Odmevi: Romanje po Španiji 2018


 

Prav prisrčno je bilo. Povezali smo se. Danes, 30.9. smo se srečali in obujali spomine. Ob Gospodovi mizi, jedači in pijači ter mizi spomina. Sprejel nas je Alojzij Golob, naš soromar, v Marijinem romarskem svetišču na Dobrovi pri Ljubljani. Hvala Alojzij!

Eden od romarjev dr. Janez Resman je takole zapisal:

Je imel oni dan Štefan, moj so-tast, svoj okrogli jubilej in je povabil širno žlahto in se nas je zbralo za pol garaže in eno obsežno dvorišče z livado pred njo in smo bili vseh starosti, od enega pa do devetdeset let. Med gosti je bila na strani proti vrhuncu tudi gospa, ki je doslej nisem poznal (kar sicer zame ni nobena posebna umetnost, tako ali tako skoraj nikogar ne poznam, še posebej, če s seboj nimam svoje boljše polovice, ki nasprotno pozna vse), se je pa izkazala za navdušeno ljubiteljico mojih spisov, pravi da prebere vse, kar je natisnjeno v dekanijski Skrinji. Takih gospa sem nadvse vesel, kdo bi jih ne bil! Še posebej zdaj, kar sem v penziji in tudi farno občestvo me potrebuje le še za občasno preganjanje pajčevin po cerkvi, so blag obliž na moj mali ego, ki je pa tako že skoraj skopnel. In me je še bodrila: »Janez, ti kar piši!« in sem tako, domov prišedši, takoj vzel v roke tastaturo in sem (za nazaj!) zapisal tole:

POVEST O ROMANJU

V dobrih starih časih so ljudje radi romali.

Recimo so se zaobljubili, da bodo, če bo njihovi hčeri mati Božja čenstohovska ali katerakoli izprosila pri Bogu postavnega in imovitega ženina, poromali k njej v Čenstohovo ali kamorkoli in ji v zahvalo prižgali prav pod nogami njenega čudodelnega kipa pravo voščeno svečo, težko desetino teže hčerinega ženina! Seveda bodo ob tem popazili, da ne bo kakšne nerodnosti in bi se materi Božji oziroma njenemu kipu ne vžgali prsti oziroma so za to poskrbeli že bratje frančiškani ali kapucini ali pavlinci ali katerkoli red, ki je z dotično bogorodico upravljal, in so ob strani izgotovili lična, predvsem pa varna kurišča za sveče. Tako je bil volk sit in koza cela oziroma so posli bratom kapucinom, preko njih pa bogorodici, lepo tekli in tudi nog ji niso požgali, zahvaljen bodi dobri Bog! Kajti se je zgodilo, da so se romarji kar preveč raznežili in poleg obilne votivne voščene sveče naklonili še sebi polič ali dva in znajo biti romarji do svoje malenkosti še bolj radodarni kot do mamke Božje in potem je vrišč in veselju ni konca in se rado še kaj vname in so leseni kipi še bolj dovzetni za ogenj od romarjev samih. In ker so se tedanji verniki bolj bali rdečega petelina kot današnji neverniki, je sledil tudi razcvet prostovoljnega gasilstva na Kranjskem. Ne pa zato, ker bi tako ukazali njihova blagorodna visokost cesarica Marija Terezija. Tisto na njen ukaz so bili kvečjemu poklicni gasilci in so se pojavili kasneje, najbrž v času Kranjske industrijske družbe.

Drugi spet so poromali z drugačnimi skrbmi – recimo da ni in ni hotelo biti dece pri hiši in ker v onih dneh še ni bilo ginekologov z umetnim osemenjevanjem, spet je vernemu ljudstvu ostala le vroča prošnja in romanje h kakšni čudodelni podobi, da pri Bogu izprosi čudež. In ker tudi aviacije še niso poznali, romali so v glavnem peš, imovitejši pa z oslom – ali konjem, ki je pa tako samo turbo GT izvedba osla. Tako se je znalo romanje v kakšno daljnodaljno deželo zavleči tudi celo leto ali še dlje, ne pa le čez zimo, ko so v onih dneh kmeteški imeli čas. In ako je bila prošnja dovolj goreča in uslišana in se je romarica vrnila že s trebuščkom, čudenje nad čudežem je bilo po vasi brezmejno in spet je bil volk sit in koza cela – oziroma je znal biti kozel siten, še posebej, če ni šel z njo na romanje, ampak je moral doma čuvati hišo! Ampak ko se je dete rodilo, so ga bili vsi veseli in sprejeli kot dar božji, saj še niso imeli ginekologov in splave so poznali le kot obliko rečnega lesnega transporta, pa še to le ponekod. In če dete ni bilo ravno zamorček – kar je bilo v onih dneh res redkost – je teklo življenje mirno, srečno in zadovoljno naprej.

