Ne pozabljam, ampak se spominjam


Ni dovolj, da pride do Gospodovega obiska. Tisti, ki je obiskan, mora to tudi prepoznati. Gospod nas dejansko vedno obiskuje. V njegovi nori ljubezni nam neprestano prihaja nasproti, tudi če se tega ne zavedamo in ga zato ne ljubimo! Bog nas obiskuje v naših največjih globinah, v točki, ki jo je rezerviral zase. Za nas je nujno, da se zavedamo tistega, kar se tam dogaja. Sovražnik ne more vstopiti v ta kraj, v katerem smo mi mi sami in kjer je Bog bolj mi, kot smo mi sami. Ta kraj je naše okno, ki gleda nanj, naš izvor, izvir, iz katerega vre naš potok življenja! Toda tudi če sovražnik ne more vstopiti v ta kraj, počne vse, da bi me zadržal zunaj, da bi jaz ostal zunaj sebe, pri čemer se ne bi zavedal Boga in bi ga pozabil. V svoj pravi jaz vstopim prek neprestanega »spominjanja« na Gospoda in pozornega poslušanja srca, njegovega veselja in njegovega upiranja. Tako se zavedam njegove prisotnosti in iz mene izbruhne vse veselje ob hvaljenju in slavljenju. Zato so predniki govorili, da je največji izmed vseh grehov pozaba. (iz S. Fausti, Luka 39).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s