sredi babilonskega izgnanstva. Jeruzalem je padel. Izgnanstvu ni videti konca, prerok pa govori z mirno gotovostjo in veselim zaupanjem. Sredi trpljenja ima še vedno dovolj ljubezni, da oznanja Božjo zvestobo in lepoto. Sledi Matejeva verzija Očenaša pred katero opozarja, da molitev ni blebetanje. Zaključi pa z obljubo, da Bog lahko nam odpušča toliko, kolikor mi odpuščamo drugim. Jezusovi pogoji za odpuščanje grehov so zelo jasni in dokončni: kakor vi delate, tako bo tudi vam storjeno.

Če vi ne odpustite, vam ne more biti odpuščeno. Odpuščanje ni zgolj cerkvena tehnika ali formula. Odpuščanje je nenehni tok usmiljenja z Božje strani, ki naj bi v nas postajala mirna in vesela gotovost. Sprejeta milost je le tista, ki jo posredujemo naprej drugim. Ne vrne se k nam, dokler ne uspe v tem za kar je bila poslana.

Molim: Dobri Očka, vedno me ohranjaj v svojem obilnem in velikodušnem toku usmiljenja do mene, po meni v meni in iz mene.

Sreda, 1. Postnega tedna13. Marec

JONOVO ZNAMENJE

Jona 3,1

Gospod je govoril Jonu: Vstani, pojdi v Ninive in mu oznanjuj, kar ti povem.

Lk 11,29

Ta čas je hudoben. Išče znamenje. Nobeno znamenje mu ne bo dano, razen Jonovega znamenja.

Katoličani imamo zelo radi videnja in čudeže, protestanti verjamejo v tehniko in formule, evangeličani imajo radi magično uporabo Svetega pisma. Vsi pa zelo radi preslišimo Jezusov stavek o Jonovem znamenju. Naše hudobno obdobje hoče vse drugo, ne pa preprostega Jonovega znamenja. Jezus pa pravi, da bo dal samo to znamenje in nobenega drugega. Prav zoprno. Saj to znamenje sploh ni znamenje, ampak bolj proti znamenje. Od nas zahteva da se prepustimo temi, šele potem bomo vedeli, kaj je res bistveno. Jezus vztraja, da je duhovno potovanje bolj odrekanje nadzoru, kakor pa nadziranje. Lahko rečemo celo to, da nas bodo drugi večkrat vrgli iz krova ladje. Na pravo obalo pa bomo prišli zgolj po Božji milosti in ne pa v moči svojih pravih dejanj. Takšno znamenje vznemirja in ne zadovolji. Ali je to vse, kar nam bo dano?

Vera je prav v tem, da ni stvar. Ničesar ne moreš dokazovati, da je prav ali uporabljati, da bi prišel kam drugam. Če hočem nekaj v kar bi verjel (tako v resnici vsi začnemo) bom v najboljšem primeru kristjan totema in tabujev z jasnimi temelji, istovetnostjo in mejami. A to še ni vera. To je zgolj zagotavljanje temeljev za osebno poglobitev.

Vera je skok v vodo, da živo doživim, da je v vodi Nekdo, ki me lahko in me tudi ujame ter vodi tja kamor moram iti. Religija (moje prizadevanje, da bi dosegel Boga) je nujni pojav prve polovice življenja. Vera (sprejemanje Božjega delovanja) pa je veliko bolj mogoča v drugi polovici življenja, ne nujno kronološko, zagotovo pa duhovno. Življenje moram naprej živeti, razumem ga pa lahko le, ko gledam nazaj. Jona je vedel kaj in kako Bog dela in kako prav ima, šele potem ko je prišel iz trebuha velike ribe. Nobenega sporočila ni zmogel dati dokler sam ni potoval skozi temo in bil vržen ven na pravi obali. Vse to se je zgodilo navkljub vsem njegovim naporom, da bi se izognil. Jona je simbol judovsko krščanske preobrazbe vsakega človeka. Jezusu se je zdela Jonova zgodba nedvomno navdihujoča saj skoraj do popolnosti opisuje to, kar se je njemu zgodilo.

Molim: Bog presenetljivih potovanj, pomagaj mi živeti naprej v zaupanju, da ti vodiš moj čolnič. Pomagaj mi razumeti svoje življenje za nazaj, tako da vidim in odpuščam mnogo Jonovih znamenj.

