Canberra – slovo od Avstralije


S sobratom Albertom Saidom, maltežanom, dolgoletnim misijonarjem v Indiji in Južnem Sudanu, sva jo mahnila za dve noči in tri dni malo “višje” in na “mrzlo”. Tja po Hume HWY nazaj po Princes HWY (beri-hajvej). Zjutraj nas je pozdravila srebrna slana. Mlado mesto – velikopotezna arhitektura, ogromno drevja in zelenja. Parlament na gričku povezan z zemljo. Od mestnega jedra ga loči jezero Griffin (arhitekt Canberre). https://en.wikipedia.org/wiki/Canberra  Jezuiti živijo med samimi ambasadami blizu parlamenta. P. Peter, najin gostitelj, je gostoljuben in visoko izobražen mož, dr. zgodovine in profesor. Učil je tudi na Oxford university v GB. Všeč mi je, da ni pozabil biti preprost in dobrohoten človek. Ob Fish and Chips večerji smo se kar bratsko pogovorili. Obdelali smo ves svet, pa še svoje male svetove smo rahlo odprli.

Vožnje od Melbourna do Canberre je približno 7 ur pa pol, če se pošteno držiš omejitve (110). Kazni so tako visoke, da se vsi držijo. Prvi vtis Canberre = prostor srečanja, aboriginsko tudi “ženske prsi” – zaradi dveh gričev okrog katerih se je mestece razvilo: prostorno, novo, trendovsko = v jedru mesta kvadrataste in pravokotne stavbe brez duše in brez vsakršne lepote, zato pa narava vse na okrog ta manko vsaj malo uravnovesi. Lepe so le okrog sto let stare stavbe. No, pa tudi vse druge, skoraj neštete, male hišice, ki se razprostirajo okrog mestnega jedra z v nebo segajočimi templji potrošništva. Trgovski center od znotraj izgleda kot ogromno marmornato svetišče ali tempelj neštetih grških bogov samouresničenja in “ego-sreče” s pomočjo posedovanja. Od zunaj pa je videti kot kašna ogromna baraka ali hangar brez duše.

Zvečer sva bila povabljena v malteško družino z desetimi otroci in enajstimi vnuki. Straša sta mojih let. Misijonarila sta že v Georgiji (bivši Sovjetski Sojuz). Pravita, da je veliko bolj trdo misijonariti v Avstraliji, kakor pa v bivšem Soljuzu. Kako ne, saj je tu trenutno glavni bogec potrošništvo in samoodrešenje s pomočjo imetja in vsemogočno-magične vere v znanost. Oprostite. Me je zaneslo. Glavni krivec, da sva se srečala s to družino je španec Kiko Arguello iz Madrida. Ostalo si pa lahko predstavljate. Že dolgo nisem slišal, da z gostom pride na obisk Kristus. Bolj ga pogostiš, več blagoslova pride k hiši. Res je. Navkljub desetim otrokom in enajstim vnukom, ki se bodo v prihodnjih letih še potrojili ali početverili.

Naslednji dan sva pešačila vsaj dvajset kilometrov. Po starem. Tako je želel Albert. Peter – gostitelj, je pripomnil, da se tu mesto običajno ogleduje z avtom ali z javnimi prevozi. Albert nosi leta mojega očeta, pa je samo proti koncu sedemurnega sprehoda rekel, da moram ob primeru njegove smrti poklicati tega in tega, ki točno ve, kaj je potrebno storiti. Hecal se je, da ga morajo zaviti v indijske rjuhe in sežgati. Pepel pa 20 % za dobrega prijatelja, ostalega pa v sto majhnih palstičnih stekleničk in razdeliti. Smejala sva se, pa vendar, v vsaki šali je pol resnice. Pošteno so me boleli kolki, njega pa koleno.