Potem pa sta prišla razvoj in napredek in nenadoma se je ljudem tako mudilo, da ni več ostajalo dosti časa za romanja. Dosti za njima je prišel še komunizem in sta šla razvoj in napredek rakom žvižgat, romanja pa so bila neuradno prepovedana, za na Brezje so že v Otočah na železniški postaji miličniki v nebesno modrih uniformah pregledovali in preganjali sumljive potnike iz širne nam ožje domovine, tako nekako kot zdaj begunce iz Sirije oziroma Bosne. Ampak so bili tako razvoj kot komunizem za mater Božjo in za romarje zgolj prehodna motnja, ljudstvo je romalo tiho, magari peš in s kosom kruha v žepu in milicijska nadloga mu je bila zgolj v dodatno pokoro. Že po nekaj desetletletjih so se pojavile (poleg sindikalnih in turističnih) prve romarske agencije in ker so tudi penzionisti rasli kot gobe po dežju, so romanja postala del dnevne turistične ponudbe in romanja in so z vsemi drugimi brezdelnimi potepanji postala nezaustavljiva in tako majčici Zemlji v neizogibno pogubo.

Tako v dobrih z’danjih časih ljudje spet radi in obilno romamo.

Je pa z današnjimi romanji tako – ponudba je zelo pestra in raznolika, podobno je s cenami, duhovno vodstvo se da izbirati med škofi, nadškofi, upokojenimi škofi, pravzaprav se z vodenjem romanj od vseh škofov ne ukvarjajo zgolj pokojni škofje, pa najsi že bodo tisti čisto navadni ali oni, čakajoč beatifikacije. In je rado tako, da so romanja v organizaciji uradne tvrdke z vodstvom upokojenega nadškofa najdražja – pa človek nima pri tem niti najmanjšega zagotovila, da je verjetnost, da ga na priprošnjo čudodelne podobe ali kipa, h kateremu se roma, doleti čudež oziroma izpolnitev njegovih skritih želja, sorazmerna višini vplačila, odhod skoraj zagotovljen!

So pa še vedno med ljudstvom poleg verskega takozvanega turizma, s katerim se ob delu uradne RKC pečajo pomalem vsi zaslužkarji v deželi, od sredinskih preko blago do skrajno levih, tudi prava, poštena romanja, zlasti kadar nam treska zelo blizu za ritjo. Takrat gremo peš, vodo nam dajo dobri ljudje ob poti, lačni smo, a naša najhujša reva ni telesna lakot, mora že biti kaj hujšega nad nami. Nazadnje sem bil na takem romanju pred leti, ko smo prosili Gospoda, naj od nas odvrne šibo tranzicije. Peš smo šli, ponoči, z naduho in omajanim levim kolkom sem hodil in prišel – a ker je bilo moje upanje premajhno in vera preslabotna, smo danes tam, kjer smo, in gremo, kamor gremo. In bridka je naša slovenska zgodba in kar čaka naših otrok otroke, leži nam kot skala devinska na plečih, vlačimo jo za seboj že četrt stoletja in kot kaže zdaj, je to še malo …

Letos poleti pa sva se z ženo odločila za romanje po poteh Ignacija Lojolskega po Španiji. Ne zaradi imenitnosti naslova ali turističnega žara, ki ga Španija širi, ampak zaradi vodstva patra Vilija. Njega poznamo z vsakoletnih duhovnih vaj s postenjem in je poštena duša, ko bi bili vsi kleriki njemu nalik, ne bilo bi težko sveta prepričati, da nas ima Bog še vedno rad in medsebojno ljubezen toplo priporoča tudi nam. Ne pa, da nas o tem morajo prepričevati bratje talibani, ki imajo, priznajte, dokaj svojski pristop, zahodni mentaliteti nikakor ne ljub. Vabljiv je bil tudi dodatek v povabilu, ki ne ponuja enoposteljnih hotelskih sob ob doplačilu, ampak za skupna ležišča v nekaterih samostanih na poti zahteva, da prinesemo svoje rjuhe in priporoča ušesne zamaške za moške. To, da jih ženskemu delu populacije ni treba, saj smrčijo bolj nežno, je zgolj ena od kavalirskih zmot, ki se vlečejo še iz mračnega srednjega veka, in jih bo legabetizacija planeta dokončno pregnala!

Korenito opremljeni s čim manj prtljage za desetdnevni potep po jugozahodni Evropi smo se na predpisani dan, to je šestnajstega malega srpana, ki mu v Evropi rečejo julij, zbrali na dvorišču oziroma kar ob cesti med obema cerkvama v Dravljah in ni manjkal niti en rep, razen seveda tistih, ki smo jih še sproti pobrali od Loma do Sežane, potem pa ne več, po Evropi. Tako je bil nov, lep, a ne prav prehudo udoben avtobus za petdeset potnikov, opremljen z vrhunskim šoferjem in lastnikom hkrati (svojo odličnost je dokazoval vso pot, tako v poplavah Nice kot med gorskim vzponom na Montserrat), poln do (pred)zadnjega sedeža. Kar se pa kvalitete romarjev tiče, sem pa sprva še pozabil omeniti, da je bilo romanje z duhovnimi vajami tudi cenovno nadvse ugodno in so zadevo posamezniki izkoristili za darilo svojim birmancem pa tako nismo bili sama uležana roba, proti koncu tuzemskega roka uporabnosti hiteća, ampak tudi nekaj mladincev vmes. Ki so jih pa, seveda, spremljali predniki, saj veste: hudi duh nikoli ne počiva in je sploh pametno, če je kdo od odraslih za spremstvo, da bo red in mir.