Četrtek, 1. Postnega tedna14. Marec

ŽIVLJENJE V SVOJE ROKE

Mt 7,7.11.12

Prosite in boste prejeli. Iščite in boste našli. Trkajte in se vam bo odprlo. Če vi, ki ste grešni, znate dajati dobre stvari svojim otrokom, koliko bolj bo vaš Oče dajal dobro tistim, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki.

Estera je nacionalistična in najprej prosi za sovraštvo in željo po maščevanju. Je pa izvrsten primer, kako samo biblično besedilo razkriva postopno odkrivanje Boga in hkratno umikanje v sebično uporabo Boga za lastne cilje. Večkrat najdemo oboje v istem besedilu.

Jezusova priporočila za naše prošnje najprej povedo, da je Bog vreden zaupanja in da skrbno posluša, hkrati pa povedo nekaj tudi o našem sedanjem stanju. Kako lahko slišimo oboje hkrati?

Ali veste, da prosimo samo za tisto, kar smo že začeli doživljati? Če ne bi že okusili, nam nikdar ne bi prišlo na misel, da bi za to prosili. Zdi se, da je Bog vsadil v nas željo po molitvi za to kar nam Bog hoče dati ali še bolje, nam je že začel dajati. Mi vedno le dovolimo, da se vzgib, ki prihaja vedno in najprej od Boga, izrazi v nas. Dejstvo da sploh molim pomeni, da mi je Bog že začel dajati to kar ga prosim. Ali ni čudovito, če to vem. Če mi, ki smo grešni znamo odgovoriti drugim, koliko bolj bo šele Bog odgovoril nam.

Bog je neskočno bolj dober od najboljšega človeka, kar si jih jaz lahko predstavljam. Ni res, da mi molimo potem pa nam Bog odgovori. Res je pa, da je naša molitev že Božji odgovor znotraj nas in po nas.

Resnična molitev vedno najprej daje prostor vzibu, ki prihaja od Boga, ne pa svojemu lastnemu sebičnemu vzgibu, kot to stori kraljica Estera v današnjem berilu.

Ko molim vem, da sedaj molim za tisto, kar mi Bog že hoče dati in v meni že uresničuje. Zaradi tega se takšna molitev vedno uresniči (večinoma vedno drugače, kakor smo si vnajprej predstavljali).

Pri vsem tem pa je najbolj pomembno naše dejanje zaupanja v Boga, ki nam vedno daje najboljše.

Molimo: Dobri Oče, če prosiš, naj z drugimi ravnamo tako, kakor bi radi, da bi oni ravnali z nami, potem mi pomagaj verovati, da ti deluješ na popolnoma enak način. Ti se obnašaš do mene točno tako, kakor bi v svoji najbolj resnični globini hotel, da se obnašaš.

Petek, 1. Postnega tedna15. Marec

NAGRADA IN KAZEN

Ezk 18,21

Če pa se krivični odvrne od vseh grehov, ki jih je storil, se drži vseh mojih zakonov in ravna po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Nobeno njegovih hudodelstev, mu ne bo škodovalo.

Mt 5,21-22

Slišali ste, da je bilo rečeno vašim predhodnikom, ne ubijaj, vsak umor pa bo sojen. Jaz pa vam pravim: vsak kdor se jezi na svojega brata bo sojen in obsojen na peklensko dolino.

Kristjani običajno pojem karme odpravimo kot poganski, fatalističen in nesvetopisemski. V resnici pa govorimo iste stvari, le na drugačen način. Dva takšna načina vidimo v berilu in evangeliju dneva. Univerzalen pojem karme pravi, da vse tisto, kar gre okrog tudi pride okrog. Tudi v duhovnem svetu vse obrodi svoje dobre ali slabe sadove. To vedno drži.

Prerok Ezekijel je to povedal že v šestem stoletju pred Kristusom. Na nagrade in kazni za naše ravnanje gleda z vidika sedanjosti in posameznika. Vse do danes razmišlljamo večinoma po logiki kolektivnega povračila ali zmage. Posameznik ni pomemben. Ezekijel naredi velik korak naprej v razumevanju pomembnosti vsakega človeka in to danes in tukaj. Ezekijel glasno in močno pove, da je tvoje človeško življenje pomembno. Jasno pove, da me moje odločitve in izbire določajo. Sem vreden in dragocen kot posameznik, danes in tukaj. Pomembnost in dostojanstvo posameznika in njegove poti sta dani od Boga.