Vstop v novi parlament in v vojaški muzej je zastonj. Parlament je zelo lepo urejen. Vse je počiščeno in svetleče. Mirno. Pazniki pa prijazni in vljudni. V vojaškem muzeju sva spet lahko občudovala “norost” človeške rase in bolno pamet starega človeka, ki je najmočnejši v najbogatejših preprodajalcih orožja in kuharjih vseh svetovnih konfliktov. Papež v mesecu juniju še posebej prosi za vodilne, da bi jih srečala pamet in bi ustavili prosto prodajo orožja. Kdor bi si to upal, bi verjetno hitro plačal z življenjem. Zato nas papež prosi naj molimo v ta namen. Ob norostih  prve in druge svetovne vojne in vseh drugih, ki so jima sledile, se mi je obračal želodec. Očitno se vojnim dobičkarjem klanje nedolžnih za skrite interese nekaterih zdi normalno uveljavljanje Darwinovega zakona močnejšega in nujno evgenično čiščenje človeštva. Kolektivni ego in bolečinsko jedro, osebno in narodno slovensko, sta me pripravila skoraj do bruhanja. Iz muzeja sem šel utrujen kot, da me je od znotraj povozil vlak. Jeza in žalost. Razočaranje in bes. Sočutje in zavedanje, da je vsa ta protislovnost tudi v meni. Začel sem moliti in se zahvaljevati za veliko noč in največje besede vseh časov: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!” Res ne vemo. Še vedno ne. Očitno bolezen nevednosti in nezavedanja muči vsako generacijo in vsakega posameznika. S sobratom sva imela kar žolčne debate: 55 proti 83. To so namreč leta, prevoženi kilometri in (ne)zrelost. Nekoč sem bral definicijo zrelosti: veselo in hvaležno sprejemanje stvarnosti v sedanjem trenutku. Albert je zmagal. Sklep: v vsakem človeku in v vsakem narodu je veliko več dobrega (Božjega), kakor pa slabega (hudičevega-uničujočega). Črnobel filter je značilen za izključevalno miselnost nezrelih let. Albert hvala za popotnico in veselje nad vso lepoto, ki jo Bog vsak hip ustvarja in podarja vsakemu in vsem. Pa toliko zla in muke si že videl in bil deležen, pa si vedno bolj človeški, sočuten in dobrohoten. Starešina. Hvala, da si mi pokazal na Cilj.

Tretji dan sva se odpravila nazaj v Melburnski raj. Vstala sva čila in nič polomljena od dolge asfaltne hoje prejšnjega dne. Brzela sva skozi Cooma, Bombala, Sale in ob morje, potem pa po Princes HWY do Melbourna. Na 1070 metrih je narava rjava in suha, kakor poleti v Španiji, pasejo pa se le ovce. Temperatura je bila pod ničlo s prijetnim mrzlim vetrom. Okrog Snežnih gora (Snowy Mountains Scheme) je rosilo. Zaradi oblakov nama ni bilo dano videti najvišjega vrha Kozi, kakor ga imenujejo Ozziji. Menda je že zasnežen. Uradno se imenuje po poljskem plemiču Kosciuszko (2228m). V snežnih gorah so velike hidroelektrarne, ki so jih gradili migrantje po vojni. Zapore vsebujejo več vode kot pa Sydneyski zaliv. Drugače pa vsi, ki nekaj dajo nase, hodijo v tem času sem smučat. Med njimi tudi številni Slovenci. Naša šampionka Tina je sredi slovenskega poletja včasih hodila trenirat na Novo Zelandijo. Tam so gore še višje in poleti snega še več. Lahko se dotakneš Boga.

Ko se spuščava proti morju se začenjajo evkaliptusovi pragozdovi in travnate površine so živo zelene. Pasejo pa se krave in biki. Nekaj časa naju spremlja reka. Potem prideva do obale in med rosenjem zreva v toplo mavrico: zavezo bom sklenil s teboj in tvojim rodom, pravi Tisti, ki nas jemlje brezpogojno zares. Po vsej tej lepoti me spominjaš na bistveno, me razveseljuješ. Po starešini mi kažeš pot in smer večje zrelosti – vključevalnega razmišljanja, ki združuje nasprotja, v sebi in med nami. Hvala ti.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Canberra

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s