Torej, veselo na pot! Da je bilo vsem predpisom in tudi varnosti zadoščeno, sta nas prvi dan, tja do Nice, peljala dva voznika, a ne oba hkrati ampak vsak ob svojem času, potem pa so drugega razrešili in eden iz spremstva ga je zapeljal domov – in res je šlo vse po sreči. Pater Vili nam je med mašo postregel z izborno pridigo, pa še razumljiva je bila ob tem in Gospod je bil z nami! Če pa je Gospod z nami, kdo bo zoper nas? kot prvi sveto pismo in smo bili žegna božjega deležni ves čas romanja. Le z vremenom nismo bili vsi zadovoljni, ampak taki Slovenci smo – doma suša, da je zemlja pokala, po poti pa vsake toliko vsaj malo blagega dežka, da ni bilo prevroče. Razen prvo popoldne v Nici, kamor smo se pripeljali v tako temo, da so jo strele, treskajoče vsenaokrog, prav prijazno poživile. Zlijalo se je pa tako, da bi človek mirno namesto v luksuznem avtobusu z zatemnjenimi stekli sedel na palubi barke, naokoli pa par oslov, pa par slonov, par žiraf, par mišk in krokodilov, za volanom pa boter Noe, zdaj, ko so spet v modi starozavezna imena. Na programu smo imeli sicer do večera kopanje na Azurni obali, a je bila stvar težje izvedljiva, zaradi obilne moče namreč ni bilo moč ugotoviti, do kam še sega mestna ulica in kje se začne sredozemsko morje, pa smo nakano opustili. Najbolj navdušeni romarji-žurerji so menda celo šli zvečer z marelami po mestu, midva z ženo pa naravnost v posteljo! Večerni seks sva opustila (lepo vas prosim, ne gre to na duhovnih vajah!) in sladko spala do jutra. Če smo natančni, ga pravzaprav opuščava že svojih deset let, razen seveda za prav posebne prilike. Kot je denimo vesoljni potop. En manjši zaplet je pa le bil ponoči: moja malenkost je, obrnivša se ponoči na desni bok, zdrsnila med zid in posteljo in ker moje malenkosti zadnjih deset let nikakor ni tako zelo malo, prostora pa v turističnih velemestih tudi ni ravno na ostajanje, sem se tako zataknil, da me je bilo hec dobiti ven, je morala žena na pomoč. Drugače pa sva, kot sem že omenil, sladko spala do jutra!

Zjutraj pa nebo kot umito in po zajtrku, ki je bil francoski in o francoskem zajtrku nima smisla izgubljati besed, ko so se prebudili še zadnji med nami (za trditev obstaja ustrezna fotodokumentacija), smo jo jadrno ubrali naprej. Spretno ognivši se tako Cannes-u kot Saint-Tropezu in Marseille-u, smo si najprej ogledali utrjeno srednjeveško mesto Carcassone. Poznano po katarih, verski ločini, ki je nastala kot odgovor na takratno razuzdano življenje cerkvene gosposke. Nazadnje so jih pokorili v Carcassonnu in ko je mesto padlo, je kruti katoliški poveljnik dal pobiti vse zajete, češ Bog bo že vedel, kateri med njimi so pravoverni in jih bo odbral! Je pa popolna ekstinkcija vsega življa imela zelo ugoden vpliv na konzervatorstvo arhitekture – ker ni bilo nikogar, ki bi kaj izboljševal in prenavljal, je mesto z gradom in obzidjem tâko kot pred stoletji. Res lepotica, tudi o tem obstaja ustrezna fotodokumentacija.

Kot detajl, ki ga na fotkah ni, naj omenim, da obiskovalci pustijo svoj prevoz na parkirnem prostoru pol milje pred mestom, do vhoda pa jih potegne imenitno električno vozilo, dvodelen pregibljiv mestni avtobus, v času študija v Ljubljani so takim rekli krpan, le kurili so nafto in ne elektrike. Ne vem, ali so danes še krpani ali so morda jankovićevi krpani, kar bi bilo s stališča slovenske etnologije svojski izziv, kot se dandanašnji moderno reče zajebancijam. No, ko smo bolj ali manj zadnji hip pred odhodom našega avtobusa vsak po svoje prišepali in prikruncali navdušeni nad videno starino pred mestni vhod do tega zastonjskega električnega čuda, računajoč na prevoz, se je voznik na vse grlo hudoval, da je že prepoln in da ne bo mogel peljati. Če sem si vsaj del tiste izvedenke linguae francae, ki jo je možakar mlel, prav tolmačil. Tako smo jo, čisto obnovljeni pod noge, jadrno ucvrli proti parkirišču, kamor je pa potem vštric z nami pripeljalo tudi el. čudo, le še malce bolj nabasano. Temu poreko Francozi narodna zavest. Ko bi bil voznik, denimo, Nemec, bi v času, ki ga je Francoz porabil za razburjanje, peljal že trikrat in prav vsi bi se (pravočasno) pripeljali do svojega prevoza – ampak blagozveneče francoščine z nekaterimi posebej izbranimi izrazi iz besedišča cestno-transportnih delavcev bi pa ne bili deležni, zagotovo ne!

