Cvetna nedelja


Bog se je usmilil žejne zemlje in jo napojil z dežjem. Ker je vsa onesnažena, je danes dodal še česanje z močnim vetrom in “mrazom” (13-15 stopinj Celzija). Zunaj je prav mrzlo in močno piha. Dežne kaplje so me spomnile na film Andreja Tarkovskega o slavnem ruskem ikonopiscu Andreju Rubljovu iz 14. stoletja. Ko ga pokaže kako se prvič odpravlja iz samostana beži pred dežjem. Na koncu filma, po dolgem procesu dozorevanja, sedi na dežju in v rokah drži mladega livarja zvona, ki neutolažljivo joka, ker mu oče ni razkril skrivnosti vlivanja zvonov in se je moral učiti sam. Rubljov v sebi končno najde stik s Trojico in z vso močjo začne sodelovati pri vsem kar le ta vsak hip podarja vsem in vsakomur. S svojo umetnostjo želi trpečemu ljudstvu kazati vsenavzočega, vsepovezujočega, vseranljivega in sočutnega Boga v treh osebah. Trpljenje je Rubljova prečistilo, da je lahko tudi sam (podobno kakor iz ljudstva vliti veliki zvon sv. Jurija), prispeval svoj dar za dopolnitev veselja vseh. Na koncu filma vidimo ikone v barvah. Tudi Sveto Trojico. Rubljovovo življenje je počasi dozorevalo v “barve” svete Trojice.  V njegovem procesu dozoravanja sta dve stvari, ki sta ga odprli za božanski ples ljubezni in življenja: velika ljubezen in veliko trpljenje. Oboje tudi nas odpre v najglobljo in najbolj resnično naravo tega kar smo. Dež poboža in zaobjame ta proces, kot milost Božjega odnosa. Ker je Bog Trojica, potem je milost znotraj vseh ustvarjenih stvari. Ni nekaj, kar je dodano kasneje. Milost je vgrajena v samo naravo stvari. Notranja dinamika milosti giblje in poganja vse stvari v rast. Milost je zrak, ki ga dihamo. Je naša poklicanost, da postanemo to, kar v resnici smo in vse kar v resnici smo. To je naravni zakon. Živeti po svoji resnični naravi. Kar nekaj časa nam vzame, da to sploh odkrijemo in se začnemo zavedati. Vse rastline in živali sledijo svojemu naravnemu zakonu, čeprav je med njimi ogromno različnosti. Le mi ta prehod – procesijo – ples, lahko zavrnemo. V zavedanje in sprejemanje te globoke podarjene in skrivnostne resničnosti smo povabljeni v velikonočnem tednu.

Na ikoni so tri prvinske barve, ki ilustrirajo poteze Svetega, vse vsebovane v Treh.

Zlata je barva Očeta: popolnost, polnost, celovitost in zadnji Vir.

Modra je barva Človeka – morje in nebo zrcalita drug drugega in zato Bog v Kristusu jemlje nase svet in človeškost. Zato je Kristus moder z dvemi iztegnjenimi prsti, ki nakazujeta, da je združil duha in tvar, božje in človeško, v sebi in za nas!

Zelena predstavlja Svetega Duha. Hildegarda iz Bingna, ki je živela tri stoletja pred Rubljovom, je Duha imenovala neskončna plodnost in resnična plodovitost – lastnost Božanske živosti, ki stori, da vse cveti v neštetih odtenkih zelene.

Z zeleno Rubljov predstavlja božansko fotosintezo, ki vsemu od znotraj daje rast tako, da luč spreminja vase – to je delo Svetega Duha.

Sveti Bog v obliki Treh, ki jedo in pijejo, v neskončni gostoljubnosti in popolnem vzajemnem veselju. Če to vzamemo zares potem moramo reči: v začetku je bil odnos.

Bolj ko zreš v ikono več je sadov. Vsaka podrobnost je skrbno premišljena. Vsi trije se gledajo, globoko spoštujejo pri skupni mizi. Poglejte roko Sv. Duha, ki kaže v smeri odprtega prostora na mizi. Vabi ali podarja in pripravlja prostor? Čemu in za koga?

Kljub temu, da je čudovita, na ikoni nekaj manjka. Trije sedijo za isto mizo, ki ima na prednji strani naslikano majhno štirioglato luknjo. Večina ljudi tega niti ne opazi. Nekateri izvedenci trdijo, da je bilo na tem pravkotnem prostorčku v mizi na izvirni ikoni pritrjeno ogledalo. Za ikono je to zelo nenavadno, zares edistveno in pogumno.

Ali si lahko predstavljate pomen ogledala na ikoni?

Pri mizi je prostor še za četrtega. Za tistega, ki ikono gleda. Za tebe. Za mene.

V srcu krščanskega razodetja Bog ni oddaljeni in statičen monarh, ampak božanski krožni ples, kakor so si ga upali imenovati zgodnji grški očetje. Grška beseda: perihoresis. Sveti Bog je navzoč v dinamični in ljubeči dejavnosti Treh.

Polnost treh ne želi jesti za mizo sama. Povabilo za božansko mizo je prvi svetopisemski namig na to kar smo mi končno imenovali odrešenje.

V to smo povabljeni v teh velikonočnih dneh. Jezus nas je povabil za isto mizo z večno Sveto Trojico. Procesija cvetne nedelje je le začetek našega prehoda iz zaprtosti, ločenosti, osamljenosti, groba, puščave… v občestvo, skupnost, bližino, izročenost, srečo, povezanost, trdnost, živost, ustvarjalnost…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s