Zahvala p. Cirilu, Mariji in avstralskim Slovencem


Vsakemu izmed nas je Gospod dal tri pomembne darove: prvi je vse stvarstvo, vključno z nami, drugi je moj lastni jaz, tretji je Bog sam. Vse to neverjetno bogastvo mi je dano zastonj, ne da bi moral kaj storiti; na meni pa je, da ga sprejmem s hvaležnostjo in odgovarjam nanj, saj mi po vsem tem Bog podarja samega sebe. V tem času bivanja med vami mi je Kristus tudi po vas podarjal Očetovo življenje in Duha ljubezni. Skupaj smo prejemali življenje Sina in postajali sinovi/hčere in bratje/sestre. Ljubezen ni neotipljiva in nejasna, temveč konkretna: svoje življenje ste »vzeli, se zahvaljevali in ga delili z menoj«. Med vami sem ves čas doživljal, kako lepo je živeti evharistijo – zahvaljevanje in podarjanje.

Najbolj se vam zahvaljujem za vse skupne maše, ki jih v teh osmih mesecih ni bilo malo. Dnevna maša je mojemu življenju med vami v Avstraliji dajala največ odprtosti za vašo lepoto, ustvarjalnost in povezanost. Evharistija je iz naših »drobtin« kruha ustvarjala vedno večjo skupnost in za to se vam iz srca zahvaljujem. Vsaka, še tako majhna stvar, je bila znamenje Očetove ljubezni, za katero se zahvaljujem Njemu in vam, ki ste jo delili z menoj, da kroži v vseh in za vse Sinovo življenje.

Med vami sem preživel 25. leto svojega duhovništva, katerega bistvo je sprejeti Dar in ga razdeliti z drugimi. Doživljal sem ga kot leto vstopanja v drugo polovico življenja, kot dozorevanje in utrjevanje tega, kar prinaša mir, trdnost, veselje in večno ustvarjalnost. Najbolj sem hvaležen in se najbolj zahvaljujem očetovskemu patru Cirilu in materinsko skrbni misijonarki Mariji. Velikodušno sta me sprejela, poskrbela za moje potrebe, me vključila v vašo živo in lepo skupnost in v delo. Z njima sem med vami doživel dragoceno bratstvo in občestvo, povezanost, zastonjskost, gostoljubnost in medsebojno skrb. Celo iz zraka sem lahko gledal na Twelve Apostles. Velikodušno sta me podpirala in mi pomagala, da sem odkrival vas in Avstralijo. Bog vam povrni za številna povabila na večerje, na piknike in za vsa srečanja v klubih. Hvaležen sem Jožetu za bicikel z blatniki in Johniju za hitrega. Po zaslugi skrbnega p. Davida sem v aprilu lahko obiskal Adelaido, prisrčno mesto in lepo slovensko skupnost ter vse, kar ustvarjajo moji sobratje v Sevenhill in v Adelaidi. Po zaslugi dobrohotnega p. Darka sem smel v maju preživeti nekaj dni med vami v svetovno najbolj prepoznavnem Sydneyu. Hvala obema za bratstvo in veselje. Hvaležen sem Janezu in Danici, da sem šel v Sydneyu lahko tudi vsako jutro plavat. Povsod je bilo bogato in lepo. Iskreno se zahvaljujem bratom frančiškanom, ki so me v Aucklandu dvakrat sprejeli in vzeli za svojega. Hvaležen sem svojim sobratom, avstralskim jezuitom, ki so vsi že krepko v drugi polovici življenja. Zame so bili zgled glasnikov miru in skoraj dogorelih sveč, ki se ne hvalijo s svojimi plameni, ampak preprosto in v hvaležnosti mirno izgorevajo. Med njimi so se mi odpirala nova obzorja moške duhovnosti, uporabe duhovnih vaj in vzgoje starešin in starešink.