Maša spet čudovita in pridiga enkratna (ne vem, zakaj me vedno ima, da bi zapisal nepozabna, ko si pa v zadnji dekadi ali vsaj v teh letih, odkar sem v penziji in na vso moč hitim pomagati tistim, ki nič ne delajo, nisem uspel zapomniti niti ene pridige, še do ponedeljka ne …), le obhajilo na avtobusu za petdeset potnikov je malo zapleteno. Čeprav z dobrim in blagim voznikom, ki mu je športna vožnja deveta briga, pa vseeno kar traja, da se Vili s ciborijem oziroma pateno s hostijami prebije prav do konca in obhaja vse. Se zna zgoditi, da tisti uglednejši romarji, ki navadno sedijo bolj spredaj, pozabijo, da je obhajilo še v teku, počasi prenehajo s prepevanjen nevemžekatere kitice izbrane nabožne pesmi in začno klepetati! Sicer bi Vili rekel, da je tudi to v večjo slavo božjo, a Vili je res, kot sem rekel, blaga duša! A propos pomembnejših romarjev – tokrat smo imeli red pri hiši, sedeli smo po sedežnem redu, ki smo ga dobili vnaprej in to po vrsti, kot smo se za romanje prijavljali, brez prehitevanja po desni pa mirna Bosna!

Tako smo se pod noč pripeljali do Lurda, ležečega ob vznožju Pirenejev, ki Španijo ločijo od ostale Evrope, je pa že bliže atlantski kot sredozemski obali. Res sta se v dalji proti zahodu videla dva snežena vrhova, ampak kakšnega posebnega mraza do Lurda nista prinesla, tudi zvečer je bilo prijetno v majici in kratkih hlačah. Družinski hotel, tak na tri zvezdice, so nam našli v mirni soseski – z najinega okna je bil lep razgled na britof na nasprotni strani ulice. Šele ta je pokazal vse razsežnosti mesta – opremljen je bil z večjimi usmerjevalnimi tablami, na katerih je bil izrisan tloris grobov in prehodov, zgoraj levo je pod rdečezlatim grbom pisalo: MESTO LURD, desno od tega z največjimi črkami POKOPALIŠČE ENAKOSTI, nekako na tričetrt ob levem robu tlorisa pa zelen krogec s puščico in pod njo: vi se nahajate tukaj! Hvalabogu, zdaj vem, kje se nahajam in na katerem britofu me čaka mesto, če ga drugje zmanjka. Tudi o tem prilagam slikovni material …

Prvi večer smo si šli do lurške votline pogledat procesijo s svečkami in ravno toliko nog mi je še ostalo po ogledu Carcassonna. Potem pa spat, tokrat brez zapletov. Sem se že naučil, da v hotelu s tremi zvezdicami ni tako na bogato s prostorom, da bi lahko kempiral med posteljo in kopalnico, vsaj jaz ne, je pa zato pri večerji popita steklenica vina ključno cenejša, vino pa dobro, francosko dobro. Pa ne kot fr. zajtrk, recimo kot fr. poljub!

Zjutraj smo imeli prostor za mašo v kapeli – tisti največji podzemni v Lurdu – navsezgodaj, še po temi sva z ženo tacala najprej v dvigalo za v mesto spodaj – potem pa ko dvigalo ni in ni hotelo ubogati, sem se spomnil, da sem prejšnji večer prebral, da vozi med šesto zjutraj in enajsto zvečer – vmes so nama pa soromarji urnih nog že ušli! In ker sva pri oznanilih prejšnji dan sedela na ušesih, sva zavila proti votlini, kjer se je tudi že nabiralo božje ljudstvo. Ampak ti so pa bili organizirani in z vsem, kar sodi zraven! Iz Glasgowa, s prapori, nekaj mladcev v njihovem narodnem ornatu, kiltu, ter z dudami pod pazduho, potem so nesli največjo voščeno svečo, kar sem jih videl doslej, za vsem tem pa procesija vozičkov s pol- in nepokretnimi, lično zahomotanimi v modra ogrinjala, v spremstvu pa nebroj medicinskih sester, takih ta zaresnih, z eroplančki v laseh in s pogledom, ki umiri še tako razposajenega bolnika! Mašo je pelo devet gospodov, eden je bil škof s potrebno palico in zlato mitro, ki je pa bila drugačna od naših, še najbolj podobna triglavankam, kakršne so nosili gošarji, dokler niso bile med vojno z dekretom ukinjene oziroma poenotene v titovke. Pred mašo so se slovesno zahvalili nekaterim cerkvenim odličnikom in institucijam iz Glasgowa – in Bogu Očetu Vsemogočnemu tudi, mislim da je bil peti na vrsti. Sicer je bila pa po mojem maša še lepša kot v podzemlju, isti Bog nas je ljubil in isto sonce nam je vzšlo in pri pozdravu miru smo se prav prijateljsko otacali. Le Vilijevo pridigo sem zamudil in ker sem jo zamudil, je nisem mogel pozabiti, a mi je bilo vendarle hudo …

