Ali me Bog ljubi zato ker sem dober, ali sem lahko dober zato, ker me Bog ljubi?


Sprejeti Boga kot brezpogojno ljubečega vpliva tudi na našo molitev in pričakovanja. Tistim, ki nas ljubijo se zelo redko pritožujemo in ne postavljamo velikih zahtev. Ali naj bi se v molitvi Bogu, ki mu verjamemo, da nas brezpogojno ljubi, pritoževali in godrnjali? Bog ima pri izvrševanju določenih vidikov svoje moči meje (če upoštevamo naš svet in sprejemo njegovo brezpogojno ljubezen). Ali so torej pri tem, kar lahko od njega pričakujemo in ga prosimo, meje?

Sprejem brezpogojno ljubečega Boga bo najbolj vplival na naše podobe, ki jih imamo o Bogu in o sebi. Kako korenito se torej spremeni naša podoba Boga, če resno verujemo, da nas Bog globoko, strastno in brezpogojno ljubi? Kako močno vpliva na našo podobo samega sebe dejstvo, da nas Bog globoko, strastno in brezpogojno ljubi?

Temeljno prepričanje: vse kar smo mi zmožni storiti, Bog lahko stori še boljše, še posebej ko gre za ljubezen in odpuščanje.

Svojo vero in prepričanja si človek izbere, jih osvetli in se nanje osredotoči. S tem ne ustvarjamo in tudi ne moremo ustvariti vsezajemajoče in ekskluzivne zahteve za krščansko vero. Oblikujemo prepričanje in vero, ki je na razpolago znotraj krščanske vere. Je ena drža med mnogimi drugimi. Je zavezanost določenenemu izhodišču. Vključuje priznanje, da se lahko tudi moti.

Krščanska vera in življenje ima veliko možnosti (opcij). Prepričan pa sem, da se povezujejo okrog dveh polov:

1. Zavezanost moralnemu obnašanju in človeškemu življenju v polnosti, ker je tako prav in je Božja volja za nas. Njegovo voljo sprejmemo in jo spoštujemo. V njej dosežemo polnost življenja z Bogom.

2. Zavezanost moralnemu obnašanju in človeškemu življenju v polnosti, ker je tako prav in zaradi globoke Božje ljubezni do nas, ki jo sprejemamo in vračamo. V njej vstopamo v polnost življenja z Bogom.

Razlika med obema poloma je rahla. V življenju pa je ta razlika lahko zelo velika.

Ali naša temeljna drža poudarja, da je primerno vedenje pogoj za to, da te Bog ljubi ali pa je naše vedenje posledica dejstva, da nas Bog brezpogojno ljubi?

Na prvi pogled se vse skupaj ne zdi ne vem kako pomembno, a ima zelo daljnosežne posledice in vpliv. Pri premišljevanju o svojem odnosu z Bogom moramo vedno pustiti prostor tudi za skrivnost. Bog, ki nam ne uide v skrivnost, ni Bog.

Izziv vere je veliko širši od zgolj krščanske vere. Izziva vse vernike. Vsi mi pa smo verniki. Ateisti verujejo v svet brez Boga. Teisti verujejo v svet z Bogom. Agnostiki verjamejo, da ne vedo dovolj, da bi se lahko osebno vezali in zavzeli. V veri pa izziv ni samo izziv, ampak je tudi povabilo.

Vera v ljubečega Boga je velik izziv za vero (negativno vero) v svet brez Boga. Ali ateizem ponuja več smisla? Vera v ljubečega Boga je velik izziv veri v svet z Bogom. Ali mi teisti resnično sprejemamo ljubečega Boga? Vera v ljubečega Boga je velik izziv agnosticizmu. Ali pomanjkanje gotovosti opravičuje pomanjkanje zavezanosti in prizadevanja? Koliko gotovosti zahtevamo zase, da se v svojem življenju nečemu zavežemo in se zares tudi sami zavzamemo? Kako dolgo časa mora trajati povabilo?

Izziv vere je zelo širok. Ali sprejemam Božjo ljubezen do sebe, do drugih, do hudobnih, do sveta in to za vedno? Povabijo je in ga ni mogoče izbrisati.

Govoriti je seveda lahko in enostavno. Ali sem se zavezal temu kar govorim? O ljubečem Bogu govorijo mnogi. To so spremembe zadnjih časov. Poslušanje tega kar pišejo in govorijo me ne prepriča, da zares sprejemajo ljubečega Boga, o katerem govorijo. Čas je da soočimo z izzivom in sprejmemo povabilo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s