Vsem vam se zahvaljujem za dobra in odprta srca, za topel sprejem in vašo odzivnost. Hvaležen sem za vaše zgodbe in zaupanje. Na lepih krajih prebivate, ste domoljubi in odgovorni državljani. Niste se ustrašili križa in preizkušenj, ampak ste jih živeli kot priložnost za vstajenje. Vaša vera vam daje moč in veselje tudi sedaj v zrelih, a hkrati najbolj bogatih letih življenja, v katerih se vse dopolnjuje in smo najbolj plodoviti in lahko prihodnjim rodovom največ damo. Veliko starešin in starešink sem srečal, ki podarjajo iz svojega zaklada veselje in gotovost, da je življenje neskončno dragoceno in da skrivnost ustvarjalnosti nima konca.

V zahvalo za vaše darove bi vam rad posredoval naslednjo zgodbo, ki povzema mojo pot. Njene podrobnosti sem slišal tudi v vaših enkratnih in dragocenih življenjskih zgodbah.

»V začetku svoje duhovne poti sem smatral Boga za opazovalca in sodnika, ki ves čas spremlja vse, kar delam narobe, ob moji smrti pa se bo odločil ali zaslužim nebesa ali pekel. Kasneje sem začel doživljati svoje življenje kakor skupno kolesarjenje z Bogom. Kolo je bil dvocikel, na katerem se voziš v tandemu. Bog je moral najprej sedeti zadaj in mi pomagati poganjati. Ne spomnim se več, kdaj je napočil trenutek, ko mi je predlagal, da zamenjava sedeža. On bo krmaril in poganjal, jaz pa le zraven poganjal. Od takrat naprej življenje ni bilo več isto. Dokler sem imel vse sam pod nadzorom, sem točno vedel za pot. Bilo je dolgočasno in predvidljivo. Vedno sem zavil po najbližji poti med dvema točkama. Ko pa je Bog prevzel krmilo, sva se začela voziti po neverjetno čudovitih in ne vedno ravnih poteh; preko gora, čez zelene doline, skozi ozke skalnate prelaze. Vedno z vratolomno hitrostjo. Vse, kar sem lahko storil, je bilo le to, da sem se dobro držal. Čeprav se mi je večkrat zdelo noro, me je Bog spodbujal: »Poganjaj!« Skrbelo me je in sem ga spraševal: »Kam me pelješ?« Nasmehnil se mi je, in mi ni odgovoril. Tako sem se mu začel učiti zaupati. Pozabil sem na svoje dolgočasno življenje in vstopil v veliko Pustolovščino. Ko sem vpil: »Strah me je!«, se je obrnil nazaj in se dotaknil moje roke. Peljal me je k ljudem, ki so imeli ravno tiste darove, ki sem jih potreboval: darove ozdravljanja, sprejemanja, spoštovanja, naklonjenosti in veselja. Vse te darove so mi dajali na mojo pot – na najino pot. In tako sva šla dalje. Pa mi pravi: »Vse darove daj naprej! Odvečna prtljaga so in prevelika teža!« Tako sem tudi storil. Dal sem jih ljudem, ki sva jih srečevala. Odkril sem, da medtem, ko dajem, prejemam, in da je najino breme lahko. V začetku mu nisem zaupal nadzora nad svojim življenjem. Bal sem se, da me bo sesul. Toda on je dobro poznal skrivnosti kolesarjenja. Dobro je znal držati ravnotežje, odlično prevoziti ostre ovinke in se izogibati raznim oviram. Učim se biti tiho in poganjati. Vodi me na najbolj nenavadne kraje. Učim se uživati v pogledu in prijetni sapici, ki mi piha v obraz. In ko sem prepričan, da ne zmorem več, se mi On nasmehne in me spodbudi: »Poganjaj!« Vsem vam in tudi sebi želim srečno nadaljevanje skupnega kolesarjenja z Bogom!

Vesel bom še nadaljnjih stikov z vami!

Če ste pa v Sloveniji, pa vedno dobrodošli:

viljem.lovse@gmail.com

http://www.glasslovenije.com.au/verweb/Misli/misli2017/misliMayJune_2017.pdf

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s