Prvega soromarja potem sem srečal šele po kosilu, ko so mi že napol odpadle noge, časa in cerkev za ogled pa še kar nekaj. No, do večerne procesije sem si jih ogledal in poslikal še kup, žena pa je bila še toliko pri močeh, da je šla po križevem potu čez hrib. Jaz sem obsedel na klopi pod drevesom ob reki, se grel na božjem soncu, mimo pa so se vrstili romarji vseh barv, z vrečkami in nahrbtniki vseh drugih barv, v oči pa mi je padlo nekaj – vse preveč nas je bilo predebelih in še največ predebelih je bilo na vozičkih. In mi je prišla na misel tista, ki so nam jo v šoli tako radi povedali, iz Cankarjevih časov naj bi bila: narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar! Pa si jo je sam zapisal, narod! In sta večkrat onadva, ki sta tak voziček vlekla in rinila, izgledala bolj revno kot pa lepo zalit gospod ali gospa v njem. Vse sorte koštarje ima Bog po svetu, bi rekel moj rajnki oča.

Pa še en detajl sem opazil – kako je gospa, če se zelo zelo blago izrazim: ne več mlajša, ki je v eni kramarij na ulici kupovala kaj vem kakšno že mater božjo, saj veste, človek mora domov prinesti kakšen odpustek, sicer velecenjena žlahta še tega ne ve, da je bil v Lurdu! Torej sestra v Gospodu oziroma baba stara, takorekoč že z obema nogama v grobu, ki jo je mož vlekel na božjo pot morda s priprošnjo, da mu po čudežu iz nje ljubi Bog naredi novo, in jo je tudi bolj ali manj vlekel po ulici do štacune, se mu je ročno izmuznila izpod rok in brž skočila čez cesto v kramarijo na drugi strani probat, če se tamkajšnja roba kaj manj mečka! Jaz sem pa mislil, da jo bo zdaj zdaj pobralo!

Po naslednji noči smo jo mahnili naprej proti Atlantiku in ga dosegli malo po poldnevu, tokrat že v Španiji, v San Sebastianu. Tam smo imeli popoldne zase, povsem smo pozabili na duhovne zadeve in jo mahnili na plažo, kopat se v hladni ocean. Ampak nas je Atlantik v San Sebastianu presenetil z dvema lepima odlikama – prvič sploh ni bil hladen in drugič je velika mestna plaža ob še večjem zalivu, v katerega vdro neprijetni oceanski valovi že precej ukročeni, zlahka jih premaga tudi kakšna manj spretna noga, da pride človek do toliko globoke vode, da se da zaplavati. Krasna mivka, na njej nas je bilo kot morskih levov v času parjenja na Falklandih, pa ni bilo drena. Morda je nekoliko manj prijetno le po kopanju, ko človek zleze spet v civilne cunje in ugotovi, da ima mivko čisto povsod – še v sendvičih, ki sva jih prinesla s seboj. A lačna kot sva bila, so nama šli prav tako v slast, le pogovarjati se med jedjo ni dalo, zaradi škripanja peščenih zrnc med zobmi nisi slišal sogovornika. Sicer so pa že nekdaj rekli, da se med jedjo ne govori!

Pod noč smo bili v Lojoli, rojstnem kraju svetega Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitov. Kraj leži sicer že v dolini pod hribi, a le malo oddaljen od obale. Prvič smo prespali v samostanu, sprejela pa nas je sestra oskrbnica častitljivih let, ki ji pri kuhi in vzdrževanju za laike odprtega, penzionskega dela, pomagata dve mlajši gospe v civilu. Ker mlajših nun pač ni. Nedaleč na hribu za tem, starejšim samostanom, so nam pokazali veličastno novejšo opečnato zgradbo s Kristusovim kipom v naravni velikosti na strehi nad pročeljem. Prazen, zaprt, ker v tem redu ni več tudi starejših sester, so žal izumrle. In tako je, izgleda, bolj ali manj povsod po deželi, po številnih polpraznih samostanih širom dežele se ukvarjajo z oddajo sob romarjem ali za duhovne vaje in drugo duhovno dejavnost, da vsaj nekako vzdržujejo stavbe. Duhovnih poklicev ni več oziroma že leta vse manj. In to v katoliški Španiji, kjer se skoraj vsaka deveta vas lahko pohvali, da se je v njej nekdaj rodil svetnik. Samostanov pa toliko kot pri nas spominskih obeležij padlim kurirjem in terencem enobe, le da se očigledno ne vzdržujejo iz proračuna!