Jezus stori korak naprej in pove, da je glavna težava v samem človeku. Jezus me vabi v zavedanje, da ne gre le za zunanje izpolnjevanje s pravili določenega prav in narobe, ampak, da so odločilne naše osebne notranje drže, motivacije, presoje in mnenja. Če so notranje drže in motivi, vzgibi in nagibi v tem trenutku napačni sem že v peklu. Če danes presežem svetost pismoukov in farizejev sem v Božjem kraljestvu že sedaj in bom tudi kasneje. Berila nam ne grozijo in nas ne izsiljujejo, ampak nas vabijo, da se zavedamo dostojanstva svoje svobodne volje in jo prav živimo.

Molim: Očka naš, Stvarnik, dal si mi moje človeško dostojanstvo in pomembnost in od mene veliko zahtevaš. Ali me zato tako močno spoštuješ, da bi bil lahko takšen kot ti in s tem tvoj sogovornik in sodelavec?

Sobota, 1. Postnega tedna16. Marec

“NEMOGOČA ZAPOVED”

5 Mz 26,16.18

Danes ti Gospod, tvoj Bog, zapoveduje, da izpolnjuj te zakone in odloke z vsem srcem in vso dušo. Jahve bo tvoj Bog in boš hodil po njegovih potih ter izpolnjeval njegove zapovedi. Njegovo ljudstvo boš.

Mt 5,45-48

Ljubezen do sovražnikov bo pokazala, da ste sinovi in hčere vašega nebeškega Očeta. Njegovo sonce in dež sta za pravične in hudobne. Bodite velikodušni in usmiljeni do drugih, tako kakor je vaš Očka do vas.

Vsi se rodimo egocentrični. Sami sebi smo svoja edina referenčna točka ali središče, vsaj na začetku. Ali gre le zame? In naj ne bi bilo tako? Če nam očka  in mamica dobro nastavljata ogledalo kmalu razvijemo sposobnost sočutja in odnosa z bližnjimi, a še vedno lahko druge ljudi doživljamo zgolj kot sredstva za svojo lastno moč in užitek. Večkrat si celo mislimo, da si vse to resnično zaslužimo. Vsi poznamo koga, ki svoje bližnje in Boga uporablja zgolj za svoje sebične interese. Zdi se, da se je njegov duhovni in moralni razvoj ustavil in zablokiral. Zdi se, da je nesposoben sprejeti kakršen koli odziv s strani Boga ali ljudi, ne grobega ne ljubečega. Ujet je znotraj samega sebe.

Današnji dve berili govorita o zapovedih, ki nas porinejo ven iz naše običajne zone udobja in lagodnosti. Mojzes ugotavlja, da bodo Božje zapovedi ustvarile posebne ljudi, ki bodo drugačni kot vsi drugi narodi. Bodo ljudstvo posvečeno Bogu. Če ni družbenega ali starševskega pritiska, ki otroka sili, da preseže načelo ugodja in užitka zase, gremo vsi po poti najmanjšega odpora. Vloga zakonov in zapovedi je, da nas potegnejo iz naših malih zaprtih kamric ugodja in sebičnih lagodnosti. Le v zrelem človeku lahko prevladata milost in ljubezen. Šele v zrelosti smo to sposobni dojeti in razumeti ter zares tudi zaživeti.

Jezus zapoveduje ljubezen do sovražnikov in molitev za svoje preganjalce. Poudari, da z običajno človeško motivacijo ali filozofijo dobrote do tistih, ki so dobri do nas, tega nihče ne zmore. Jezus nam zapoveduje naj ljubimo s takšno vrsto ljubezni s kakršno Bog ljubi nas: s popolnoma brezpogojno ljubeznijo. To je vrhunec vsega Jezusovega oznanjevanja. To zapoved lahko postopno zaživimo samo iz povezanosti z Njim in iz moči njegovega Duha, ki je v nas po vstajenju. Sami tega nikakor ne zmoremo in se nam zdi nenaravno in krivično. Egocentrični ali ločeni jaz tega sploh ne zmore, ne sprejeti, ne razumeti, ne živeti. Nag je in ga je tega sram. Zato se zapre v svoje ugodje in vidi le sebe. Zdravnik ga ozdravja prav tega prekletstva s svojo lepoto.

Molim: Naš Očka, naj bom iskren do tebe. Nisem prepričan, če to znam in vem kako. Nisem prepričan, da hočem biti tvoj in ti pripadati.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s