Tudi tu namestitev udobna, hrana odlična, duhovno servisiranje na najvišji možni ravni! Le s tuši se ne morejo bogvekaj pohvaliti – saj sta bila v našem delu nadstropja celo dva, ampak preden je po tistih neskončnih ceveh pritekla topla voda, je človek že scagal in odnehal. Če pa ni, je bil pa potem deležen tako vroče vode, kot je prej trajalo, da je pritekla!

Sveti Ignacij je bil modre krvi in naslednji dan so nam razkazali grad njegovega deda, danes lepo urejen in bogato opremljen muzej. Ogledali smo si ga drugo jutro in bili zbrano pri maši v grajski kapeli spreobrnjenja. Zbirk vam ne bom opisoval, to je treba videti. Presenetljiv pa je podatek, da je bil njegov ded najbolj jezen na mestne oblasti, ki so mu že takrat, stoletja nazaj, zaukazale, da mora kamniti grad do prvega nadstropja podreti in ga od tam naprej zgraditi iz opeke, kot so druge mestne hiše. Le tega nam niso zaupali, ali zaradi kvarnega vpliva na mestno veduto ali iz strahu pred neenakostjo občanov in davkoplačevalcev v zaščiti pred Turki! Začudujoče podoben slog kot ga imajo dandanašnje upravne enote v urbanističnem nadzoru pri nas. Saj pravim, ta legabetizacija celotnega planeta nas bo še daleč pripeljala!

Drugo jutro sta nam pater Vili in gospod Lojze maševala na skednju v hiši le nekaj deset metrov naprej od gradu, kjer se je rodil drugi svetnik iz tistega kraja. Vam pravim, da ima tam vsaka druga vas svojega svetnika, ne pa tako kot mi Slovenci, ki imamo vsega le dva blažena, pa še to šele po tistem, ko je na krmilo RKC prišel brat Slovan. Ta svetnik je bil pater vratar v jezuitskem samostanu – menda so ga sobratje jezuiti tako sekirali, da si je s ponižnim prenašanjem tega prislužil lovoriko.

Po kosilu so nas najprej zapeljali nazaj do Zarautza na atlantski obali na kopanje. A se mi je tokrat ocean zameril, valovi so bili tako jeznoritni, da so me podrli v plitvi vodi do kolen, v kateri se ni dalo ne plavati, ne dihati. Bil sem le še nekaj centimetrov od večnosti, ko sem se le toliko skobacal na kolena, da sem zadihal. Neprijetno, fej! Srečati večnost v plitvinah Atlantika ni po mojem okusu, romanje gor ali dol. Ko smo se osušili in za silo otresli mivke in po prijetnem vrčku piva v mestu smo se podali proti jugu mimo Pamplone do naše naslednje postaje v Javier, še pred tem pa smo prisluhnili večernicam, ki so jih v starodavnem gotskem svetišču v samostanu Presvetega Odrešenika odpeli tamkajšnji patri. Sam samostan, velika tetragonalna zgradba, ležeča visoko pod robom bližnjih gora, je bolj ali manj sameval, preurejen v hotel z dvema zvezdicama – pri večernicah pa se nas je še kar nekaj nabralo v cerkvi. Ob gradu Javier v dolini, rojstnem kraju naslednjega znanega svetnika Frančiška Ksaverija, smo prenočili v naslednjem samostanu, duhovnem centru očetov jezuitov. Tudi tu so le še trije jezuiti in najmlajši je pri častitljivih petinsedemdesetih letih upravnik doma, ki je bil pred stoletji zgrajen za več sto gojencev. Poleg vse duhovnosti je treba še prav posebej pohvaliti fratra kuharja, ki nam je za večerjo pripravil take špinačne žepke, da bi jih še angelci jedli in to še tisti, bolj naklonjeni frančiškanskemu redu. Zjutraj smo pri zajtrku ob odprtem oknu jedilnice lahko prisluhnili pesmi kobilarja, čigar družina se je preletavala po drevju v bližnjem sadovnjaku. Ko bi bil ves samostan vse dni poln, bi zagotovo plahe ptice ne upale tako blizu! Dopoldne smo si ogledali grad in razstavo o takoimenovanih redukcijah, urejenih naselbinah za Indijance v Amazoniji, s katerimi so bratje jezuiti poskrbeli za gospodarski in kulturni razcvet tamkajšnjih domorodcev. Žal so žalostno končale – čez stoletje in pol so novodošli portugalski konkvistadorji Indijance hrabro pobili in izropali. Menda prepričani, da to počno v večjo božjo slavo!

Popoldne smo se spet kopali, tokrat v velikem umetnem jezeru v bližini. Prijetno in poučno, saj smo v jezeru, ki sprva ni kazalo vidnejših znakov življenja, srečali drsteče se ribe. Vodo iz zajezitve porabijo za več namenov – poleg hidrocentrale ob izteku verjetno tudi za osebno uporabo in za namakanje bližnjih polj – od Pamplone pa do tu so se namreč ob poti vrstile nepregledne njive pšenice, v tem času v glavnem že skoraj vse požete in pospravljene.

Drugo jutro smo bili v samostanu pri Frančišku Ksaveriju še pobožno pri sveti maši, potem pa smo se podali naprej daleč proti jugovzhodu, vse do obrobja Barcelone. Nekoliko severno nad katalonsko prestolnico se visoko v skalah skriva poznani samostan Montserrat s črno Marijo. Kar nekaj romarjev se je iz doline do te naše zadnje postaje podalo peš in tudi srečno prispelo, ostale, tisto takoimenovano debelo vojskujočo se Cerkev pa je varno in zanesljivo do vrha pripeljal šofer. Čast, komur čast – meni se je na vrhu vrtelo že, ko sem pogledal čez, da bi slikal razgled in peš dostop. Smo pa prvo noč na gori le prespali, tako visoko nad dolino v prijetnem hladu, brez turističnega hrupa, ki se na večer poleže in umakne nazaj v objem civilizacije, in brez komarjev. Hrana čudovita, da o vinu sploh ne izgubljamo besed. Španci ob tem, ko sedeš za mizo na obed, postavijo predte buteljko čudovitega črnega vina, tako kot pri nas košarico s kruhom. Zgodaj drugo jutro smo se zapeljali dol in nato le nekaj deset kilometrov na sever do Manrese, kjer smo v cerkvi, kjer je sveti Ignacij molil v votlini, odmolili in odpeli sveto mašo, potem pa nam je Vili pokazal še slovito srednjeveško sliko o binkoštih in prihodu svetega Duha, ki je Ignacija mesece navdihovala v njegovih meditacijah. In v mestu vodnjak s čudežno rešeno kokošjo – na priprošnjo tega svetnika. Smo pa v Manresi ob vzponu do katedrale po južnem pobočju mislim da najbolj občutili, kako vroče zna biti špansko poletje. Čeprav so nas ves čas tolažili, da je letošnje romanje glede vročine še najbolj milo doslej. Popoldne smo spet na Montserratu preživeli po svoje – ali zgolj posedali po soncu, fotografirali okolico in katedralo – tisti najbolj zagnani pa so se z zobato železnico, takoimenovano zadrgo podali na goro nad samostanom in se zalezli v bližnje skale. Po večernicah in spet odlični večerji smo polne trebuhe odnesli spat!

Tako je napočil zadnji dan v Španiji. Po maši v kapeli za glavnim oltarjem in za hrbtom črne matere božje in po krepkem zajtrku, ki je bil najmanj polovici od nas bolj v škodo kot ne, smo se zapeljali v Barcelono in potem, ko je Vili ugotovil, da smo vsaj za dve akademski četrti zamudili čas obiska, kot nam je bil določen na vstopnicah, smo v rahlem drncu oddirjali v Sagrado familijo, najlepšo katedralo na našem romanju. Pa nam zaradi zamude niso grenili življenja, pač pa sem jaz, nesrečnik, imel težave s tamkajšnjo oblastjo oziroma vojsko! Ob vstopu so na rentgenu opazili v nahrbtniku poleg fotoaparata (ki se ga hrabra okoli stoječa vojska ni prestrašila!) pipec, ki sem ga pred leti na duhovnih vajah pri svetem Jožefu kupil v trgovini ob stolnici – svoje dni je bila trgovina DOM, zdaj, v svobodi, so jo pa prekrstili in ne vem, kako se imenuje. Ta nekajcentimetrski pipec z ličnim napisom Ljubljana na lesenem ročaju jim je pa pognal strah v kosti! Za seboj ga vlačim, ker se je izkazal za koristnega v primeru, da srečam kakšno gobo ali če nemara predme postavijo salamo v kosu, česar pa zadnja tri leta, priznam, na Gorenjskem nisem doživel! Ker je bil lično spravljen v enem stranskih žepkov, sem nanj pozabil, a bi se nemara domislil v primeru srečanja s salamo v kosu. Inkriminirano hladno orožje so mi odvzeli in ga deponirali v polivinilno vrečko, meni pa dali številko kot v garderobi in mi v še dokaj umljivi angleščini razložili, v kateri smeri tik pred vrati leži kiosk, kjer zadevo lahko dvignem ob odhodu. Sicer me niso gnjavili – najbrž jim je že pogled na mojo nebogljeno zamaščeno malenkost po desetdnevnem preganjanju po Franciji in Španiji pričal, da prav ne vem kako krvoločen in krščanski srenji nevaren tudi ne morem biti.

Ali se je žal zapletlo čez pet ur, ko sem na vrhuncu dušnega miru in blaženosti po ogledu tega nadzemsko lepega svetišča in potem, ko je še pater Vili pri spovedi naokrog obrnil in temeljito skrtačil mojo kosmato vest zapuščal Sagrado familijo in se po nesreči spomnil na listek, ki mi je obetal spet se dokopati do lastništva prej opevanega pipca. Povprašam ob izhodu stoječega hrabrega soldata in ta me napoti do bližnje zasteklene sobe, na videz povsem prazne, sredi katere se je na stolu naveličano pretegoval drugi hrabri vojak. Ta me napoti nazaj k prvemu, češ da je oni prvi odgovoren za to in da bom stvar dobil pri njem. Jaz, duša naivna, globoko v demokraciji in postsocialističnem blagostanju živeča, verjamem v poštenost in pravno državo in tista jajca, ki nam jih razlaga trenutno (zdaj in vselej in vekomaj, amen …)vladajoča leva takozvana opcija, grem nazaj do onega prvega, ki mi ni dosti zameril, le ponovil je vajo. Sem pa opazil, da sta soldata z vsakim pogovorom znala vse manj angleško in nista razumela ne francosko in ne latinsko, ne v latinici in ne v cirilici. Pa je tudi mene obšlo razsvetlenje, še preden sem utegnil zapraviti ves med spovedjo povrnjeni dušni mir, hrabro stopim do prvega, bolj oboroženega vojaka in mu razložim, da svoje hladno orožje poklanjam kar njemu in naj mu dobro služi, ko bo branil domovino in demokracijo in pravni red, vtaknivši mu garderobni listek-številko v naprsni žep, kjer vojska navadno nosi prejeta odlikovanja. Seveda sem pa na svetu že tudi toliko let in nisem čisto po župci priplaval, ampak kaj že razumem, zato mu zadeve nisem objasnil v kakšnem bolj uporabnem indoevropskem jeziku, ampak kar lepo v domači slovenščini, zanjo sem bil prepričan, da je ne razume. Naj si pa išče tolmača, saj menda so v evropski zvezi jeziki članic enakopravni! Tisti pipec pa tudi ni bil več ko evro in pol pri DOMU.

Ostali del Barcelone je bil kar nekako v senci tistega pipca. Čeprav sva jo pretacala po dolgem in počez, potem pa na koncu Ramble sedla na pomol in čakala sončni zahod in je bil za moje noge to najlepši del Barcelone!

Zvečer so nas potem natovorili na avtobus, kjer sem nekako prvih dvanajst ur dopovedoval desnemu kolenu, naj me že neha boleti, saj imam obrabljen le kolk, pa še to le desnega, oni drugi je tako že od predlanskim kitajski in se je zaenkrat obnesel, naj potrkam! No, po dvanajstih urah je koleno zaspalo in kmalu za njim še ostala moja malenkost. In ker smo se tudi v sosednji deželi laški srečno ognili prevečkrat testiranemu mostu na avtocesti oziroma ko smo čezenj peljali, še ni prišla njegova ura, smo bili že drugo popoldne srečno vsi v Ljubljani pri jezuitih v Dravljah. Razen seveda tistih, ki jih je bilo treba oddati že po poti …

Tako! Začel sem res še tisti dan, a mi delo ni šlo od rok, človek v penziji je na vse načine neroden. Da sem zadevo skup zmašil šele po tolstih dveh mesecih. Tako se je primerilo, da smo danes že imeli takratni romarji srečanje pri Mariji v leščevju, kamor nas je prijazno povabil gospod Lojze, ki je tudi romal z nami. Cerkev obnovljena do zadnjega pajka v kotu, kipi vsi v zlatu, zraven stoji nov župnijski dom – res je opravil ogromno in lepo delo. Romarjev se nas je pa tudi zbralo dobrega pol avtobusa. Včasih, pravi gospod Lojze, jih je bilo po dvajset, trideset tisoč na romarsko nedeljo. To sem še pozabil omeniti v začetku, dandanašnji da Slovenci najraje romamo po zraku in to čim dlje – z avtobusom pa v domače kraje, to je za kmete, tiste brez evropskih dotacij! Mislim, da nas bo šele planetarna legabetizacija izučila – tako kot so tiste kraje pred sedmimi desetletji izučili rdeči takoimenovani osvoboditelji, ki so med in po vojni pobijali sosede, da so talibani zanje pionirčki! Farovške gospe kuharice pa nismo prepričali – ko smo posedli kar okrog oltarne mize in je potem Vili tako lepo po domače povedal, kako nas ima Bog rad, mi pa večkrat polomimo in pokončamo še tisto, česar smo se lotili z najboljšimi nameni – to jo je, siroto, pohujšalo do dna srca. Gotovo nas je imela za sekto, ki joslepi verska zmota in loči razkol, na poti je naravnost v Luciferjevo naročje. Tako nas je nakurila za v cerkvi zvlečene stole in je babše še kar vreščalo, ko smo do zadnjega papirčka pospravili po dvorišču za seboj in jo poklapani pobrisali domov. Gotovo je bila prepričana, da nas spravlja na pravo pot! Mene je – sem šel lulat kot punčka, da bi ja kakšna kapljica ne oskrunila njenih farovških ploščic …

V Radovljici, zadnjega kimavca leta Gospodovega 2018.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s